Včeraj sem namreč zvedela, da nas naš zelo zabavni šefov pomočnik, Mr Gay, zapušča. Snif! Od danes bo v sosednjem pubu nadomeščal (pub je od iste firme) ene dva tedna, potem gre na dopust in nato bo ostal tam. Ne vem, kdo bo prišel namesto njega. So mi omenjali eno staro, zapito “krezubico” (ženska brez zob), potem pa še enega tipa, ki je nekoč menda delal tu, pa zdaj ne več in s katerim se običajno skupaj vozimo z vlakom domov. Se mi ne zdi “managerske” sorte.

No, druga stvar, ki se je zgodila pa je, da smo dobili novo moč. Enega italijanskega fanta, ki mu bom rekla kar Pinocchio. Ker je tak suhcen. Pa po duši natakar (po poklicu je komunikolog). Tak ta pravi. Veste kaj, obožujem “ta prave” natakarje. Ki res obvladajo. Ne samo postrežbo ampak tudi kako se do ljudi obnašat, kako razrešit probleme, da kljub vsem nezgodam iz restavracije odideš dobre volje. Pa imajo neko eleganco v gibanju. Naš Pinocchio pa zna tudi žonglirat. In to kako!

Štartal je namreč že v nedeljo, ko je pomagal Maharaji Velikemu zgoraj v restavraciji. Ker imamo v restavraciji le omejeno ponudbo piva, je vedno hodil dol v bar kuhat kave ali točit piva. V tem času pa je Don Korleone čistil pivske cevi (precej zapletena in po kloru smrdeča dejavnost) in se seveda z Pinocchiom pogovarjal v italijanščini. Naša Izraelska princeska pa je bila vsa navdušena (nisem še vedela nad čim) in mi je vzhičeno prišepnila: “Tale Pinocchio je pa kot sin, ki ga Don Korleone nikdar ni imel!”

Debelo sem jo pogledala, kaj spet romanticira. A je bila vsa zasanjana, ko ju je opazovala. Oči so se ji skoraj zmočile. Skomignila sem z rameni in se posvetila blagajni. Nato sem jo slišala, ko je na ves glas to isto ponovila Don Korleonu. Komaj sem zadrževala smeh in sem pogledala Dona K, ki je pridno “pumpal” ročke angleškega piva, da je iz njih izcedil vse čistilo. Tako debelo me je pogledal, da sem prasnila v krohot. Princeska pa še kar zasanjana.

Supermen pa je v tem času “romanticiral” z Bombončico. Stalno sta nekaj tičala glavi skupaj in se hihitala. No ja.. pomlad je, sonce sije.. srčki trepetajo.. hormončki divjajo.. to smo že opazili. Obenem je pisal na listke, ki smo jih z liftom pošiljali v kuhinjo “Don Korleone  Kuharco”. Gor se itak stalno kregajo in pretepajo… me prav zanima, kaj se bo zgodilo. Čez čas je moral Don Korleone v kuhinjo, a je čez kake pol ure ves besen pridirkal dol: “Ja, pa ta kuharca je za ubit!” Prasnili smo v smeh.

“Veš, kaj je naredila?” nam je rekel. “Poslala je v restavracijo napol pečenega piščanca… še surov je bil. Pa sem ji rekel, naj preveri. Pa ni! In ko se je Pinocchio iz restavracije pritožil, mu je rekla, da sem ga spekel JAZ! Mor’š misl’t. JAZ!!!” Seveda je Don Korelone v vsem največji šampion in vse naredi brez napake (hehe.. ), nikdar ni za nič kriv itd. Saj razumete, kajne.

“Pa sem ji rekel naj pogleda, če je pečeno,” je nadaljeval. “In ona tam na telefonu, govori da sem jaz kriv. HALO?!?!?!?!? Ženska, saj menda vidiš, da stojim poleg tebe in te lahko takoj zdaj odpustim!”

