“Pojdi, prosim, na svoj enourni odmor,” mi reče Don Corleone (tako kličem mojega sicilijansko-arabskega šefa, ki ima točno tak glas kot Marlon Brando v Botru). In se odpravim. Noge me malček bolijo, ker sem si kupila nove čevlje, pa jih še nisem raznosila, tako mi ne paše kar hodit naokrog.

Vsedem se v Cafe Nero, tik ob vhodu v Liverpool Street postajo. Srebam svoj kapučino in strmim skozi okno. V Kislo Kumaro. Ali Gherkin, kot ji rečejo Angleži. Tudi Big Dildo (kar so meni rekli, ko še nisem vedela, kaj to pomeni). Po možganskih vijugah se mi pretakajo misli.

“Devetsto,” se mi oglasi tam nekje za sinusi. Z žličko postrgam čokolado s pene na kapučinu in opazujem lom svetlobe na Kumari. Gledam majhne rdeče lučke pri vrhu Kumare.

“Raketa….,” se nekako sramežljivo pojavi nekje v vijugah ob ušesih. Ven potegnem fotoaparat, naštelam zoom na maksimum in škljocnem. “Nezemljani,” spet nekaj utripne, ja prav tam, v tistih možganskih vijugah, kjer se hrbtenica stakne z glavo. Hmmmm… nekaj se mi je pričelo oblikovat v glavi. Ja, seveda! Normalno! Kako smo slepi! Saj so tu, na kupu! Nezemljani namreč.

In kako zvito so to opravili! Raketa pristala sredi Londona, zakamuflirana v stavbo. Ko je pa v bistvu njihov operativni center na zemlji. Kdo bi podvomil? Ljudje itak stalno strmijo v računalnike in če si normalno oblečen, kot “pingvin” v pisarni, si v bistvu čisto neopazen. Pa kako idealna je ta Kumara! Lahko opazujejo daleč naokrog, 360 stopinj. Bom morala malo bolj natančno opazovat ljudi v Pubu… Jih bolj gledat v oči. Poslušat pogovore. Se spremenit v vohuna! Ja, to bo. Mene že ne bodo na finte metali, marsovčki gor ali dol. Jih bom že dobila. In kaj potem? Kaj naj z njimi, ko jih enkrat pogruntam? Jaaa.. to je pa zdaj vprašanje. Kaj pa naj? Jim ponudim kak fini viski, tak močan, da bodo pijani in začeli prepevat v svojem jeziku? Jih bo to razkrilo?

Niti ne. Pri vsem tem žlobudranju jezikov z različnih koncev sveta, se nihče ne bo oziral na še kakšnega. Kdo jim bo kupil naslednji pir: “Hey mate… zanimiv naglas imaš, s kod pa si? Polski? Hahaha… I speak polish.. a little.. want another PIVO… hehe.. Kurva! Is that how you say it?”

Jaaaa.. obvladajo poljske kletvice Angleži in se radi ponašajo s tem. In kaj bo z mojimi ne-zemljani med vsemi temi ne-angleži? Spet špijoniram skozi moj fotoaparatek, ki ima kar super zoom. Želim si opaziti vsaj kakega nezemljana tam za oknom. Mogoče se tam notri ne pretvarjajo, da so ljudje.

Kaj če se s kakšnim ravnokar gledam iz objektiva v objektiv. Groza! Me je zamarkiral za abdukcijo? Če že, upam, da je vsaj čeden.. ahem.. No..da se bo “napravil” v koga čednega.. Da me ne bo tako groza, saj razumete. Bom bolj pripravljena sodelovati. Samo, če me ne bodo špikali. Ker tega pa res ne prenesem. Ničesar ostrega, da se dotika moje kože.

In poglejte tja gor. Na vrh Kumare. Ma, najboljši prostor za HQ (Head quarters). Tam je kapitan, pa nešteto svetlečih gumbov, govoreči računalniki… neslišni stroji.

Nekaj mi pade na misel. Sprehodim se do Kumare, da si jo pobliže pogledam. Jaaa.. fajn so si tole zamislili. Imajo lepo platformo. So dali še neke spominske in zahvalne plošče vse naokrog. Pametno, fantje. Le s katerega planeta ste prišli. Ogledam si vhod. Hmm.. zviti ste, ljubi moji E.T.-jčki, a tudi jaz nisem kar tako.

Teorije zarote, pravite? Jaz? Ste z Marsa padli? Jaz že nisem kak teoretik zarot. Samo vidim skozi vašo masko.. vidim vas, jaaaa.. Bojite se me zdaj, kaj ne.. Da bom še komu povedala, kajne. Želite ostati skriti in prikriti, da bi nas lažje preučevali. Pa ni sile.. pridite na pivo. Malo preučite vitamine E in D.. Guinness & Black za dame.. jaaaa. Veliko vitaminov je tam notri. Le mirno.. lahko še kak back gammon odigramo. Ste na pravem kraju pristali. V Londonu so vsi malo čudni, tako da nikomur ni nič več čudno. Lahko boste hodili okrog brez teh vaših človeških mask… bodo pač rekli, da je spet kak karnival. Mogoče Japonski.. ali Afganistanski… Saj nihče točno ne ve. Ja, res.. v Londonu si čuden samo, če si normalen.

* * *

Naslednji dan pijem kavo v naši podstrešni kuhinji. Pogledam skozi okno in se sama pri sebi nasmehnem:”Išče se 900 nezemljanov? Ha, jaz sem jih pa našla. Vseh 900 na kupu. V Kumari!”.

Nazdravim jim s šalico turške kave in pomaham. Za vsak slučaj na papir napišem:”Halo! Dobrodošli na Zemlji. Pridite na kavo.” In ga pritisnem na okno. Če me tisti E.T. še opazuje iz Kumare, bo lahko to prebral in povedal drugim. Da bodo vedeli, da sem prijazna in jih ne ogrožam. In da smo lahko prijatelji.