VIKEND ŠTALA

Pa ga je konec, vikenda, končno. Doma sem že ob 17:30 in na smrt crknjena. Tale vikend je pa bil divji. Začelo se je že v petek. Naročenega sem imela enega tipa za “case study” za refleksologijo. Ne poznam ga prav dobro in bog ve kje že sem ga srečala ali spoznala. Tipično… v telefonu številke, sporočila, pa se v tolikšni množici vse izgubi. No tale gospod (rekla mu bom Modni Agent) je mojih let, zelo uspešen poslovnež in zastopa neke vruhnske modne firme po celi Evropi. Je totalno v stresu, bolj slabo spi, se zaveda možnih zdravstvenih problemov in tudi kolikor toliko poskrbi, da je ok. Teče, hodi na masaže, itd. Za refleksologijo je slišal, a si je ni znal predstavljati, pa sem mu ponudila naj bo moj “študijski primerek”. In je pristal. Zame idealka, saj bom tako lahko speljala celo terapijo od začetka do konca čisto profesionalno.

V petek dopoldne je prišel, opravila sva, čisto uradno, celo konzultacijo in potem sem se polotila refleksologije. Zelo je bil radoveden, veliko je spraševal in v nekem momentu ga je celo zaskrbelo, da mu je energija čisto dol padla. Pa ni.. lepo sem mu razložila, da ima že par let adrenalinski pogon in da to ni energija. Če že, se je v tem trenutku končno popolnoma sprostil, energije bo pa imel potem še več. Ko sem bila že na tričetrt terapije, me začudeno pogleda: “Hej, kaj mi pa zdaj delaš?”

“Kaj pa je? A žgečka, boli? Je občutljivo?” mu rečem.

“Ehm.. no, kar nekaj mi je začelo klokotat po želodcu,” mi malo zaskrbljeno reče.

Razložim, da je to normalna reakcija. Ker se z refleksologijo pač določene stvari stimulirajo.

“A tako… ” reče zamišljeno. Nato me spet pogleda s široko razprtimi očmi. “Kaj pa zdaj delaš? Imam ful.. ehm.. kako bi rekel.. čuden občutek…” nekako reče.

“A čuden? Ja.. dogaja se ti, a ne.. si super “model”, ker si tako senzitiven,” mu odgovorim. In ga prosim, če bi lahko zapisal vse, kar se mu dogaja (to je tudi pogoj za to, da ga vzamem kot “modela”. Mora pač sodelovati kot “pacient”).

In tako končava. On zelo zadovoljen. Me sprašuje, kdaj bom diplomirala. In da me bo takrat najel kot osebno reflekso terapevtko in me tudi pošteno plačal (kot študentom nam ni dovoljeno jemat plačila in to se tudi zelo nadzoruje). “Kul.. ” si mislim. “Že po prvem srečanju… kdo ve, kako se bo še to obrnilo.”

Povabi me na kosilo preden grem v Pub. Prideva v eno luštno restavracijo, tako da je bil on, prefinjen tip, zadovoljen z njo. Komajda naročiva, izgine na skret in ga ni ven 15 minut. Malo me je že skrbelo in sem hotela že natakarja prosit, naj gre pogledat, ko se z izredno nejevernim izrazom prikaže.

“Kaj si mi pa naredila?” me vpraša.

“Kaj pa sem ti naredila?” ga vprašam nazaj.

“Oprosti izrazu, ampak tako sral pa že dolgo nisem,” mi reče. Še vedno z nejevero v glasu.

