Sreda je bila. Moj prosti dan. Še Team Leaderka mi je odpovedala refleksologijo, ker je prehlajena, se počuti grozno in gre v petek na dopust. Ok, tut fajn! Hkrati pa me pokliče prijateljica, katero sem spoznala še v času bivanja v Herefordu, na angleškem podeželju.

Ženska je slikarka, neverjetno kreativna in se ukvarja z različnimi načini umetniškega izražanja. Ima prečudovito kmetijo, katero je “spremenila” v nekakšen umetniški center. Kjer se izvajajo recitali, plesne delavnice, umetniška srečanja pa tudi otroške delavnice. Tam tudi živi in ustvarja. A žal, kot mnogo umetnikov, ki se ne pustijo komercializirati, tudi Caroline nima ravno veliko denarja. Zato preko zime kmetijo odda in gre na Kitajsko. In pred mesecem dni se je vrnila nato pa se je odločila, da se mora malo “nadihat kulture in umetnosti”, katere na podeželju seveda ni toliko, kot v Londonu.

Dobili sva se v Cyber Cafeju v bližini Leicester Square-a ter se kar takoj odpravili na južni breg reke Temze. Ki je že tudi pripravljen na poletje. Vse je zaživelo, zacvetelo. Polno je raznih glasbenikov, glumačev, itd., ki “oddelajo” svoje za par kovancev. Skejterji, borderji, kotalkarji in drugi “akrobatsko” nastrojeni ljudje, pa se tudi že veselo zbirajo in vadijo v “galeriji grafitov”. O tej galeriji sem ravno ta dan brala v brezplačnem časopisu, da gre spet nekomu v nos. Toliko časa je bil en tak prostor, kjer so “norci” izvajali svoje norčije, tako zase kot tudi v zabavo opazovalcev, zdaj pa pravijo, da bo treba grafite prebarvat, nekaj predelat, ker da se kao ruši in je konstrukcija že stara. Ma daj! Po moje spet neka “desničarska” fora novega “metloglavega” župana, ki se mora na vsak način dokazat.

Pripravljen pa je tudi “Watch This Space”, terasa ob Temzi, kjer se vsako poletno popoldne odvijajo razni performansi, in to brezplačno. Letos je oblikovan kot travnata dnevna soba. Valjda, vse je ogromno. Tudi lučka. Okrog pa mirno lahko poležavate in se sončite, če seveda uspete dobiti prostor. Kajti Angleži so kot kuščarji. Čim se malo sonček pokaže (tudi če je -10), se bodo takoj izvalili nekam na travo in se sončili.

Zacvetelo je, zadišalo je cvetoče grmovje ob reki in drevesa nudijo s svojim listjem čudovito senco. Saj ne, da bi jo pretirano rabili. Angleška vročina se pač dojema drugače. A narasla je tudi Temza in kjer sem običajno občudovala peščene skulpture, se je zdaj na valovih pozibavalo nekakšno deblo.

Malo zanimivega grmičevja ob Temzi. Tele rdeče “krtače” so mi bile še posebej zanimive, tale grm z belimi cveti pa me spominja na poroke.

Ob Gabriel’s Warf-u sva debatirali o moznosti prehranjevanja z zelo dobrimi palačinkami, pa sva se odločili, da greva raje naprej. Preštudirali sva tudi poster, na katerem je koledar vseh dogajanj in ugotovili, da so ob petkih, od 13:00 do 13:30 v Festival Hall-u brezplačni koncerti. Krasno! Takoj sva se zmenili, da se dobiva tam na kavici, kajti itak pričnem delati šele ob 17:00. Na kakšnem koncertu pa nisem bila ze od lani, ko sem slučajno vletela na nek jazz večer, prav tako na obali Temze.

In tako se sprehodiva mimo Tate Modern. Ja, kaj pa drugega. Če se sprehajaš z umetnico, ne moreš, da ne bi šel vsaj mimo galerije, če ne celo zaviješ vanjo. A danes nama nekako ni bilo do tega. Caroline si je zelela na Brick Lane, da se malo spomne na svoja študentska in zurerska leta v Londonu. Hoteli sva do postaje, kjer bi lahko šli na bus, ki bi naju popeljal v pravo smer. A Tate je presenetila, tako kot vedno. Kljub temu, da nisva šli notri pogledat razstavo, so reklamirali “street art” kar na fasadi.

A ulična umetnost se še zdaleč ni nehala samo na fasadi Tate Modern. Medtem, ko sva klepetali med sprehajanjem, mi je Caroline pripovedovala, kako čudovito se je imela na Kitajskem. Zivela je v krajih, katerih ne obiščejo turisti. Ljudje so bili zelo prijazni do nje in jih je vzljubila. Obiskala je tudi Tibet, neko vasico, ki je prav prekrasna in kjer tudi še niso videli “belca”. Ampak zdaj je pa zalostna, saj so vsi ti kraji na področjih, katere je “zdrmal” tisti grozni potres. Boji se, da so marsikateri njeni znanci enostavno izginili. Kako grozljiva misel. Povedala mi je tudi o slikah, kako jo je “nategnil” nek agent, ki je slike naročil, pa nikdar odkupil. In še prav velike je zelel. Ona pa jih ni mogla pripeljat domov, ker so ogromne. Tako, da čakajo na Kitajskem. Rekla sem ji, da bom šla naslednjič kar z njo. Tako me je zamikalo. In tako sva prišli do “kafetjere”… še ene slike na zidu.

