Blogali smo o seksu. Blogali smo o neseksu. Blogali smo o varanju. Blogali smo o zakonskih zvezah. Blogali smo o številu otrok in družinah…. Pa dajmo še blogat o poliamoričnosti, na kar so me spodbudile razprave o varanju, ki so na blogu brokenwords. Ne bom se v to spuščala. Tema mi je sicer izredno zanimiva in tudi mene, tako kot  brokenwords, bolj zanima, kaj se dogaja v glavi tistega, ki vara in za kaj se za kaj takega odloči. Za žrtev vem zelo dobro, kako se počuti.

Varanj in kakršnih koli prevar ne maram, ne zdijo se mi potrebne, sploh. Pa tudi samo ime “varanje” mi nekako ni všeč. Ampak pustimo to. Odkrila sem nekaj novega, s čimer vas lahko še dodatno zmedem (ali pa sem zmedla samo sebe in imate vi že razčiščene pojme o tem… ).

Ste že slišali za “polyamory”? Da to postavim ob bok VARANJU in MONOGAMNIM ZVEZAM, ker to trenutno precej opažam zadnje čase. Sploh, da se ti kdo že od začetka predstavi kot poliamoričen (ali kako bi se temu pravilno reklo) in te dejansko postavi pred dejstvo.. “Punca/Fant, ne bom samo tvoj(-a). Sprejmi ali pusti. Ni ekskluzive.”

Eko.. pa naj se krešejo mnenja!

Definicija iz Wikipedie: Polyamory (from Greek πολυ [poly, meaning many or several] and Latin amor [literally “love”]) is the desire, practice, or acceptance of having more than one loving, intimate relationship at a time with the full knowledge and consent of everyone involved. Polyamorous perspectives differ from monogamous perspectives, in that they reflect one or more partner’s wish(es) to have further meaningful relationships and to accommodate these alongside their existing relationships.

Because of its fluid nature, polyamory is sometimes loosely defined. Nevertheless, people who identify as polyamorous typically reject the view that sexual and relational exclusivity are always necessary for long-term loving relationships. Those who are open to, or emotionally suited for a polyamorous lifestyle, may at times be single, or in monogamous relationships, but are more typically involved in multiple long term relationships.

Polyamorous relationships, in practice, are highly varied and individualized. Ideally they are built upon values of trust, loyalty, negotiation, and compersion, as well as rejection of jealousy, possessiveness, and restrictive cultural standards.^[1] Such relationships are often more fluid than the traditional “dating and marriage” model of long-term relationships, and the participants in a polyamorous relationship may not have preconceptions as to duration.

Sex is not necessarily a primary focus in polyamorous relationships. Polyamorous relationships commonly consist of groups of more than two people seeking to build a long-term future together on mutually agreeable grounds, with sex as only one aspect of their relationship.

PREVOD (ne bo najboljši, ker sem že zmatrana): Polyamory – bi bilo po naše “poliamoričnost“? – (iz grščine poly, pomeni mnogo ali več, ter latinsko amor, kar pomeni ljubezen) pomeni željo, prakso ali sprejemanje več kot ene ljubzenske, intimne zveze hkrati, s popolnim vedenjem in pristankom vseh vpletenih. Poliamorne perspektive se razlikujejo od monogamnih perspektiv v tem, da odražajo željo(-e) enega ali večih partnerjev za dodatne pomenljive zveze in da jih upošteva ob že obstoječih zvezah.

Zaradi svoje spremenljive narave je polyamory včasih precej ohlapno definirana. Temu navkljub pa ljudje, ki se definirajo kot poliamorične, zavračajo mnenje, da je ekskluzivnost v spolnosti in odnosih vedno nujna za dolgoročne ljubezenske zveze. Tisti, ki so odprti ali čustevno pripravljeni za poliamoričen način življenja, so občasno lahko samski ali v monogamni zvezi, vendar pa je bolj tipično, da so vpleteni v več dolgoročnih zvez. Poliamorične zveze so v praksi zelo raznolike in individualizirane. V idealnih primerih so grajene na vrednostih kot so zaupanje, lojalnost, pogajanje in “compersion” (zadovoljsvto ob tem, da je tvoj partner z drugo osebo – beseda je sestavljena v Kerista komuni v San Franciscu in je uporabljana tudi med swingerji – op. prev.), kot tudi na zavračanju ljubosumja, posesivnosti in omejujočih kulturnih standardov. Takšne zveze so pogosto bolj ohlapne kot tradicionalen model dolgoročnih zvez – “zmenki nato poroka”. Udeleženci poliamorične zveze pa nimajo predsodkov ali vnaprej ustvarjenih mnenj o trajanju zveze. Seks ni nujno primarni fokus v poliamorični zvezi, ki se običajno sestojijo iz skupin več kot dveh oseb, ki želijo ustvariti dolgoročno skupno zvezo na podlagi medsebojnih dogovorov, kjer je seks samo en aspekt njihove zveze.

