Po enem letu sem se spomnila, da imam blog. Takle, čisto moj. Ajajajaj… pa če se spomnim, kako rada sem pisala tele bloge.. včasih po več na dan. Ja, kaj hočemo. Življenje se dogaja, velike spremembe in tako naprej.

V zadnjih dveh letih sem se posvetila predvsem delu. Decembra 2014 so neki Američani kupili stavbo v centru Londona, kjer sem prakticirala svoje terapije. Nisem bila dolgo tam, morda več kot pol leta. Všeč mi je bilo tam. Družba je bila super, okolica fajn, pa tudi na moji liniji podzemne, tako da tudi daleč ni bilo. Bili smo moja malenkost, šefica – voditeljica Pilatesa, nekaj kolegic – športnih maserk, osteopat in tako naprej. Okoli nas same pisarne, polne od stresa izmučenih ljudi, ki so radi prišli v našo oazo na drugem nadstropju.

Počasi, počasi so kapljali tudi k meni. Nekateri tudi večkrat. Nekaj jih je bilo tudi naših državljanov, ki zdaj živijo tu. In nekdo me je celo predlagal za intervju na Radiu 1 v oddaji “Slovenci po svetu” (ali nekaj takega). Me je dajala trema, ampak sem bila kar počaščena.

Tudi v rubriki revije za komplementarne terapevte so objavili “Dan v življenju…” (mene). Se kar imam za kaj pohvalit, ha…. No, da nadaljujem od teh Američanov, ki so decembra 2014 kupili našo stavbo. Da bodo naredili stanovanja….

Mi pa šus ven. Tik pred Božičem. Ljubko, kajne? Takrat je bila ravno na obisku moja teta, ki mi je pomagala preselit mojo kramo od tam. In ker decembra težko kaj narediš, ker vsi že od oktobra praznujejo Božič, sem se ogledovala po moji bližnji okolici, če je kaj pametnega za počet. In tako so me povabili na nek poslovni sestanek, kjer se zbirajo lokalni poslovni ljudje, samozaposleni in tako naprej… pa sem se jim pridružila.

Kmalu sem imela štiri stranke na čakanju, ne pa prostora, kjer bi delala terapije. In nekega dne, ko sem malček zaskrbljena peš hodila domov po Olimpijski vasi, me je pot zanesla mimo Zdravstvenega centra. Ta stavba mi je bila strašno všeč še od časov Londonske olimpijade. Odprti prostor z veliko okni, svežimi barvami (svetlo zelena in pink)… Zavila sem notri in vprašala receptorja, če cented oddaja kake sobe.

“Za kaj bi pa potrebovala sobo,” me je vprašal. Povedala sem mu, da se ukvarjam z refleksologijo in še preden sem končala stavek, mi je že ponujal vizitko:

“Seveda, seveda… pokliči direktorja.. on je zelo za te stvari… veš, tale center ni samo zdravstveni center ampak tako kot celo naselje, hoče biti center za dobro počutje. In želimo združiti tako medicino kot druge stvari, ki vlplivajo na dobro počutje ljudi…”

Da ne dolgovezim.. popolnoma sem bila navdušena. In zdaj, leto in kak teden kasneje, sem že uveljavljena sodelavka v Vzhodni Vasi (kot imenujejo nekdanje olimpijsko mesto), hišna refleksologinja, in se počutim čisto domače.

Pa smo napisali en blogec.. po dolgem času… upam, da me bo spet prijelo….