Pričenjam drugi del. Še malo razmišljam, česa se naj polotim. Zdaj mi je že vse tako domače, da se moram prav spomniti mojih prvih dni. Pa kako sem se navajala sploh “gledat”… ker pri njih je pošta rdeča, pri nas rumena. Pošta kot takšna, ni samo urad. Je tudi trgovina, s pisarniškimi in drugimi potrebščinami pa tudi hrano.. Ja, tudi to je fino vedet, sploh na podeželju.
SISTEM AVTOCEST
Takole.. avtoceste so Motorways in označene z M in številko. Običajno so na modrih tablah, če so pa že na zelenih ali kakih drugih, so vedno na modri podlagi. Glavne ceste, tiste večje, so označene z A in številko. Običajno se priključijo na kako M cesto. Večmestna kot je številka, manjša je cesta. Torej, kaka A4606 bi bila vaška cesta. Recimo… Modre table označujejo avtoceste, zelene vse druge poti in rjave zgodovinske, naravne in druge turistične zanimivosti ali kraje.
Če koga vprašate za smer, vam bo po vsej verjetnosti odgovoril takole:
“Zapeljite tja doli, obrnite levo in pridete na severno A406, vozite po njej do J45, kjer pridete na M25, Jug, nato pa na J12 izstopite in pridete na M4. Ta gre naravnost do Cardiffa.”
Avtoceste so večinoma brezplačne, mislim da se plača samo na določenih mestih, kot so prehodi čez most ali na kakih posebnih odcepih. Če greš proti zahodu, v Wales, bo treba plačat kakih 5 GBP za navaden avto, ampak samo ko se pelješ tja. Nazajgrede je brezplačno. Cestnino se plača takoj za Severn Bridge, ki je čudovit in ima tudi lep pogled na ustje reke Severn, ki se zliva v morje. Pravzaprav sta dva mosta, eden je čisto ob morju, drugi pa malo više. Ko se vozite preko enega mosta, lahko vidite tudi drugega, ki je identičen.


Tipične stare hiše v Herefordshiru. So še zelo ohranjene in tudi znotraj bi težko našli ravna tla ali zidove, da o kakih pravih kotih sploh ne govorim.

Čemu Angleži rečejo “gore”. Tole je, mislim, pogled na Breconske gore (meji na Herefordshire).
Še ena pot je znana in zanimiva pohodnikom in vsem, ki radi hribolazijo. To je “Offa’s Dyke Path” – dolga kakih 117 km in vodi ob starodavnem jarku in zemeljskem zidu ki ga je v 8 stoletju zgradil Anglo-Saksonski kralj Offa iz Mercie (757 – 796 n.št.). Pot se prične v Chepstowu (ob drugem mostu na reki Severn, takoj desno), gre skozi Monmouth, mimo ruševin Opatije Tintern, se spusti v Hay-on-Wye in se nadaljuje čisto do morske obale. Pot se križa z Valežansko ene devetkrat (še link: http://www.offasdyke.com/).







V glavnem je Hereford nekje na pol poti med Birminghamom in Cardiffom (tudi zelo lepo mesto, mene je še posebej navdušil Cardiffski grad, še skoraj čisto ohranjeno domovanje lorda Bute in njegove družine. Sploh otroška soba mi je bila zelo prisrčna). Približno isto oddaljeno je Shakespearovo mestece Stratford-upon-Avon, kjer se da lepo veslat po rečici in občudovat prekrasne hiše ob reki in vrtove. In še link, ki pove kaj malega o znamenitostih v bližini Hereforda: http://www.picturesofengland.com/England/Herefordshire/HerefordSPREHODI IN JAHANJE PO PODEŽELJU
V Angliji se lahko sprehajate po podeželju, ampak so tudi določene omejitve. Če pot ni označena kot “public road”, raje ne hodite po njej. Krave tam niso tako prijazne kot pri nas. Ovce pa bodo strmele v vas kot butaste, potem, ko boste nekako 2 metra stran od njih, pa se bodo naenkrat vse obrnile in spičile stran. Hecne so. Običajno takale “ograja” nakazuje začetek poti:




Na stebričkih je nakazana smer s puščico. Ograjo je treba preplezati (na dnu vidite eno štengco, s katero si lahko pomagate). Nekatere so narejene kot “kissing gate”. Kako rada imam ta izraz! Te prepreke so namenjene živalim in ne ljudem, saj imajo le ti pravico do vandranja. Ker pa mora kmet zaščititi pridelek (kar je tudi po zakonu njegova dolžnost), omeji in usmeri javne potke tako, da povzročajo čim manj škode. Zato je pomembno, da se tega tudi držimo. Podobno so naznačene tudi jahalne poti (bridleways). Tudi na cestah je treba upoštevati konje, kajti na podeželju ogromno ljudi jaha. Če na cesti vidiš konja, ne smeš hupati (da ga ne prestrašiš in s tem ogroziš jahalca), ustaviš vozilo ali pa se zelo počasi in umirjeno pelješ mimo.

Pričetek sprehajalne potke

Kissing gate. Odpreš, greš skozi, nato moraš zapret, da si odpreš pot na drugi strani. Od kod pa ime? Menda od nekega gospoda, ki je neko gospodično pospremil na sprehod. Ko sta prišla do te ograjce, je šel prvi skozi vrata in od gospodične zahteval poljub, da jo spusti skozi. Spodaj je še nekaj takih preprek.

Na grobo narejene stopničke za plezanje preko zidu.

Lestve in oznaka za javno sprehajalno pot ter smer le-te.

Pa še enostavna lesena prepreka, katero je tudi treba preplezat.
SPOMINSKE KLOPCE
Na sprehodih po podeželju, nacionalnih parkih ali botaničnih vrtovih boste velikokrat naleteli na spominske klopce. Meni osebno je to strašansko lepa stvar. Naj razložim. Sorodniki in/ali prijatelji postavijo klopco nekam, kjer je preminula oseba rada posedala ali se sprehajala. Na klopco dajo ploščico s posvetilom. In tako je pogrešana oseba še vedno nekako tam, kjer je rada preživljala lepe trenutke, pa tudi z nami, ki na tej klopci posedamo. Kaj ni čudovito?