 * * *

Še en petek v pubu. Kar mirno je, za petek, vsaj. Sicer pa že poznam urnik. Od 17:00 do 18:00 skoraj nikogar, potem se pa vsujejo pingvini. Pa še plače so bile. Štala. Pa mi je kar zabavno. Tako čas hitro mine. Počasi se pojavlja tudi moj “Fan Club”. Stalne stranke, ki mi puščajo fine napitnine. Ker debatiram z njimi.. no ja, to je v pravilniku firme – “Take time to talk with customers” (vzemi si čas za pogovore s strankami). In jaz sledim črki zakona.. dobesedno. Pa še zanimivo je. Tokrat je prišel prvi stari Dandi (kar nečimrn gospod pri 75-ih). Ne pride pogosto in vsakič me vpraša od kod naglas. In vsakič mu rečem, da lahko trikrat ugiba in da ni Poljska, niti nič vzhodno od nje.. kvečjemu južno. Tako preverim znanje geografije in tekočih dogajanj. Za mnoge je Slovenija in Hrvaška še vedno slepa točka. Jugoslavija jim je še vedno bolj domača. No, končno mu le povem in se me “spomne”. Potem začne nakladat o svoji ljubici. Pa da gre na Tajvan na dopust. Gledam nek svetleči prstan na njegovi roki.. al’ je diamant, ali pa se samo pretvarja, da je.. meni je vse glih.. Kamen ko kamen.. na luči se fino sveti. Pokaže mi na mobilcu sliko svoje ljubice… Neka lušna 18-letna Tajvanka. No, ja.. saj bi verjetno samo tam lahko takšno dobil. Če ni kar ene samo slikal v kakem bordelu. Dandi gleda mojega kolega (enega od dveh Pakistancev, s katerima delam), ki mu jaz pri sebi rečem Maharaja Mali (drugi je Maharaja Veliki, ker je zelo visok). In mi reče (ta stari, namreč): “To bi morala pa ti delat. Ženske so veliko boljše za ta dela!”

Pogledam Maharajo Malega, ki je s perjanico brisal prah in kri mi zavre. Pa se ta staremu zarežim in rečem: “Kaj ne veste, da moški ženska dela veliko bolje opravljajo, če se jih le polotijo. Kar poglejte kuharje, frizerje, in podobno.. kdaj ste še videli kakega televizijskega “chefa”, da bi bil ženskega spola?”

Stari zamahne z roko: “Ma ženske vseeno to delajo bolje, imajo več prakse”

“Grrrrrrrr…” si mislim, a se držim strogega pravila, da se s strankami ne prepiramo in jih v nobenem primeru ne smemo obravnavat tako, da bi se počutile neprijetno. Zamahnem z roko in se posvetim drugim gostom. Ko sem spet nazaj, kjer se je usidral Dandi, mi reče: “Veš, sem po horoskopu Škorpion. In znam človeku brat v dušo. Tako kot nekateri berejo iz dlani. In tebe ful berem.”

“Idiot,” si spet mislim, a iz firbca ga vprašam: “In kaj ste prebrali?” Pravzaprav me prav zanima, kake mi bo naložil.

Zastrmi se vame (valjda, pogled se ne premakne z določenega in precej očitnega mesta med popkom in ključnico), nato pogleda v nebo – menda išče spiritualno inspiracijo – in nato reče: “Ti si strašansko zatreskana v nekoga, ki je 20 let starejši od tebe. Imaš ga zelo rada.”

Zamislim se: “Hja.. moj fotr je nekih 21 let starejši od mene.. in ga imam zelo rada.. ne bi pa trdila, da sem zaljubljena vanj. Kaj še vidite?”

Stari še kar trdi: “Ne, ne.. je sigurno nekdo.. samo nočeš mi povedat, ker te boli, da imam prav, kajne?”

“O, ti prepotentni idiot,” si mislim spet, a me začenja zabavati. In tako se to nadaljuje… Večinoma bla-bla. V nekem momentu, ko sem se sklonila, da poberem kozarec iz spodnje police, mi reče, tako zaupno in potiho:” Nočem biti nespoštljiv, a sem se zalotil, da gledam v vašo zadnjico.”

Nisem vedela, ali naj se zakrohotam ali popizdim. Počutila sem se, da bi lahko storila oboje. “A tako,” mu rečem: “In kako ste to mislili, da nočete biti nespoštljivi? Bi vsaj držali gobec! Gledanje drugih v zadnjico je izredno nespoštljivo in ne vem po kakšni logiki ste mislili, da nočete bit nespoštljivi!”

