JACK RAZPARAČ

Hi, hi… ne boste verjeli… Srečala Jacka in ostala živa. A povem? No, pa bom… valjda, da bom! Tako obupno počasnega dneva pa še nismo imeli. Seveda, sonce, toplo… kdo bo pa v pubu visel. Če že, greš v kakega ob reki ali z lepim vrtičkom. V našemu moraš pa na cesti stat. Skoraj nas je bilo več za šankom, kot pred njim. Res.

In pride nek črnec in čaka, da bo na vrsti za naročit pivo. Vmes malo klepeta s tipom na levi, pa s tipom na desni. Ujamem besedi “Jack Razparač”. In ko ga končno povprašam, kateri je njegov “strup dneva” mi odvrne:

“Poznaš Jacka Razparača?” in me strmo gleda, direktno v oči. No ja, malo je čuden, samo kdo pa ni. Ene stvari sem se naučila… nikdar ne smem do nikogar vzvišeno nastopiti, ker je tu toliko norcev, da se ti lahko zgodi kaj slabega, če se že komu zdi, da si ga narobe pogledal. A nasmeh nikogar ne preplaši, zato se tipu nasmejem nazaj:

“No, osebno ga očitno ne poznam, sicer bi moja čreva čepela v kotu kake sobe, želodec pa sedel na stolu poleg postelje, kjer bi ležalo moje truplo,” mu odgovorim. “Slišala pa sem že zanjga, ja. Zakaj pa? Se mu je kaj zgodilo?” se zahihitam.

Tip mi ponudi roko in se rokuje z mano: “Bravo, ti si prava prijateljica!” mi reče. “Naj se ti predstavim, jaz sem Jack Razparač!”

Ja hudirja, kaj je pa to zdaj. Ehm… oookeeeeej… Okoli mene se vsi krohotajo in z zanimanjem gledajo, kaj bom odgovorila. Pa mu stisnem roko:

“No, ja.. v čast mi je,” mu rečem. “Kaj pa zdaj, se moram skrit?”

Tip se malo bebasto zareži in zdi se mi, da nima čisto pospravljeno tam pod streho. Zato se mu opravičim in grem na drug konc šanka, kao pospravljat in zlagat kozarce v pomivalni stroj.

* * *

Dolgčas. Sonce pa nažiga, vetrc pihlja. Ma kaki vetrc, včasih še dihat ne moreš. Ampak jooooooooooj kok je to meni všeč. Sonce + Veter + Toplo = Happy Zuzzu. Pa se prikaže naš Pinocchio s svojo punco, ki izgleda kot neka črnolasa lutka. Zelo luštna, mogoče za moj okus malo preveč “urihtana”. Potem ona nekam gre in nastopi Izraelska princeska, ki se ravno takrat sprehodi mimo. Bla tu, bla tam… pogovor napelje na Seks v Mestu in SJP (Sarah Jessica Parker).

“Joooooooj, pa kaj ni ta ženska super. Tok je leeeeeeeeeepa.. pa seksi.. men je tooooooooooook všeč,” razpali princeska, Pinocchio pa jo malo začudeno, če ne skoraj preplašeno pogleda.

“A to misliš na tisto konjsko faco?” jo vprašam. Pa se skoraj zapodi vame. “Ja, no, meni se že zdi taka. Glavo ima ful dolgo in preveliko za telo. Saj je verjetno čisto v redu ženska, ne rečem.. samo oprosti, meni ni prav nič seksi ali pa lepa. Mi je pa Samantha že bolj baba.” Princeski se v očkah že svetlikajo solze in ihtavo navija dalje:

“Ne, pa ni… je lepa in seksi, pa njen način oblačenja mi je super!”

“Ma dobro, oblačenje… to je nekaj drugega, ona je pa konjska faca, pa konec!” ji v smehu rečem. Pinocchio mi navdušeno prikima, kar Princeska opazi in oči se ji še bolj zasvetijo. Ko pa svoj komentar doda še en, precej fejst mlad fant, da imam prav in da je res konjska faca, Princeska užaljeno in jezno odkoraka ven na en cigaret in čvek z Don Korleonom, ki se bo itak v vsem strinjal z njo. Pa hitro pozabi na svojo jezico, tale naša Princeska. Je pač, taka. Temperamentna, malček pretirano občutljiva dušica… z Mediterana.

* * *

Je še kar zgodaj, pa me Don Korleone le pošlje na celo dveurni “dopust”. Pa se odpravim na en sprehod do reke in z metrojem nazaj. Evo, malo slikic.. da dam Jani malo dihat. 