Cepali smo od smeha, kajti kuharica je mala, okrogla, a precej pasja črnka, ki vedno vsa naročila narobe prebere, tako da je ugibanje, kakšna hrana bo prišla dol, že na meji šloganja.

* * *

Ponedeljek. Moj edini “dnevni šiht”. In z mano je delal Pinocchio, ker se je moral navadit na menu in na blagajno, da bo lahko delal samostojno. Restavracijo smo imeli kar zaprto, ker je bil dela prost dan, torej v okoliških pisarnah ni bilo ljudi, ki bi prišli na kosilo. Malo sva počvekala in všeč mi je bil njegov značaj. Tak, vesel, zabaven, rahlo temperamenten, pravi italijanski. Takrat mi je tudi povedal, da je študiral komunikologijo, ali nekaj takega, da je delal v restavraciji nekega “classy” hotela, preden je prišel k nam, da živi s punco in da obožuje delo v restavraciji.

“Super,” sem bila navdušena. “Jaz pa prav ne maram delat v restavraciji, obožujem pa delo v baru. Ni mi všeč, da sem med gosti in kuhinjo. Sploh našo kuhinjo, kot si verjetno že opazil. Sploh, ko ima šiht Kuharica. Potem moram bit kot nek “ambasador” med gosti in kuhinjo, to mi je pa ful zoprno, ker konec koncev, jaz samo hrano naročam in prinašam na mizo. V baru pa pijačo posteržem jaz, tako da lažje odgovarjam za napake.”

Pinocchiu pa je to ravno največji izziv. Komunikacija s strankami, pa da jih zna “potolažit” in nasmejat. No, že vidim. Bomo super sodelovali. Sedaj pač Don Korleone ne bo imel več “izgovorov”, da me pošilja delat v restavracijo.

Potem sva ugotovila, da nimava nič “sadja”, torej limonc, limetk in pomaranč, ki jih damo v pijače. Naročim kuharju naj pošlje, čisto vajena tega, da mi bo poslal že vse narezano. Saj tako nima nobenega dela. In pride dol košarica s citrusi, takimi, svežimi in celimi. Oh ja, skomignem z rameni in da preizkusim Pinocchiovo spretnost lovljenja, mu vržem dve pomaranči.

“Daj še eno,” mi reče in začne prvi dve metat v zrak. Vržem še eno limono, katero spretno ujame in prav profeionalno žonglira. Z leve na desno, pa z desne na levo, pa tako in drugače. Obstala sem z odprtimi usti.

“Wow, a ti si pa iz kakega cirkusa ušel?” ga vprašam.

Naredi en tak skromen izraz: “Ma ja.. tako nekako… so me posvojili neki klovni, pa sem se naučil”. To pove nekako sramežljivo. Skoraj mu že verjamem, ko se mi zareži, češ, hecam se.

Takrat pa pride mimo Izraelska princeska s prijateljico. Priteče notri in razpre jakno: “Poglej!!!!” mi navdušeno zavpije.

Nosi nek barvasti, kakosežetemureče.. kombinezon.. tak, ki ima samo gumico gor na vrhu, da drži oblekco nad prsmi (katerih punca skoraj nima in je v nevarnosti, da ji kdo potegne zadevo dol, v kaki gužvi) in se nadaljuje v dve ogromni hlačnici, kot dva balona, stisnjeni okoli gležnjev. Tako malo “aladinsko” deluje. Prepasana je s širokim modrim pasom. In zelo ponosna nase. Sicer pa na njej to res lepo zgleda, ker je visoka in vitka, sploh pa ko spusti tiste svoje čudovite, blondne laske.

“Ja super ti paše!” ji rečem, iskreno.

“O joj, hvala.. ti me razumeš, kajne,” mi vsa nasmejana govori. Razumem? Si mislim. Kaj pa je tu za razumet pri “rahlo” narcisoidni mladenki.

“Veš,” mi pravi, “doma v Izraelu so malo čudni glede takih reči. Bi me postrani gledali, če bi šla takšna ven. Jaz sem pa za njihove pojme itak malo preveč ekstravagantna!”

