“Tjaram-da-dam“… mi zazveni v glavi. Znana melodija iz bogvekdaj… Zazrem se skozi okno. Zunaj so dvorišča, zadnje strani hiš… in tam skozi vidim še delček ulice. In s zahodnim soncem obsijane fasade kvazi-viktorijanskih hišk.

“… zlat je ta dan…”

Misli in utrinki spominov frfotajo kot metulji, katere sicer opaziš a jim v množici trepetajočih krilc in barv ne moreš slediti.. ne prav dolgo.

“Lalala?”… slišim otroški glasek in skorajda začutim malo rokico, ki me zgrabi za roko, takoj nato me zgrabita še dve mičkeni rokici za drugo roko in velike, temne očke se veselo zazrejo vame. Metuljček spomina prifrfota mimo… “Lalala?” ponovim in vprašujoče pogledam sestro, mamico leto in pol starih dvojčic.

“Lalala!” odločno ponovi drugi glasek, močnejši in bolj hripav. In rokica pokaže na vrata, kamor me obe mičkeni punčki zagnano vlečeta.

Sestra se smeje “Lalala pomeni sprehod v njunem jeziku,” mi razloži. “A onidve rečeta tla-la-la-la in to vreščita kadarkoli vidita velikega črnega psa!” se smeje. Sem v Atenah na obisku. Prvič sem srečala nečakinji in se v sekudni popolnoma zatrapala vanju. Zunaj sije sonce.

“….zlat je ta dan, steci z mano van…” spet prifrfota en metuljček.

Ja, Sreča na vrvici, se spomnim še lastnih otroških let in kako mi je bilo hudo za kužijem Jakobom. Novofundlandec, če se prav spomnim. Ena taka prijazna mrcina… Video kaseto sem prinesla sestri, da bo malo osvežila spomine na otroštvo. In glej ga zlomka, njena dva mala piksija sta povezala “lalala” s sprehodom.

“Ko ju peljem ven, jima pojem to pesmico, ker jima je bila všeč, ko smo gledali film,” mi razloži sestra. “Zanimivo, takoj ko sta slišali pesmico prvič, sta že tulili ta lalala.” Res, zunaj sije grško sonce, na obzorju se preliva lesketajoče morje, mimo okna pa letijo avioni. Takrat so živeli na hribu nad morjem, v bližini atenskega mednarodnega letališča, katerega so zaradi Olimpijade premestili nekam drugam. Spodaj letovišče, za hišo pa hrib, pastir s kozami, kjer so dobili kozje mleko za otroke. In hodili na sprehode ter gledali Akropolo in Likavitos v daljavi.

“… zlat je ta dan…”

Zlati metulj, ki se mi je zdaj vsedel na nos me spominja na barvo sena. Ko smo se preselili na obrobje Ljubljane kjer so stolpnice stale sredi njiv in smo hodili čez cesto po sveže mleko, h kmetu, ki je še ročno molzel krave. Kjer je bilo strašansko vino čofotat po plitvinah Ljubljanice, bos ali pa v gumijastih škornjih. In kjer sva s sestro pisali domače naloge pod kozolcem, na pol poti od avtobusne postaje do doma. Ko sva mami pokazali, da so domače naloge narejene, sva se lahko šli igrat pod oreh ob jami, ki so jo izkopali za temelje garaže. Od oreha do druge strani jame je bila napeljana nekakšna žica in na njej še nek štrik, s katerim si se tako po “tarzansko” prevekslal na drugo stran. Ko je deževalo je bila jama celo jezero. Pozimi, ko je pomrznilo igrišče, je oči pripeljal stoenko do igrišča, odprl vrata na stežaj in nabil kasete do fula. Mi smo pa drsali in delali “potke” po visokem snegu. In naš kuža Lordi je kot nor lovil svoj rep, da je v snegu naredil jamo in smo videli samo še konček repka, ki je krožil. Za Pusta je pa mama zbrala vso mularijo iz okolice in smo se šminkali in maškarali, da je bilo joj.

“…zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaram-da-damdam…” prifrfota še en metuljček spomina.

Zunaj je zlato sonce. Počasi zahaja in vse se koplje v zlatu. Drevesa in ščavje na dvoriščih plešejo v vetru. Odločim se, da bom opravila “pohod”, katerega si že nekaj časa obljubljam. Sprehod po štirih Londonskih parkih, od katerih je vsak velik kot Tivoli. Kar zavoham morski zrak, ki kot vilinski prahec razprši še za enim metuljčkom. In turško kavo… in palačinke.

“… ko dobiš, kar želiš si, nisi nič več sam…”

Ja, palačinke. In moja ljuba Nana. Ki je brala ali pravila pravljice iz vseh koncev sveta in zraven še kaj narisala. Princesko ali arabskega princa… In ki nas je vedno pričakala s palačinkami ali “kolačiči”, kot je ona temu rekla, ko sva se po dolgi poti iz Ljubljane v Pulo s sestro zapodili po dvorišču. Takrat smo imeli še oranžno stoenko. Naš drugi avto. Prvi je bil stari “nazi” mercedes, ki je vozil na kurilno olje in katerega smo imeli radi kot družinskega člana… Še se spomnim, kako so šle mami solze, ko je z balkona gledala Merdžota, ki ga je odpeljal nek kupec.