Nekako ni čisto registriral in ko mi je z roko pomahal, naj pridem bliže, sem ugotovila, da je že precej nestabilen. “Povej…” mi zamomlja. “Se ti zdi, da tale moški (s kazalcem želi pokazat nase, a ga odnese nekam čez ramo.. za vsak slučaj pogledam preko njegove rame, a tam sedi debela ženska) mora za seks uporabljat viagro?”

“Pa ne samo eno.. ” si mislim, a rečem: “Kaj pa vem.. vi mi povejte.” In tip že veselo odkimava in je zaradi tega v veliki nevarnosti, da se zvrne s stola. “Zakaj pa imate potem take beloočnice, ki potegnejo na modro.. to je lahko samo od viagre” se zlažem, čisto v svojo zabavo, kajti spomnila sem se, da so v prejšnjem pubu starci med seboj preprodajali neke “fake” viagre, da so lahko osvajali brezzobe, našminkane čarovnice, ki so zahajale v taisti pub. Nakar je hitro ugotovil, da je že preveč spil in da mora domov. Tudi prav!

* * *

Proti koncu šihta pride tudi gospod Budvar. Tako ga kličem, ker vztrajno pije samo Budvar. Vse ostalo je zanj “kemija” in “brezveze”. Samo Budvar je pravo pivo. Tudi prav. Flaška je kar draga, tako da se ne pritožujem. In g. Budvar je mnenja, da jaz nisem s tega sveta. Ker se z njim pogovarjam o vsem mogočem. Od tehnologije, postavljanja tirnic za vlake (on sicer “šofira” podzemni vlak), filozofije, itd. Saj ne, da imam kaj pojma o tem, a se večinoma zafrkavam s postavljanjem raznoraznih vprašanj. Tako mi pride na misel blogersko tekmovanje na eDnevniku o 900 Marsovcih. In mu rečem: “Teoretično… če bi na Zemlji pristalo 900 marsovcev, od katerih bi bila večina v Londonu, kako bi jih prepoznal?” Želela sem spodbudit malo domišljije.. da bi tip začel tuhtat, da vidim kake rešitve bi našel. Pa je začel čisto znanstveno razglabljat o možnostih naselitve planetov itd.

“Ma ne,” mu rečem. “Hipotetično vzemi, oni so že tu. Mogoče je že kak prav tu v Pubu.. poglej okrog in mi povej, če bi kakega prepoznal za nezemljana.”

Naroči še eno flaško Budvarja in me pogleda: “Jaz bi rekel, da si ti z Marsa.” Ven potegne neke papirčke in flomaster: “Evo, napiši mi šest številk od 1 do 49. Jih bom dal zate na loterijski listek. Mogoče mi prinašaš srečo.”

Nič o filozofiranja o marsovčkih, a mogoče “fašem” kak milion funtov. No, tudi 50 GBP se ne bi ravno branila.

* * *

V soboto delam bolj zgodaj. Že ob 14:00. Tako da se kar po “zajtrku” odpravim v Pub. Že s ceste sem videla, da je gužva. Fuzbal. Super. Bo spet zabavno. Nakar vidim, da so za šankom vsi panični, Don Korleone se dere in komandira, vsi pišejo nekaj po beležkah, en debel tip mešetari po blagajni. Nič mi ni jasno. Nato izvem. Blagajne so se pokvarile. Mr. Gay (manager) je na robu solza in mi šepne: “Joooooj.. blagjne že od zjutraj ne delajo in Don Korleone mene krivi za to! Veš kako tekmovanje v kričanju sva imela zjutraj!”

“Tebe si pa res ne predstavljam, da bi se kriče prepiral,” in resno mislim. Saj je Mr. Gay zelo vljuden celo malo “posh”, kot bi rekli. Tak.. mičkeno bolj prefinjen. Sploh ko skupaj komentirava čedne tipe. On s svojega stališča, jaz s svojega. In začuda ugotavljam, da ima dosti podoben okus kot jaz. Za tipe, seveda.

