KLAVIR

Zvoki prelepe klavirske glasbe me zazibljejo v spomine. Imamo star klavir. Iz leta 1888. Dunajska tehnika, če poznate (način, kako se prenaša udarec od tipke, preko kladivca na strune). Precej razglašen je in škrbast. Ima porumenele slonokoščene (takrat se še niso ukvarjali z zaščito živali) in ebenovinaste tipke. Nekoč je bil lepši, ja, se ga spomnem. Ob stojalu za note ima še izrezbarjeni polički za sveče, kateri lahko povlečeš k sebi, da bolj vidiš note.

Majhna sem še bila, kakih 4 leta stara. Rada sem poslušala teto, ki je igrala klavir. Še veliko raje pa sem se postavila ob stran klavirja in se sklonila tako, da sem bele tipke videla, kot ravno belo površino. In ko je teta igrala, so se v tej površini v različnih ritmih pojavljale “škrbe” in razbile enotnost beline. Takrat sem se odločila, da bom igrala klavir. In bila sem na smrt zaljubljena. V nekega moškega, ki je znal čudovito igrat klavir. In katerega glasbo smo nenehno poslušali. Enega totalno čk-čk tipa, ki me je še bolj očaral s tem, ko sem od očka izvedela, da je tako lepo igral že, ko je bil mojih let.

Ja, zelo sem bila zaljubljena vanj! Strašansko. Tako, da sem bila že staršem v zabavo.
“S kom se boš pa ti poročila, ko boš velika?” sta me spraševala in se hihitala.

“Z Mozartom!” sem odgovorila.

“Pa veš, da si že kakih 200 let prepozna?” sem spet slišala. In se nisem pustila motit (tako kot tipček v zadnji sceni “Nekateri so za vroče”, ko mu v žensko preoblečen tip pove, da je v bistvu moški).

“Nič za to! Bom Mozarta ali pa nobenega!” sem bila trmasta in seveda mi je bil v odgovor samo krohot.

* * *

Nekaj let kasneje so me vpisali na klavir. Dedek je kupil pianino. Petrofa. Rusa. Takega, da pride v stanovanje. In začela se je moja “love-hate story”. Oh, kako preklemano sem sovražila tiste lestvice! Teorija mi je bila še kar zabavna, sploh solfeggio.. in ritmika. A lestvice sem pa sovražila iz dna duše. Telovadba prstkov. Pa ko sem dobila še gonilca sužnjev… metronom. Počutila sem se kot vojak, kjer morajo sicer moji prstki korakati tako, kot narekuje tisto tiktakalo na klavirju. Pa kaj sem hotela. Odmevalo je po vsem stanovanju in mami je rekla, da moram pač pol ure vaditi lestvice, nato pa še pesmice. Grrrr.. Ni bilo šanse, da bi jo vrgla na finto.

Ali pač?

Ja, takrat sem se navadila, da sem pod note skrila kak strip ali knjigo. In ko so se moji prstki nekako navadili korakati, sem lahko to počela avotomatično in obenem brala knjigo. To sem razvila do te stopnje, da sem si tudi kasneje lahko igrala na klavir, medtem ko sem brala knjigo (seveda, ko sem enkrat obvladala melodijo ali pa sem si izmislila svojo).

Potem pa se je nekaj zgodilo. Nekega dne sem brkljala po nekih starih knjigah in ven pade neka stara knjiga. Bila je precej velika in težka, z rdečimi, v blago oblečenimi platnicami. In z zlatimi črkami je zgoraj pisalo:

 WOLFGANG AMADEUS
 MOZART 

Srce mi je poskočilo. Pri svojih 8. letih seveda nisem zmogla igrati vseh tistih trilčkov, niti nisem znala še dobro brati not. A sem kar listala in listala. Dokler nisem prišla do neke sonatice, ki je bila videti kar precej enostavna. Počasi sem začela igrati in zdela se mi je podobna skladbica, kot tista od Lemoina, katero sem morala vaditi (polna lestvic, a zabavno poštimanih). Pa obrnem stran…upsa! Tole pa je že bolj komplicirano za moje nevešče prstke. Nič hudega. Lepo natreniram “prvo stran” in grem vsa ponosna na uro klavirja.