“…stecimo stran, stecimo v svet sanj, tjaram-da-dam…”

Ja, svet sanj. Kako sva s sestro zazijali, ko sva nekega petka vstopili v najino sobo v hiši v Puli. Nana jo je preuredila. Stene so bile porisane z ogromno travo in po listkih in rožicah, ki so rasle do stropa, so plezale pikapolonice in razni hecni žužki. Postelji sta bili obarvani v roza in rjuhe so bile tako mrzle in dišale so po soncu… Najprej so bile mrzle. Potem pa se tako prijetno segrejejo… in ko prenehaš drgetati in se tresti, te prijetna toplota zaziba v sanje. Spomnim se, da sva se s sestro vedno “zašraufali” v posteljo. Ker nama je bilo škoda pomečkati odejo, sva lezli podnjo z nogami naprej, sedeč na blazini, in se obračali sem in tja, dokler ni samo še glava štrlela izpod blazine. Okna so bila vedno malce odprta in skoznja je pihljal morski vetrič, s tistim posebnim vonjem po soli in soncu. In zjutraj se je s tem vonjem in “škripanjem” čričkov pomešal še vonj turške kave, ki je priplaval navzgor iz kuhinje pod najino sobo. Najprej sem vedno slišala grlice, ki so grulile tisti svoj značilni “gu-guuuu”, šele potem sem se počasi pričela zavedati, da se prebujam. Glasovi odraslih, ki so pili kavo v kuhinji, so me umirjali in mi dajali občutek varnosti. O, ljuba moja Nana, kako zelo te pogrešam. Tvojo strogost in ljubezen…

“… tjarampa-da-di, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici…”

Še en metuljček spomina mi je prifrfotal mimo… Spomnim se dveh kozličkov… Moja sestra, takrat stara kakih 5 let, je bila čisto zaljubljena v ovčico Asko iz Nazorjevih pravljic. Ovčica je plesala balet in tako ušla volku, ki je bil čisto omrežen z njenim plesom. Nenehno je težila Nani in Didiju za “bekana” (tako je jagenjčkom rekla Nana). In nekega dne, ko sta ste Nana in Didi vrnila s potovanja po Dalmaciji v Didijevem zvestem Fiatu 1300, sta iz prtljažnika skočila dva mala kozlička. Didi je rekel, da jagenjčkov pač nista našla. In zdaj razmišljam, kako sta sto speljala. Od Splita do Pule v tistem avtomobilu, po tistih cestah, nista mogla hitreje kot kakih 50 km/uro. Rabila sta dva dni. Zadnje sedeže sta zložila in kozličkoma naredila “štalico”. Velikokrat sta se morala ustaviti, da sta nahranila živalici. In nenazadnje, na vrtu, v mestni hiši, niti ne bi smeli imeti takih živali. A nekako smo to zrihtali. In z sestro sva imeli boksanje, kajti kozličkoma so pričeli rasti rožički in rada sta se butala. Da ne govorimo, da sta rada tudi mene in sestro butnila v tazadnjo, sem in tja. Joj, koliko je to bilo solza in smeha. Ko sta odrasla, je eden končal v čredi pri nekem pastirju nekje v Istri, menda za razplod. Drugi pa je postal turistična atrakcija. Tip, ki ga je odkupil, je čisto slučajno ugotovli, da se turisti radi fotografirajo s pravim istrskim kozlom.. in mu je nabavil slamnat klobuk in še nekaj opreme, da se je kozel lahko fajn pofotkal s turisti.

“…Za vse, prav za vseje prostor nekje, kjer trate se zelene…”

In tako mi prifrfotavajo slike ljubljenih ljudi… res, da nisem imela neke družinske idile.. vsi smo bili razštrkani po nekdanji Jugi. Oči celo v tujini. Vedno v gibanju, od enih do drugih, vedno po obiskih od Slovenije do Makedonije.. in Grčije.. A najbolj se spomnim teh odštekanih časov in ljubezni, ki sem je bila deležna… občasno sicer.. a je bila le ljubezen. In potovanj… prelepih krajev in prekrasnih ljudi, ki sem jih spoznavala… Očitno sem se nalezla tega potovalnega virusa… in zdaj se ne morem ustaliti.. preštopala sem celo Evropo, spala po plažah, pod drevesi, v parkih, študentskih domovih, hostlih.. živela kot Robinson Crusoe.. in noben hotel na svetu se ne more primerjati s tistim, ki ima milijone zvezdic. Kjer te prebudi rdeča črta na obzorju, ko vzhajajoče sonce potiska zvezdnato roleto noči vedno više in više.. Ko se po plavanju v mesečini zavlečeš v spalko. In imaš za zajtrk razpolovljeno lubenico, katere sladki sok se meša s slanostjo morja, in v katero zakoplješ z žlico in tekmuješ, kdo bo dlje izpljunil peško. In ko lubenice končno zmanjka, ti pa si vsa pocasta od sladkega soka, se zapodiš v morje.

“… tra la la la…”

Ja, nečakinji sta zdaj že veliki, stari 10 let. Pogovarjamo se preko Skypa in hitro se učita internetnih štosov. Tudi iznajdljivi sta. Družina je še vedno razsuta, mogoče še bolj. In ko jima kaj ne gre, ali rabita kakšno pomoč, ko sta sami doma, se vsedeta k računalniku in pobarata ali mene, ali mojo tetko, ali svojega dedeka, kako in kaj morata narediti, da bo vse prav.

“… srečo imaš na vrvici…”

Ja, res… tanki, zlati vrvici, ki se vije skozi življenje.