No ja, to pa lahko razumem. Čeprav se mi ni zdelo, da bi njo to zelo motilo. V tej svoji zaverovanosti vase v tem pravzaprav uživa. Problem je le, ker za vsako kritiko ali napačno besedo ali čuden pogled toči krokodilje solze. Spomnim se je, kakšna je bila prvi dan.

“Joj, tu mi pa ni všeč,” mi je rekla takrat. “Sami čudni starci!”

Za razliko od tega, kar mi je rekla pa danes: “Veš, zdaj pa tako rada hodim sem delat (valjda, ko ji Don Korleone vse dovoli, saj dobi čisto mehka kolena, ko ga ona pogleda z rahlo solznimi očki). Je tako zabavno in super. In vsi vi ste super!” se je spet začela navduševati. “Ampak na začetku sem pa TOOOOLIKO jokala, ko bi ti vedela. Vsakič pred službo sem jokala, da je bilo joj!”

“Ma, Princeska moja, ti pa malo preveč jokaš!” sem ji rekla.

“Ja, saj vem. Vsem grem že na živce s tem,” mi je odgovorila, pa kar nič skesano. To je kar nekaj samoumevnega.

“Kaj nima Anglija že dovolj poplav? Daj malo prispevaj k ekološkemu ravnotežju, pa se ne cmeraj vsakič, ko gre kaj narobe. Saj vidiš, da se vse razreši!” sem ji rekla. Saj jo imam kar rada. Je v redu deklica, kljub tisti svoji narcisoidnosti. Samo.. saj imamo vsi kako napako, kajne.
Nato si je ogledala album fotk, ki ga je nekdo naredil in čisto popenila: “Pa kdo je to delal? Poglej si ti tele “kockice”! Pa vse slike so raztegnjene! Poglej, kako debela zgledaš, samo ker je nekdo raztegnil sliko! Jaz bom to odnesla domov in vse popravila! Da bo lepše!” Evo.. grafična oblikovalka v nastajanju. To imava sicer skupno, ker sem tudi jaz to študirala, tako da me ima Princeska kar za eno mentorico. Velikokrat se med delom pogovarjava o kaki njeni nalogi in mi je prav zabavno, spet se vrniti v “glavo študenta” in tistega načina razmišljanja, ki pa ga večinoma v “realnem življenju” izgubiš, ko se enkrat soočiš s strankami in zahtevami in agencijami in marketingom….

* * *

Četrtek. Mr Gay se mi pohvali, da je že dobil karte za dopust, kamor gre s svojo “drugo polovico”. Čestitam mu, nakar mi pove, da gre po dopustu delat nekam drugam. Takoj se mi je obesila faca. Rečem mu, da ga bom pogrešala.

“No, vsaj nekdo,” zavzdihne in mi pove, da sta imela z Don Korleonom spet en hud prepir zjutraj. Ah, ja. Sicer sem bila pa kar zmatrana. Odkar se učim za izpit, se zbujam že ob 7:30, da imam več od dneva. Ampak me pa to malo upočasni v službi. Tako sem kar “plavala” do prvega odmora. Medtem, ko je bil Mr Gay čisto v višavah.

Pinocchio je delal sam v restavraciji in je bil čisto navdušen: “Hej, če bo kdo hotel jest, ga pošlji kar gor… ni polno, jaz pa moram “trenirat”, a veš”.