Meni je vse skupaj smešno. V odmoru pokličem Modnega Agenta, da ga povprašam po “stanju” in počutju: “Živjo, motim?”

“Ne,” pravi. “Prav fino, da si poklicala.”

“Kako se počutiš? Imaš kake “posledice”? Sem malo pogledala za tvoje črevesne probleme in je normalno. Gospa, ki jo smatrajo za mati moderne refleksologije opisuje v svoji knjigi nekoga, ki je šel v enem dnevu 15-krat na WC. Običajno je najhuje prve tri dni, ko se telo normalizira…” hitim razlagat.

“Super! Všeč si mi. Zelo profesionalno od tebe, da si šla takoj raziskat probleme.” olajšano izjavi. “Ampak.. ” nekako zadržano reče.

“Kaj pa je?” malo zaskrbljeno vprašam.

“Že 27 ur imam erekcijo…” mi nič kaj sramežljivo odgovori. “In prdim.”

Ves dan sem se krohotala sama pri sebi. Povedat tega namreč nikomur ne smem (v Angliji). Pravila. Lahko me še kdo toži. Ježeš, tega pa še ne. Nihče ni tega omenil v šoli. Zvečer sem voditeljici napisala mail in jo prosila za “urgentni” odgovor, saj tip spet pride v ponedeljek.

Od drugih dogodkov smo imeli še obleganje policije, ker so neki fuzbalski navijači pred našim pubom metali kozarce naokrog, in Don Korleone je bil seveda glavni in v centru dogajanja. Videla nisem veliko, razen enega tipa, ki ga je policaj pritisnil na tla, da je ležal s trebuhom v eni luži. Hja.. se dogaja.

* * *

Še v nedeljo zjutraj, ko sem se zbudila, sem se spomnila na “erekcijo” in se krohotala na ves glas. Dobre volje sem šla v službo. Z mano sta delala oba Maharaji, Veliki in Mali. Mali je malček “poreden” in poskrbi, da sem na delu vedno oprezna. Počutim se pa kot v vrtcu. Onadva dostikrat žlobudrata v svojem jeziku (mislim, da je Punjabi), tako da se jaz z njima pogovarjam kar po naše. Včasih dobim kocko ledu za hlače, včasih se sabljamo s “ključi” (ploščate plastične palčke, z luknjicami, katere vtikamo v blagajno in vsak ima svojo), pa tudi s pivom smo se že špricali, pa tudi včasih, ko točim pivo, mi ga M.Mali zapre, tako da mislim, da moram spet plezat po gori pivskih sodov v kleti, da “zamenjam” pivo.. Vrtec, vam povem. Pa vsi smo zreli, odrasli ljudje, kajne… (Bwahahaha). Onadva imata še celo družini.. otroke in žene pa to…

Spet smo imeli neki fuzbal na televiziji, a ni bilo preveč polno. Prišla je “Fosters Klapa”, kot kličem kakih 10 osebkov, ki vedno pridejo gledat fuzbal ob nedeljah in pijejo Avstralsko Fosters pivo. Eden od njih je kot stripovski karakter. Tak visok, suh, z velikim kljukastim nosom in očali. Kličem ga kar Fosters Očalar. In ko mi spet naroči 8 Fostersov, mu rečem, da se bo spremenil v kenguruja.

“Kenguruja? Zakaj pa kenguruja?” me vpraša.

“Ja, ker piješ avstralsko pivo. Ima take sestavine, da po določenem času začutiš težnjo, da bi spravljal stvari v žep na trebuhu. Sicer bi lahko tudi bil Telebajsek.. a potem začutiš nepremagljivo željo po skakljanju in boksanju…Potem veš, da si spil preveč Fostersa,” mu razložim. Čisto resno.

“Aha,” odvrne. Tudi čisto resno. “Bom sporočil naprej!”

Naslednjo rundo naroči njegov najboljši prijatelj, Fosters Bajsi, ki priskaklja do bara in se dela, da boksa. No, super.