“Joj, tršica, da vam nekaj pokažem!” se mi je mudilo za klavir. “A lahko? Potem pa lahko še lestvice pokažem?”

Moja malce namrgodena “tršica” skomigne z rameni, a se ne pustim motit, od samega navdušenja. Začnem igrati. Učiteljica pa postaja vedno bolj namrgodena, med očmi ima globoke gube in obrvi se ji bosta vsak hip združili v eno. Dokončam “prvo stran” in se ji ponosno nasmehnem.

“Pa si ti normalna? Pa saj to je za šesti razred, ti pa si komaj v drugem. Niti lestvic ne znaš dobro odigrati, kdo ti je pa rekel, da igraj Mozarta? Na kaj ti čas izgubljaš, dajmo! Da vidim, če si kaj vadila lestvice!” mi je rekla. Bila je na meni vrsta, da se namrščim. Sicer sem bila izredno “pridkan” in sramežljiv otrok a na mojo “prvo stran” sem bila izredno ponosna in sem menila, da bi morala biti tudi učiteljica. Sploh pa, če je to snov za šesti razred, jaz pa sem se jo polotila že v drugem, me ne bi smela nadirati ampak mi čestitati za napor, ki sem ga vložila. Tako sem tuhtala, bila jezna, razočarana in v očeh začutila solzice.

“Ne bom igrala lestvic in ne pridem več nazaj,” sem ji rekla. Potiho. Na glas se nisem upala. A sem odšla domov. In do šestega razreda nisem šla k uram klavirja.

* * *

Klavir je postal moj najboljši prijatelj. Moj zaupnik. S prsti sem mu govorila o ljubeznih, težavah, o tem in onem, o žalosti v srcu in veselju. Bil je tu, ko ni bilo mami, da me potolaži, bil je tu, ko sem pogrešala očija in ko sem se skregala s sestro. Bil je tu še ko smo imeli žurke in so fantje uglaševali kitare. Ja, kar dostikrat je kak prijatelj prišel s svojo zvesto kitaro (“lubico s tapravimi oblincami, ki tako lepo poje”) in sva v nedogled uglaševala njegovo kitaro, dokler niso zvoki zavibrirali  pravi rezonanci. Potem sva še kako skupaj “odšpilala”, si še kako melodijo izmislila…

Potem pa mi je mama našla privatno učiteljico. K njej sem hodila in imela sem jo izredno rada. Ona ni marala Ragtima, jaz pa sem se na vsak način želela naučiti Entertainerja. In sva ga vadili. Ni bila takšna kot moja učiteljica. Pri njej sem se spoznala z Debussyjem in njegovimi Arabeskami, z Griegom.. in raznimi ostalimi komponisti. Hec pa je, da nikdar nisem igrala kakega Chopina. Zelo malo klasikov. Malce Bacha. Potem pa se je to nehalo, ko sem začela študirati in je mama bankrotirala. Pa sem morala še delati in se preživljati ob študiju, ker mama ni zmogla. Učiteljici sem rekla, da ne bom več hodila, pa je rekla, da bi me tudi brezplačno učila. Ni se mi zdelo prav. Res ne. Toliko mi je dala, ne bi mogla k njej na ure še brezplačno. In malo za tem, je tudi ona imela neke zasebne težave in od takrat se nisva več videli. Žal!

* * *

In zdaj poslušam čudovito glasbo južnokorejskega pianista Yirume. Odzvanja neko hrepenenje. Prelepe melodije se umirjeno izlivajo iz računalnika (ki je moj “kino”, moj HiFi in vse ostalo) in polnijo sobo z nekakšno čudovito melanholijo. Spominjajo me na njega, ki ima tako čudovit dotik. Zato mu pošljem cel album za rojstni dan.

In čudovite naslove pesmi ima Yiruma… Indigo. V tebi teče reka (River Flows in You). Poljubi dež (Kiss the Rain)..

Čisto sem zasanjana… pa da še z vami podelim to prelepo glasbo, tu jo imate. Jaz se grem pa naprej učit.


Indigo (s kitaro)


Kiss the Rain


River Flows in You

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s