Hvaležno sem prikimala. Kajti v baru je tako, da moraš vse naročit in plačat na šanku, potem pa to prinesemo na mize. Miz pa spodaj ni veliko. Tako, da se ljudje kar malček gužvajo na šanku, s tistimi ogromnimi krožniki in flaškami ketčapa. Ja, Angleži pač. Še huje pa je, ko dobiš kako “dietarko”, ki bi “Sausage & Mash” (Klobase s pire krompirjem) ampak ne bi “mash” oz. ga bi, če je kuhan na soji (JA LEPO TE PROSIM!!!), pa ne bi omakce, razen če je vegetarijanska (PA ZAKAJ POTEM HOČEŠ KLOBASE, ČE SI VEGETARIJANKA), pa ne bi to, pa bi ono. In tako zadržuje žejne pivce, ki prav po angleško potrpežljivo čakajo na svoj “pajnt” (Pint = 586 ml) piva. Druga bi spet pomfri, pa gor še dodatno majonezo, pa še malo BBQ sauce, pa če mamo še ketchup.. in vse to poplakne z DIET COLA!!!!! Ker pazi na prehrano in kalorije.

V tem momentu spet pridirka Pinocchio in išče Curvoisier cognac. Ves zgrožen mi reče, ko mu ponudim steklenico: “Hej, a veš da ga hočejo s KOKAKOLO!!!!! Pa ne morem mu dat kokakole not, a je zmešan! To je konjak, menda!”

“Ej, moj Pinocchio! Se boš pa kar moral navadit angleške (ne)kulture. Oni ti dajo led v kozarec rdečega vina, šampanjec pijejo iz plastičnih kozarcev, konjak s kokakolo, vrhunski viski s Sprite-om, vrhunsko belo vino mešajo prav tako s Sprite-om, pocensko belo vino hočejo pit iz najboljših kozarcev, da pokažejo, kaki poznavalci so.. z ribo pijejo koka kolo, in tako naprej… Sprijazni se in se zabavaj!”

V tem trenutku je šla mimo Bombončica in Pinocchio poskoči: “Ne dotikaj se moje ritke!”, reče na glas in Bombončica postane kar vijolična (bi rekla rdeča, pa je temnopolta).

Zasmejim se: “Pa kaj se dereš, Pinocchio, bi bil tiho in užival!”

“Pa kaj če nimam nobene ritke,” se mi zareži nazaj. In res je tako suh, da se mu ritka izgubi v tistih hlačah.

Bombončica je bila že na enem 3 čiku, poleg tistih dveh odmorov, ki so nam dovoljeni. Bila sem tako utrujena, da bi mi prav pasalo, če bi se za par minutk vsedla in rečem Mr Gayu:

“Bom morala začet kadit.. kadilci imajo ful več odmora. Ali pa če grem na čigumi pavzo?”

“Ma, jaz bi šel na eno drkalno pavzo,” mi odvrne in se zahihita, kar mi kar sapo zapre za sekundo. Ga pa res razganja, tale dopust.

* * *

Bolj proti koncu prideta dve dekleti in vehementno ZAHTEVATA vinsko karto. Z Mr Gayem se hihitava.

“Defo nimata pojma o vinu in iščeta, katero je najcenejše,” mi šepne. Prikimam. Nato me ena od deklet pogleda in namigne, da se je odločila.

“Prosim, kaj bi želela?” jo vprašam. Jasno, pokaže na vino na vrhu karte. Neko avstralsko mešanico, zelo poceni. Bi celo flašo pa dva kozarca, prosim. Ok. ni blema. Iščem flašo, pa so očitno pošle. So jih pokupili drugi angleški “poznavalci” vina. Punca tesno stisne ustnice in gleda dalje. Ponudim ji neko argentinsko vino, chenin chardonnay, ki niti ni tako slabo a je iste cene. Odkima. Nato pokaže na avstralski Chardonnay, ki je malček dražji. Ok, pupca, dobiš. Dam flašo, dam kozarce, plača in mirna Bosna. Ma ja? Niti pod razno.

Čez pet minut je punca nazaj, s flašo in z obema kozarcema: “Ni mi všeč tole vino, lahko zamenjam?”

“Halo?!?!?!?” si mislim. Pa kaj je zdaj to? A če v štacuni kupiš vino, ga doma odpreš pa ti ni všeč, misliš da ti ga zamenjajo, če ga prineseš nazaj? Seveda ji tega nisem rekla.