Leadenfieldska pokrita tržnica. Večinoma namenjena prodaji umetniških izdelkov, zanimivih prigrizkov, sploh pa je zelo lepa. Vsaj meni.. malček kičasta, no.. priznam.. ampak je lušno se tam sprehajat. Pa malo je tudi skrita, hi hi .. Lepa mi je tudi kupola nad “križiščem” tržnice, pa tudi pub na voglu.

* * *


Pomlad v Londonu. Obožujem jo. Ko se ljudje sončijo, na vsaki travnati površini, na dan prilezejo vsi možni plesalci, klovni, nastopači, muzikanti, zaljubljenci, otroci, dedeki, babice, nekateri berejo na klopicah, drugi gredo na jogging (običajno v opletajočih kratkih hlačkah, tako da jim tiste ob strani preklane “zastavice” veselo opletajo okoli ritke), nekateri spet študirajo na plažah ob Temzi, nekateri pa pač spuščajo ogromne mehurčke, v veliko zabavo mulčkov, ki jih lovijo in “pokajo”…


* * *

Pa sem spet pri Gabriel’s Warfu, kjer pošpegam na “plažo” in vidim, da nekateri res znajo izkoristiti sončen dan. Čofotanje po vodi, igranje s psom, kopanje in kiparjenje v pesku… in srečen smeh otrok.



* * *

Na Gabriel’s Warfu sem si privoščila palačinko ali crepe in opazovala možakarja, ki je zelo dobro igral jazz na trobento. Kar žal mi je bilo, da se nisem mogla vsesti in pojesti palačinke kar tam. Na soncu in vetru in v vsem tistem živžavu. Sem pa prisluškovala pogovoru dveh azijcev, ker so se mi ušesa našpičila, ko sta za nekoga rekla da je “kokos”. Kokos? Hm… spet sem nekaj novega slišala. Bo treba raziskati. In sem.. “Kokos” je azijska oseba, ki je bolj “bela” kot belci. Ki je na zunaj rjav, notri pa bel. Katerega je sram njegovega izvora in kulture in se dela, da je belec in jih skuša v vsem oponašati. Vendar pa ne marajo, če ta izraz uporabijo belci. To je “njihovo” in oni s tem izrazom poimenujejo “svoje”. Tako kot so imeli (ali pa še imajo) grde izraze za črnce.

Pa še “moj” OXO.. ko so mi tako všeč ta okna.

* * *

Malo mi je že crkavala baterija, pa tudi čas je bil, da se odpravim nazaj v pub. Imela sem še kar precej časa in ko sem prišla nazaj, sem se zleknila na zofo v našem pubu in prebirala revijo za holistične terapevte. Všeč mi je, ker v njej ravno pišejo o tematiki, katero moram obdelat za izpit. Na koncu še rešim križanko, na temo snovi, ki je opisana v reviji. Tako, da sem jo zdaj fino utrdila. Na, pa vam še našo restavracijo na prvem štuku pofotkam. Da vidite kako je pri nas. Takrat je bila še zaprta, tako da je barček še zakrit z roletami. Pa še pogled ven vam podarim… 😀


z ene strani…

pa z druge strani…

Moja “zofka” in spodaj pogled skozi okno nasproti.

pa strešna stanovanja, ki so mi bila vedno všeč, sploh če imajo še kako teraso…

in pod njimi še sosednji pub ali bar ali restavracija, ali pa kar vse skupaj.. pa si razlagajte, kakor želite…

* * *

Ura je cajt in pričel se je “drugi polčas” dela za šankom. Prazno. V kotu neki švicarji natepavajo klobase, v drugem kotu neke Francozinje srebajo vino. Vroče je.. odprem vrata, da naredim malo prepiha. Zmajujem z glavo, ko gledam mladenko v skoraj prosojni, kombinezi podobni oblekici in japankah.. cunjico na telesu drzita dve tanki naramnici in širok pas. Nasproti pa ji gre dekle v kavbojski miniki, majčki brez rokavov in ESKIMSKIH KRZNENIH ŠKORNJIH! Svašta.. Only in London!

Obožujem prepih, čeprav folk vedno zažene tako paniko okrog tega: “PREPIIIIIIIIIIIIIIH!!! Zapri kaj.. okno, vrata…!!” In kaj ugledam? Evo vam ga.. za lahko noč.. hi hi ..

Pa valjda se nadaljuje…. itak

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s