Me zanima, kaj porečete na to… Meni se osebno zdi kar “fair” če se kdo že na začetku označi za poliamoričnega in tako da drugim vedeti, da bo pač “deljen”. Po drugi strani pa… si s tem ne zagotavlja samo tega, da se ne misli resno spustiti v zvezo z nekom. Je to samo razvada, sebičnost, morda celo prava ljubezenska demokracija (saj to lahko počnejo vsi vpleteni), ponovni vzpon “svobodne ljubezni” iz hipijevskih časov, propad monogamne zveze ali pa samo “razširjena možnost” v medsebojnih odnosih? Sama nisem še čisto prepričana, da imam kakšno pametno mnenje o tem, v vsakem primeru pa se mi zdi veliko bolj pošteno, če je človek iskren že od začetka, kot pa da se pretvarja. Lahko smo samo še bolj zmedeni ob pojavi vsega tega, vključno s swingerstvom, različnimi oblikami “zmenkovanja” (blind date, speed dating, anger dating…). Ali pa je poliamoričnost neka plemenita zveza… kjer se vsi imamo radi?

* * *

In še nekaj iz Electronic Journal of Human Sexuality, Volume 6, Feb. 27, 2003 (Elektronski Žurnal o Človeški Spolnosti)

Polyamory – Kaj to je in kaj to ni.
Avtorja: Derek McCullough in David S. Hall, Ph.D.

“Ne hodi tja, kamor vodi pot, pojdi raje tja kjer ni poti in pusti sled.”
Ralph Waldo Emerson

Polyamory – Kaj to je..

“Tvoje ljubezen je v tebi. Je tvoja, da jo neguješ in užiješ, da jo daješ drugim, na kakršen koli način želiš. Ljubezen mora biti brez kvalifikacij in zahtev. Naučiti se moraš najti ekstazo v sreči drugih ljudi. Ko enkrat začutiš ljubezen do sebe, je čisto normalno, da jo oddaš.” Wayne Dyer Darila iz Eykisa

Poliamoričnost je bila definirana kot filozofija in praksa ljubiti več kot eno osebo hkrati, s poštenjem in integriteto.Sinonimi za poliamoričnost so: odgovornost, etika in namerna ne-monogamija. Ker pa so ti opisi nekoliko nerodni, je termin Polyamory skovalav poznih 80. letih poganska duhovnica Morning Glory Zell. Polyamory označuje vrsto različnih alternativ v  načinih življenja. V večini primerov, a ne vseh, to vključuje nekaj spolnega ali vsaj intenzivno intimno čutno vedenje.

Obstajale so razne poliamorične skupnosti in komune, od teh pa je bila verjetno bolj znana skupnost Onieda v državi New York, v sredini 19. stoletja, običajno pa so te skupnosti izolirane in se držijo bolj postrani, glede na prevladujočo moralno klimo.

In kaj poliamoristi na splošno verjamejo?

… da njihova filozofija ni nič drugega kot odkritosrčno sprejemanje in slavljenje dejstev človeške narave.

… da seks ni sovražnik, da je resnični sovražnik prevara in izdaja zaupanja, ki poskuša vkalupiti našo naravno bit v  okoren, strog in nenaraven družbeni sistem.

… da je seks pozitivna sila, če se ga lotimo s poštenjem, odgovornostjo in zaupanjem.

Poliamoristom ni treba izpolnjevati potreb vsakega posameznega partnerja, ker imajo pri tem pomoč. Če ima tvoja žena rada opero, ti pa je ne maraš, bo mogoče lahko šla v opero s katerim od svojih ljubimcev. In če je ta ljubimec poleg tega še računalniški čarovnik, ki zna popraviti  tvoj računalnik, si zelo srečen moški.

Poliamoristi pravijo,

… da je ljubezen neskončna in ni končna. Primer najdete pri otrocih. Ko se je rodila moja najstarejša hči, sem jo ljubil z vsakim gramom svojega bitja. Ko se je rodil še moj sin, sem ugotovil, da mi ni bilo treba svoje ljubezni do njiju razdeliti na pol in jima dati vsakemi polovično ljubezen, ampak sem lahko oba ljubil popolno. Tretjega otroka sem ljubil ravno tako močno kot prva dva, če ne celo bolj.