Začne se prepevanje in zopet fuzbalski plesni rituali. In spet se prikaže v pubu policaj, ki mi prišepne, da kar nič skrbi, da so zunaj in nas opazujejo. In če bo štala, bodo priskočili na pomoč. Ma, kaka štala, si mislim. Edini čas, ko je res zabavno. Partibrejkers!!!

Naenkrat se pogledi gostov usmerijo skozi okno, proti baru Dirty Dicks (kamor rad zahaja naš manager Mr. Gay. Wonder why, hihihi). Policaji pred vhodom plešejo ringaraja. Kar nekaj jih stoji z razprtimi rokami, tako da naredijo krog. En tip v sredini se nekaj dere in za njim stoji policaj, ki mu natika lisice. Paranoja? Po vsej verjetnosti. Don Korleone mi je pravil, da pred kakimi 10-imi leti, ko je delal v sosednjem Pubu, na nasprotnem vogalu, so imeli teroristični napad in je preživel bombo. Čeprav je žena takrat izgubila otroka. On pa je čisto osivel. Zgodbe pa take. No ja… spet grem pobrat kozarce, bolj zato, da malo bolje pogledam ven. In pozdravim starega frenda iz puba Vetrnica, kjer sem delala prej. Prinesel mi je ingverjeve piškote oblečene v zelo njami čokolado in eno hecno knjigo. Nakar pod nogami opazim neko premikanje in srce mi poskoči. Sivo je in majhno.. pa ja ni podgana. A .. je.. tista leteča. Golob. Ne, golobček. Mali pišček. Ves preplašen se stiska k radiatorju. In stopiclja sem in tja. Zakaj ne poleti? Videti je precej umazan, zato pograbim en meni in mu preprečim, da se skrije prav za radiator. Nato vidim, da ima odrezan rep. In da je nekaj narobe s krilcem.

Zasmili se mi in kar zgrabim ga in odnesem ven. Postavim ga na samostoječo tablo pred vrati. Upam, da bo poletel. Okrog mene se zberejo kadilci z raznimi: “IIiiiiiiiii… bogec.. ne more leteti, glej ima neko poškodbo!”

Ne vem, kaj naj še, zato mu prinesem v plastični škatlici nekaj vode. Čez eno uro je še vedno tam. Malce pomislim in ga odnesem na “bazen” z rožami pred pubom. Tam se lahko vsaj sprehaja, če že ne more leteti. Razmišljam, da bi ustavila policaja in mu povedala za golobčka. Tu je okrutnost do živali izredno kazniva.

Veliko je dela, zato moram kar notri. Maharaja Veliki me vpraša, zakaj sem videti tako zaskrbljena. Povem mu za golobčka. Malce se zamisli… nato odide ven.

“Sem se spomnil, da vem kje ima mamo. Sem jo videl, da je nekam zmedena. Živi tam pod streho nad našim pubom. Sem ga vrnil mamici, zato ne skrbi več.” mi pove. Najraje bi ga objela.

* * *

Komaj sem se privlekla domov. Želim si prebrat bloge. Čisto sem že obsedena. Že dva dni. Pa ne dela internet. GROZA! Nato ugotovim, da internet le dela, saj me preko MSN-ja pozdravi moj dobri prijatelj in Gazda. Ura je polnoč.

“Živjo, pišček (tako kliče vse ženske)! Si doma?” me pozdravi.

“Ja kje pa naj bom. Saj veš kje sem. Si ti doma?” mu malce nataknjeno odgovorim. Če je doma, sem oplela. Stanuje tik pod mojo sobo. Lahko mu pljunem na strešno okno pod mojim oknom, če bi že hotela.

“Ja.. delam, veš. Tisti katalog. Nekako mi ne rata tisto, kar si mi svetovala.” mi, tako mimogrede, omeni.

Pa smo tam. Si mislim. Sem dobra do 3:00 zjutraj. Zavzdihnem in mu rečem,  naj mi pošlje datoteke. Saj mi bo itak plačal. In to dobro. Spat grem ob pol štirih. V ponedeljek pa že ob 11 zjutraj delam. Štala!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s