Vir: Internet, Photo: Phil Laycock

Ela je odkrila gradič na vodi, le kako urico z vlakom + pol urice z busom od Londona. Pokazala mi ga je na sliki in Bodiam je postal najina naslednja Pimms postaja. Majhen, a ambiciozen gradič, čvrst in dobro opremljen za obrambo… le da ga nikdar nihče ni napadel. Ali pač… Moram malo obnoviti spomin in pogledati zgodovinske podatke…

Torej tako…

Grad Bodiam je bil zgrajen leta 1385 kot obrambni grad, pa tudi kot zelo udoben dom. Dandanašnji je zunanjost skoraj popolnoma cela, znotraj gradu pa je bolj podrtija. A vseeno je ravno pravšnji za krajši izletek in raziskovanje. Z vodo je obdan z vseh strani, v bližini so tiri, po kateri vozi starinski vlak in veselo puha dim, pa tudi zapiska, ko gre mimo gradu.

Lastništvo gradu je prehajalo na potomce družine Dalygrigg, dokler le-ta ni izumrla, nato pa je s poroko prešel v družino Lewknor. Med Vojno vrtnic (War of the Roses) je lastnik, Thomas Lewknor podpiral hišo Lancastrov, ko pa je Richard III od Yorka postal kralj (1483), pa je poslal vojsko da oblega grad. Nikjer ni zapisano, da se je obleganje resnično zgodilo, menda pa se je Bodiam predal brez mnogo upiranja. Grad je kralj zasegel, v času vladavine Henryja VII of Lancastra (1485) je bilo lastništvo gradu vrnjeno Lewknorjem, ki so bili lastniki do 16. stoletja. Do pričetka angleške civilne vojne (English Civil War) je bil lastnik gradu John Tufton, ki je podpiral rojaliste.  Grad je prodal, da je lahko poplačal kazni, ki mu jih je naložil Parlament. Sčasoma je so grad razrušili in pustili zunanji zid kot slikovitor ruševino, dokler ga leat 1829 ni kupil John Fuller. Delno so ga renovirali in prodali Georgu Cubittu, 1. Baronu od Aschomba, kasneje pa Lordu Curzonu. Od leta 1925 ga ima v lasti narodni fund (The National Trust), kateremu ga je podaril Lord Curzon ob svoji smrti.

Vozi me vlak v daljave…

Torej, to je bila najina destinacija za ta dan. Vreme ni bilo prav sončno in oblačna sivina ni veliko pripomogla, a sva vseeno živahno čvekali o tem in onem, opravljali Don Korleona ter se smejali dogodivščinam Elinega hipohondričnega moža. V Hastingsu sva presedli na avtobus in na iPadu sledili modri pikici na zemljevidu, čisto do Bodiama.

Gage imajo uro zgodovine…

Ko sva izstopili, je bilo zunaj sivo, mokro od rose in v zraku je pršelo. Zato pa pogled na grad ni bil nič manj čudovit. Nasprotno, tmurna sivina mu je dajala prav poseben čar… tako da me je kar malo stisnilo v želodcu. Grad je čepel na vodi, čisto tiho in mirno in se ogledoval v mirni gladini. Sem in tja so vodno zrcalo vznemirili valčki, ki so jih povzročile hipnotično plavajoče račke. Okrog gradu so se šopirili veliki hrasti in v daljavi je bilo videti premikajoči se dim stare lokomotive.

Ko sva se sprehodili okrog prvega stolpa, sva ugotovili, da je ob gradu kar živahno. Imeli so sejem in neka gospodična, oblečena v zgodovinska oblačila, je pometala mostič pred gradom. Na obali so bile stojnice in na moje

veliko navdušenje tudi lokostrelstvo. Odločila sem se, da se bom zagotovo preizkusila v vlogi Robina Hooda, potem ko si ogledava grad. Kupili sva karto, dobili načrt gradu in kratek opis ter se odpravili v grad. Oziroma, bi se odpravili v grad, če mene ne bi prav nesramno stisnilo lulat. Menila sem, da bodo v gradu ali v hiši, kjer prodajajo karte, imeli kak WC, pa nisem bila te sreče. Prvi WC je bil tik ob vhodu na posestvo (dobrih 5 minut hoje). Kaj sem hotela drugega… odmencala sem salso do skreta, uspela celo počakat na vrsto, opravila svoje in se vrnila k gradu po drugi strani.

Angleži so vajeni dežja in jih prav nič ne ovira. Takoj levo od vrat, ki vodijo na dvorišče, je v stolpu prezentacija gradu, posneta kot dokumentarec. Eli se ni dalo gledat in se je odpravila raziskovat, jaz pa sem pridno odsedela dve rundi, da sem si ja vse zapomnila.

 Tukaj stanuje … (družinski grbi)

Na tej karti pojasnjujejo, kje se je kaj nahajalo (načrt gradu), na levi strani pa so zidarske oznake, katere so zidarji risali na obklesano kamenje, da so jih znali pravilno sestaviti.

Če se prav spomnim, je tole tudi v stolpu… obrambne niše.
Prikaz viteških oblačil, katere si lahko tudi nadenete.

Nad vrati so bile narejene luknje, ki so imele prav poseben namen. Ko bi kdo napadel grad in se prebil skozi vhodna vrata, bi se znašel v temle prostoru. Na dvorišče vodijo še ena dvižna vrata, ki pa bi bila v tem trenutku spuščena. Čim bi se napadalci znašli znotraj gradu, bi skozi luknje v stropu nanje izlili vrel katran, olje ali kaj takega. Grozljivo, a kaj se more.. obramba je obramba..

Na vrhu stolpa so bile tudi narejene luknje ob strani, sem pa pozabila, za kaj natančno. Najbrž da kaj dol mečejo…  Morda za zbiranje deževnice v vodnjak spodaj… Ali pa za zlivanje vročega olja na tiste, ki bi jih morda nezaželeno obiskali.

V tretjem stolpu je bil vodnjak, ki se je nahajal pravzaprav pod zemljo. V času obleganja bi bila ta voda edina dostopna prebivalcem gradu.

Prapori na obali.

Pa sva končali obhod. Čakalo me je streljanje z lokom in navdušeno sem se zapodila po stopnicah. Pa mi je navdušenje kmalu padlo, saj je bila za lokostrelstvo neskončna vrsta. Malček me je tudi zeblo in z Elo sva se odločili, da greva pogledat, če imajo Pimms. Žal ga nisva našli, sva morali nazaj v Hastings, da ga dobiva. Zato pa je v trgovini Ela psu kupila neko igračko.. jaz pa sem študirala knjige o tem in onem, predvsem o zgodovini.

Pimms sva res našli v Hastingsu, pa tudi pizzo. Tako sva lažje počakali na vlak. Čeprav ta izletek ni bil ne vem kako naporen (v primerjavi s hojo po klifih, recimo), naju je kar utrudil. V Londonu sva se poslovili, šli vsaka svojo pot in Ela je že pričela planirat naslednjo turo: Bleinheim (kjer se je rodil Winston Churchil in je blizu slavnega Woodstocka), Chepstow, Rochester.. uf.. še je tega.