OVITO & ZVOZLANO

Nad londonskim horizontom dandanašnji štrli že kar nekaj nenavadnih stavb. Kumara ali Gherking je že neka časa skrita za novejšo stolpnico, po višini jih vse presega Shard (oz. črepinja po naše – kar primerno ime), ki predira oblake in špika boga v ta zadnjo. Tu je še Walkie Talkie (v pasu vitka stolpnica), pa še kaka se bo kmalu našla. No, pri nas v Stratfordu pa imamo Acelor Mittal Orbit, ogromno skulpturo iz zvozlanega železa, ki jo je zamislil priznani umetnik Anish Kapoor za okrasitev olimpijskega parka.

Ta skulptura je res nekaj zvozlanega, ima nekakšne zanke, v sredi je nekakšen ogromen zvon in vse skupaj je ovito s spiralastim hodnikom iz kovinske mreže. Tam nekje na vrhu je okrogla platforma v dveh nadstropjih, v sredini ima kvadratasto luknjo (skozi katero ne bi smeli kukati tisti, ki trpijo za višinsko boleznijo). Na prvem nadstropju so računalniki, ki ti povedo, kaj vidiš pred seboj, na zgornjem nadstropju pa še konkavna ogledala, ki povzročajo zelo zanimive učinke. Predvsem tega, da te naredijo vitkejšo, kot v resnici si.

Pred kratkim so olimpijski park odprli za javnost in seveda sem bila kot prebivalka Stratforda izjemno navdušena. Park je ogromen, zelen, in zelo lepo oblikovan. V Aquatic centru imajo bazene, telovadnico, skupinsko telovadbo in v bodočnosti celo spa. Imamo tudi Copper Hall, kjer lahko igraš tenis, badminton in vse take reči.. Komaj čakam.. že varčujem za letno pristopnino! Skozi park tečeta dva kanala – rečici (morda tudi kakšna več, ampak nisem si še uspela vsega ogledat).

In seveda tam ob strani ven štrli Orbit. Tale orbit vidim od povsod v Londonu. Ponoči žari v rdeči svetlobi, podnevi pa kar štrli, tako zaradi lepšega. In buri radovednost. Tako sem si v nedeljo kupila vstopnico (ha, kot stratfordska domorodka imam še celo 2GBP popusta) – sicer je 17GBP, za tiste, ki jih mika obisk.

Prijazni “kartodajalec” mi je dal še nek letak in me poslal proti vstopu. Tam me je pričakala neka prijazna gospa in me opozorila na ogromen železni zvon nad mojo glavo. Povedala mi je še nekaj zanimivosti o tem in me povabila v dvigalo v največji umetniški skulpturi (če ne na svetu, vsaj v Londonu).

Ne bom preveč nakladala o tem, kaj vse je tam gori.. ni veliko, je pa zato razgled čudovit. In spust po mrežastem hodniku, vse do trdnih tal pod nogami. Priznam, se je treba navaditi malo, ker te od učinkov gravitacije ščiti le kovinska plošča z luknjicami. Več v slikah…

Na koncu sem si privoščila jabolčni sok v prijetnem kafeju ob Orbitu in belgijsko čokoladno tortico (moram pa ja nadoknadit tiste izgubljene kalorije, kajne).