S tem vprašanjem sem se ubadala že od otroštva, pa še ne vem.. zakaj ženske (punce) rade hodijo na WC skupaj. Ok, razumem, da je treba popravit šminko, v šoli so znale pokadit kak čik… Večkrat sem bila deležna takšnega vabila, a se mu nikdar nisem odzvala, razen če me ni ravno tiščalo.

Pred časom se je zgodilo, da sva šla s tedanjim fantom na proslavo rojstnega dneva nekega (njemu) zelo pomembnega direktorja, ki je bil stranka mojega fanta. O tem da takih “uradnih” žurov že itak nisem bila vajena ter da res nisem imela ničesar spodobnega za obleči (moja običajna “uniforma” so kavbojke, majce in puloverji), sem bila že tako brez kakršne koli samozavesti. Kako se obnašat, o čem se pogovarjat, pojma nimam o tem njihovem biznisu itd… Pa sem se le sprostila. Niti ni bilo tako zelo “uradno”.

In potem smo sedli za mizo k večerji. Mene je že nekaj časa tiščalo in sem se vljudno opravičila in se odpravila na No 1. Ko sem prišla nazaj, sem nadaljevala s pogovori in večerjo. Nakar je direktorjeva žena na ves glas objavila, da mora na WC. Vstala je in se nasmehnila, pogledala naokrog in se z očmi malce dlje zadržala na meni… in se počasi odpravila. Začutila sem komolce v rebrih s strani mojega a fanta na desni in njegovega kolega na levi.

“Pojdi z njo,” mi je skoraj jezno prišepnil fant.

“Zakaj pa? Saj sem ravnokar bila?” sem odšepnila nazaj.

“Ma pejdi že.. se spodobi!” mi je odgovoril. Čeljust mi je padla v naročje.

“Kako to misliš, se spodobi?” sem ga nejeverno vprašala.

“Ja, to je ženski običaj… da gredo skupaj na WC!” me je začudeno pogledal njegov najboljši prijatelj.

Ja hudiča.. da mi še tip govori o ženskih običajih? Malček me je pa le zaskrbelo? Sem sploh ženska? Saj se sploh ne znam obnašat kot ženska.

“Ja, pa če grem zdaj na skret, kaj naj rečem… saj je niti ne poznam!” sem zaskrbljeno odgovorila.

“Ma ne vem, kaj ženske delate… pejd se šminkat al kaj takega!” me je spet dregnil.

Spet sem ga debelo pogledala. “Nimam šminke s sabo!”

In to je bilo res.. Ker se večinoma šminkam samo za maškare.. ali res izjemoma. Ko vsako drugo stoletje želim uporabit maskaro, je ponavadi že gnila..šminke pa so komaj rabljene in žaltave. S sabo nosim samo svojo zvesto Bekutan kremico. Najbolj priročne so mi bili mini-testerji šmink, katere mi je dala teta, ki je prodajala neko kozmetiko.

Medtem je gospa že prišla nazaj, se vsedla in nadaljevala s pogovorom. Z vsemi razen z mano. Zato, ker nisem šla z njo lulat?

In še vedno opazujem gruče žensk tu v Angliji, ki se zaprejo v skrete in jih ni ven kako uro.. Po dve ali tri.. Pa kaj delajo. Ajd.. razumem.. grejo pred ogledala, poklepetat, opravljat, pokomentirat, si popravit frizuro, našminkat. Ampak, da se jih tri ali štiri zapre v skret za invalide? Tega pa res ne štekam. Oziroma… zdaj že malo bolj štekam.. žalostno a resnično… velikokrat grejo šmrkat… A v mojih najstniških letih nihče ni imel denarja za te reči, pa tudi ne verjamem, da me je direktorjeva žena želela povabit na “črtico”…

Me lahko kdo razsvetli?