Ni bila ne vem kakšna umetnost, a učinek ene ogromne slike, ki te tako pričaka za vogalom, je kar zanimiv. Spraševala sem jo o prijateljih in znancih iz Hereforda. Marsikaj se je spremenilo v dveh letih. Tanga skoraj več ne plešejo. Vsaj ne v skupini, v katero sem prišla takrat. Zdaj je Tango zelo popularen in vsak hodi na svoj konec plesat. Nekateri so postali malo “čudni” ampak ne na tisti fajni, čk-čk način. Res čudni. Ena ženska, katero sem imela zelo rada in ki je pesnica in kantavtorka, pa je odšla kolesarit po Evropi. Pred dvemi leti je namreč zbolela njena najstniška hči in prav hitro tudi umrla. Normalno, da jo je sesulo. In rešitev je našla v poganjanju kolesa. Čim dlje in čim bolj stran od bolečine, kateri itak ne more uiti. Ampak menda je zdaj v Berlinu spoznala čudovitega moškega in je zdaj z njim. No, ji želim vse dobro, kajti res ji ne more biti lahko. O eni drugi, popolnoma čk-čk ženski, s katero sva “kliknili” na prvi pogled, čim sva se spoznali, pa Caroline ni nič slišala. To punco kličem Dora the Bullet. Ker je tako direktna, kot tisto, kar pri nas rečejo..”metak direktno v čelo”. In to imam zelo rada. Poleg tega pa je kot nek divji mustang. Samosvoja, divja, odpuljena. Ima malo hčerko, katero imam tudi zelo rada. Dora je Poljakinja a je bila poročena z Ircem. Dokler ni odkrila, da ta njen mož šušmari z nekimi bombami in je pravzaprav terorist. Nakar mu je komaj ušla. Z otrokom vred. Celotne zgodbe ne poznam, a vem, da bo nenavadna, čudna, malček grozljiva in zelo romantična.

In tako nama je v klepetu minila vožnja z avtobusom. Izstopili sva na Liverpool Street postaji, da Caroline pokažem še “svoj” pub. Nisva šli notri, ker se strogo držim pravila, da v “službo” ne hodim v prostem času. Pa sva lepo “produžili” do Brick Lane.

Ustavili sva se v največji “vintage” trgovini. Torej, trgovini, ki prodaja oblačila, modne pripomočke, čevlje itd. iz druge roke. Vse je fino ohranjeno in kot nek muzej mode iz preteklih desetletij. Od nekje 1960. leta do danes. Caroline je našla perfektno torbico, v katero lahko spravi fotoaparat in blok za risanje pa tudi svoj mali laptop. Bila je zelo navdušena. Bilo je tudi toplo in je sijalo sonce. Pokazala sem ji tudi mojo priljubljeno trgovino z vilami in vso ostalo pravljično kramo, ki pa je bila na žalost zaprta. Nato sva si ogledali še trgovino s tiskanimi majcami, katere razstavljajo kar na neki zajli, ki se vrti v krog. Pod stropom. Na njej pa so na obešalnikih majčke, ki švigajo naokrog v krogu, dokler se ti že čisto ne zvrti. Tam je tudi nek kulturni center, kjer so avti parkirani na vrhu busa.

Vse skupaj me nekako spominja na Metelkovo v Ljubljani. Tam je tudi ogromna pivovarna, ki je zdaj “predelana” v umetniški bolšji trg, kulturni center in nekak umetniški “shopping mall”. Imenovana je Trumanova pivovarna in se ponaša z visokim dimnikom in napisom Truman. Imam nekje fotko, pa je ne morem najti. Bom vstavila kasneje.

Za Brick Lane je bilo še kar zgodaj, tako da ni bilo prav veliko ljudi. Zavili sva še v par “vintage” trgovin, nekatere z oblačili, druge s pohištvom in se neizmerno zabavali nad predmeti in modo iz “bližnje” preteklosti. Postali sva malo lačni in sva se dogovarjali, če bi šli kam na kavico in prigrizek, ali pa v slovito pekarno, ki je odprta 24/7. Ko sva pa v sosednjem kafiču ugledali fantastične fotelje (vsak iz svojega obdobja, od 50. let dalje), sva zavili notri in kar potonili v najbližje sedeže. Caroline mi je omenila, da bi rada svojo domeno in internetno stran. Pa sva jo kar tam kupili in ji naredil začasno “prvo stran” (saj veste, tisto, ki pove, da je stran še v obdelavi) a sva ji naredili povezavo na njene stare strani. Caro je bila tako vesela, da mi je podarila srebrno zapestnico, katero je kupila v Tibetu.