“Ja, saj ste ga odprla in malček spila. Razumete, da je to vino že kupljeno. Da ste ga sama izbrala in plačala. Zdaj ga ne morem nazaj vzet, ker ga ne morem prodat naprej. Že zaradi higiene in varnosti zdravja ne.” ji nakladam. Pa se namrdne.

“Saj sem hotela tisto drugo vino, pa ga nimate, torej mi morate dati tistega, ki ga želim.”

“Saj ste ga dobili. Jaz sem vam predlagala drugo vino, ki je bolj podobno tistemu, ki ste si ga želeli,” ji prijazno odvrnem, najraje pa bi jo zadavila. Grrr…ta pravila. Itak pa ni na meni, da se prepiram z gosti. Naj se kar Mr Gay ali pa Don Korleone, ker je bil Mr Gay na odmoru.

“Veste kaj,” ji rečem. “Bom morala koga od nadrejenih vprašat, ker sama vam tega ne morem kar zamenjat. Mi ni dovoljeno!” in jo pustim čakat, medtem ko kličem Dona Korleona v kuhinjo, pa v pisarno, pa ga nikjer ni. V tem času pride do šanka en veseljak in začne punco tako v hecu spraševat, kaj da je narobe. In ko mu ženska razloži, me tip pogleda, se zareži in zavije z očmi. Hja, mu pokimam nazaj. Take mamo! Končno pokličem Mr Gaya po telefonu, saj se je njegov odmor že končal. In on ji na moje veliko razočaranje zamenja flašo. Grrr… Don Korleone bi jo verjetno kar ven zabrisal. Oz. ne bi… je ženska, je suha in zna verjetno dobro prepih s trepalnicami delat, kadar mora. No ja… se nima smisla okrog tega jezit, kajne.

* * *

Ob koncu šihta pride dol iz kuhinje Don Korleone in gre ven kadit. S sabo odvleče Pinocchia in Maharajo Velikega. Na čik. Jaz pa moram pospravljat? Pa čistit? Ni fer. Naredim svoje in grem ven pobirat kozarce. Namenoma se primajem s polnim naročjem kozarcev mimo treh fantov in seveda Pinocchio poskoči, da bi mi pomagal. Don Korleone mi pa hitro reče, da mora še z mano govorit preden končamo.

“Ja, težka bo,” mu odvrnem. “Preden vse pospraviM in počistiM bo ura že toliko, da bom morala dirkat na zadnji vlak.” in pomenljivo pogledam Maharajo Velikega.

Ni minila minutka, ko je prišel za mano in se z veliko ihto lotil pospravljanja. Je le vžgalo. Mora biti pa že pomembno, o čemer se mora Don Korleone pomenit. In je bilo. Kar. Prišel je namreč moj čas napredovanja. Želi me poslati na tečaje za Team Leaderja in me od danes naprej učiti, kako zaključiti blagajno in druge take stvari. Več odgovornosti in več denarja. Fajn. Po drugi strani pa razmišljam, če bi sploh sprejela.

Nameravem še študirati tele alternativne terapije pa tudi refleksologijo mislim prakticirati. Bi bilo pošteno, da sprejmem vso to odgovornost in stroške šolanja, če tega ne bom mogla 100% vračati? Spet pa me tudi zanima vse to. Rada bi poznala vse te postopke in vodenje puba. Tudi to znanje lahko s pridom izkoristim, če bova s sestro počeli o čemer smo sanjali doma. Prostor imamo, denarja sicer ne, ampak tudi znanje ni za zavreči.

No ja… sem rekla DA “and to hell with torpedoes”. Bom že potem razmišljala, kaj in kako. Se bom pa še pogovorila o tem in onem, ko naslednjič vidim Dona Korleona. Da bo vse lepo in prav. In da se ne bo počutil, da ga izkoriščam, ali kaj takega. Konec koncev je tudi on meni pomagal, ko sem bila v težavah in je edino prav, če to nekako povrnem.

Tako.. malo sem predihala možgane, zdaj pa nazaj h knjigi.