To velja tudi za prijateljstva – ko spoznate novega prijatlja, se ne sprašujete, katerega prijatelja se lahko zdaj ynebite, da bi naredili prostor za novega. Kot je rekla neka poliamorična ženska “Zavračam mit, da moram prenehati ljubiti eno osebo, preden lahko pričnem ljubiti drugo.”

… da ljubiti nekoga ne daje pravice nad kontroliranjem vedenja te osebe.

… da ljubosumje ni prirojeno, neizogibno in da ga je nemogoče premagati. Z ljubosumjem se poliamoristi pogosto ukvarjajo in so pri tem običajno uspešni. Ljubosumju nasprotna je “komperzija”, občutek srele, ko veš da je nekdo, ki ga ljubiš, ljubljen še s strani nekoga drugega.

… bi ljubezen morala biti brezpogojna, namesto monogamnega “ljubil(-a) te bom pod pogojem, da ti ne boš ljubil(-a) nikogar drugega”, torej “odreči se vsem drugim”. Kot je pokazala zgodovina, monogamija in poroka ne varujeta pred zaljubljanjem v koga drugega.

Poliamoristi verjamejo v dolgoročno čustveno naložbo v zveze. Čeprav tega cilja poligamisti ne dosežejo, na prav tako vedno ne dosežejo niti monogamisti. 

Poliamoristi verjamejo, da predstavljajo prave “družinske vrednote”. Imajo pogum, da živijo na alternativen način, ki zadovoljuje in je koristen, čeprav ga družba obsoja. Otroci, ki imajo več staršev, imajo tudi več možnosti, da se bo za njih bolje skrbelo in manj možnosti, da bi se počutili zapuščene, če kdo zapusti družino. 

Kontrast z Monogamijo

Eden od skoraj univerzalno sprejetih predpostavk naše družbe je, da je monogamni par edina veljavna struktura človeških spolnih odnosov, ki je tako superiorna, da ne upravičuje nadzora. Dejstvo pa je, da naša kultura daje temu toliko poudarka preko kulturnih norm, moderne literture, in filmov, da so resne razprave o alternativah zelo redke. Monogamne poroke so bile celo inkorporirane v zakon naše države (v USA), ki v nekem delu določa, kako mora biti porabljen denar za spolno izobrazbo. So tudi  žarišče verskih pravic, ko se govori kako zmanjšati blagostanje, kako zmanjšati splave, kako zmanjšati enostarševse družine, in mnoge druge probleme. Razlogi podani za monogamno poroko so, da je to edina sprejemljiva oblika za odnos v paru in edino mesto, kjer je spolnost dovoljena, in se delijo na dve kategoriji:

1. to je naše naravno stanje 

2. to je edino moralno stanje in edino, ki ga odobrava Bog – vse ostale možnosti so po naravi grešne. 

Zanimivo je opažanje, da so to v bistvu isti razlogi podani s strani fundamentalistov za obsojanje homoseksualnosti, ker je menda nenarana in nemoralna, ter razlaga afiniteto poliamoristov za GLBT skupnost. Obstaja čudovita knjiga založbe Beacon Press, avtorice E. J. Graff, “What is Marriage For” (Čemu je namenjena poroka). Graffova navaja 6 razlogov za poroko: seks, otroci, sorodstvo, red in srce. Prikaže nam čudovit zgodovinski pregled poroke in prepričljiv dokaz, da je naše videnje poroke določen s strani kulture in ni “naravno” stanje človeškega organizma.

Če naj bi bilo inteligentno življenje usmerjeno v svobodno in odgovorno iskanje resnice in pomea, je torej očitno, a so odgovori na nepostavljena vprašanja precej blj nevarni kot neodgovorjena vprašanja. Dvom v monogamno poroko bi torej moral biti razumljen kot obvezen. Therefore, questioning monogamous marriage might be thought of as obligatory. Je to res edini “moralni” način za spolne odnose z drugimi?

Je naravno.

“Kompleksnost sistema je omejena le, če je sistem okorel, nefleksibilen in izoliran od okolja. Samo-organizacijski sistemi z neprekidnim vzajemnim delovanjem z njihovim okoljem so sposobni neverjetno povečati svojo kompleksnost, če opustijo strukturalno stabilnost v dobro fleksibilnosti in evolucije.”

Erich Jantsch. Design for Living.

…