“Muki, muki!” mi zazveni v glavi. Metuljček spomina na Veveričji gaj v Tivoliju zafrfota s krilci. Spomnim se na male luštkane, plašne živalce, mahagonijeve barve, ki se niso mogle upreti orehom in lešnikom, ki smo jih otroci nosili tja, v upanju, da nam veverička pride na roko.

“Ne kliči je preglasno,” mi šepne nekdo od odraslih. “Lahko jo še preplašiš.”

In tako sem se po prstih sprehajala med grmičevjem in drevesjem Veveričjega Gaja in opazovala veje, da bi ja ugledala veverico. In ji ponudila orehe in lešnike. Še v lupini. Da bo imela za zimo. Če se je pa Muki slučajno prikazal, sem od veselja skakala še cel teden.

Dokler nisem prišla v Anglijo….

O mojem življenju v angleških “gorah” (mwahaha.. to bi se smejali.. kot bi kdo polikal Šmarno Goro, da je ravna kot miza in razpotegnjena za ene trikrat) morda povem kdaj drugič kaj več.. Sem pa ugotovila, da imajo na prijazne živalice tam čisto drug pogled. Zajčki so nadlega! Veverice so nadlega! Lisice so pa sploh nadlega – še posebej odkar so tisti premožnejši Angleži zapustili London in se preselili v čudovite farme na kmetih. Se jim smilijo, ker so jih lovili (zdaj je to prepovedano) in jih hranijo, tako da so zrasle ogromne. Ne lažem… ena je bila velika kot kak velik pes in debela kot tele… celo ovce napadajo!

Zajčkov je pa res OGROMNO! Na poljih vidiš ogromno ušesk, ki se pojavljajo zdaj tu zdaj tam in če imaš psa, ki rad lovi zajce ali laja, vidiš celo zajčje pleme kako skaklja in beži. Množijo se kot, no ja, zajci… in uničujejo pridelke na poljih. Tako so mi pač povedali.

In veverice niso nič slabše. Sicer tistih malih, mahagonijeve barve nisem videla. So pa sive, sivo-rjave, črne pa tudi rdeče (ki naj bi bile pravzaprav prav angleške, a so zelo redke) in velike kot podgane. Pa prav predrzne tudi. Ker so vajene, da jih ljudje crkljajo, to vzamejo kot nekaj samoumevnega.. Dobro.. to je na vasi..

Zakaj pravzaprav pišem tole? Takoj bom povedala!

Prejšnji teden sem bila tako zaposlena, da sem po službi samo čakala, da pridem domov in pobašem tisto nekaj kruha kar mi je ostalo. Planirala sem, da bom drugi dan po zajtrku (muesli) šla v trgovino po živila.

In kaj se zgodi? Mojega kruha ni nikjer. Sostanovalci bi mi napisali listek, če bi si ga sposodili. Pa tudi ne bi odnesli celega. In tako dober je bil.. z raznimi oreščki in semenčki. Čisto sem bila zmedena in sem šla lačna spat.

Naslednji dan sem vprašala sostanovalce, če so kje zasledili moj kruh. Niso. Kaj za vraga pa se je zgodilo? Odprem omarico in opazim, da je moka razsuta naokrog. O kriza, pa nimamo menda podgan ali miši? Ogledam si vrečko, tako po načinu Sherlocka Holmesa, in ugotovim, da so ugrizi preveliki za miš in nikakor podobni tistim od podgan. Malo še pobrskam in opazim nekaj dolgih, mehkih dlak v škatli za muesly. Vzamem jih v roko in pokažem sostanovalcem. Miš definitivno nima 2 cm dolge dlake, sploh take ki je mehka in pol črna pol pa siva. Podgana pa tudi ima bolj žimasto. Hmm.. se popraskam po glavi. In kako je ta žival prišla čisto do podstrehe? Pa navadno miške pustijo male drekce okrog, tu jih pa ni bilo videti.

Poklicala sem “gazdo” in mu to sporočila. Čudil se je, češ da podgan ni nikjer v okolici že kakih 25 let… miši pa tudi ne bi smelo biti. Obljubil je, da bodo prec namestili pasti.

A mi le ni šlo v račun. Odpravila sem se na sprehod in zamišljeno hodila po ulici, mimo dreves… ko zagledam veveričko… Splezala je na drevo, stekla po veji, skočila na okensko polico…. TO JE TO!!!

Veverica mi je odnesla kruh!!!!!!!!!!! Ti nadlega veveričja!

Pa še pesem o hudobnih vevericah:
http://www.youtube.com/watch?v=mxyDOwlM38U&feature=related

In še ena, ki krade ptičjo hrano:
http://www.youtube.com/watch?v=MdHx4i7ta8E&feature=related

Sicer pa, da ne boste mislili, da sem zares jezna. Pred kratkim sem brala članek o zasvojenih vevericah, ki terorizirajo London. Menda v nekih predelih Londona preprodajalci kokaina in cracka zakopljejo svojo kramo na vrtovih in v parkih… veverice pa, ki tam skrivajo svojo hrano, to izkopljejo in se ga “zadanejo”. Tako postanejo zasvojene in napadalne. Precej veveric so opazili lastniki vrtov, da kopljejo tam, kjer ni naravno skrivališče za njihovo hrano, a da so bile videti, kot da točno vedo, kaj iščejo.Bile so videti bolne in so imele krvavo podplute oči. Pa še zelo napadalne so bile. Ja pa če ni to žalostno!

Po drugi strani, ste vedeli, da so Iranci zajeli 14 špijonskih veveric? Ne? Dokaz je tu:

Članek o vevericah, zajetih na Iranski meji, pa najdete tukaj:
http://www.ynetnews.com/articles/0,7340,L-3425130,00.html

Kaj pa veverica z jajci (pa ne mislim pražene v ponvi!)?

Ok, saj nisem zamerljiva. A malo sem spustila paro ven. Muki, ti kar še kaj pridi na zajtrk.

“Gazdi” sem pa rekla, da pasti ne rabimo. Bom pač spravila kruh v hladilnik.

P.S.: Če se pa Muki le ne bo držal svojega terena, se bova pa takole pozabavala. Pa bo volk sit in koza cela (in noben od naju ne bo lačen):
http://www.maniacworld.com/squirrel-obstacle-course.html