Prodajalna Piaggio vesp in srebrna vespica od blizu.

Brick Lane in Citronska hiša, ki je v senčni ulici zažarela kot sonce samo

In ko sva se dokončno okrepčali, sva zadovoljni z dosedanjim potekom dneva odpešačili do avtobusne postaje. Nasproti nje nama je padla v oko stavba, ki je bila (spet) nek kulturni center in kjer so prikazovali zanimive filme. Caro je odšla tja po spored, jaz pa sem pofotkala ogromne rolete, ki zakrivajo fasado hiše. Nekatere so bile celo zaprte.

* * *

Tole sem pa pozabila povedati. S Caro sva šli obiskat njuna prijatelja v Maida Vale (pri katerih je sicer Caroline prespala). On je arhitekt in ona.. joj, ne vem več kaj počne. Ko sva vstopili v hišo, me je skoraj kap… kak kaos! Papirji, knjige, kupi stvari vse povsod! Nisem najbolj “pospravljena” oseba, a me je kar vrglo. Pa sta mi David in Tora razložila, da sta se ravnokar preselila in da če jima pridem pomagat pospravit, mi plačata. Caro jima je namreč delala reklamo zame. Ko sem še živela v Herefordu, namreč, je bila ženska hudo depresivna in je popolnoma zanemarila bajto in pospravljanje. Meni gre pa depresija hudo na živce (najbolj moja lastna), zato sem se polotila pospravljanja, prečistila in preuredila sem ji bajto in jo prisilila v “balkansko terapijo” (tako smo to imenovali doma.. narediš velik ogenj, notri zmečeš vse kar ne rabiš, ti je odveč, je za smeti, itd., ob tem pečeš krompirje, plešeš okrog ognja in pripoveduješ zgodbe, poješ in se pogovarjaš… takoj skuri depresijo). Zdaj Caro večkrat naredi balkansko terapijo tudi sama.

No.. malce sem premislila, če mi je tega res treba… pa sem rekla, da se bomo še pogovorili. David je namreč arhitekt in pravi, da bi me kdaj lahko ponucal za pomoč.. ker sem že ravno oblikovalka (med drugim). Peljal naju je na večerjo v eno zelo simpatično restavracijo, ki ima zelo dobro hrano in je tudi razmeroma poceni. Nakar ugotovim, da je pa “gazda” naše gore list. Ne vem s katerega konca ampak nekje iz “bivše juge”. Po tem smo pa zavili še v en pub, kjer so nastopali neki mladci… z imenom The Delinquents. Ki so bili lastniku puba zelo hvaležni, da jih je uspel vturiti v ta enourni nastop, ker so ravno pred pričetkom turneje. Glasba ni bila ne vem kako divja.. nič niso skakali okrog.. in najbolj fizično aktiven je bil itak bobnar (mmm .. je imel lepe mišice na rokah… !! Ej, to poletje… res me daje!). Ampak fantje (razen bobnarja) so bili že po pol ure tako prešvicani, da sem se malo spraševala, kako bodo preživeli turnejo. Pub je bil v bližini mojega nekdanjega delovnega mesta, puba Windmill, na čisto drugem koncu Londona. Kjer sem potrebovala 2 ali 3 ure, da pridem v službo. Nato pa mi David pokaže železniško postajo (malček pred postajo podzemne), kjer sem ujela vlak direktno za Stratford in bila doma v 40 minutah. Ja… se učimo, kajne.

* * *

Tako sva zaključili sredo. Danes, v petek pa sva se dobili na Jubilee mostu in šli na kavico v Festival Hall. Naleteli sva na skupinico Kosmos, tri mlada dekleta, ki hudo dobro “špilajo” svoje inštrumente. Dve violini in čelo. Imajo bolj “ciganske” melodije, čardaše, pa nekaj klezmerja, nekaj grške glasbe nekaj pa tudi klasike (Brahms). In ko so tiste violine zajokale, zacvilile in čelo zaropotalo, zaškripalo v veselih in tudi žalostno melanholičnih ritmih, so mi šle vse kocine pokonci, parkrat pa sem celo dobila solzice v oči. Punce so zakon. In ko je Caro videla, kako me je ta glasba “usekala”, mi je kupila tudi CD. Evo… spodaj je še fotkica skupine Kosmos. Upam, da jih boste kdaj videli na Drugi Godbi ali celo v Cankarju. So vredne obiska.

* * *

Potem sva se s Caro poslovili. Morda greva v nedeljo še enkrat na Brick Lane, na umetniški sejem ali bolšji trg. Upam, da res. Sicer pa se na Spitalfieldski trznici tudi dogajajo opoldnevni koncerti, tako da grem lahko ze kar na zajtrk tja in počakam, da bo čas za službo.

Stopila sem še prebrat maile v en cyber cafe, nato pa je že bil čas za delat. Pub je bil nabasan, ker se je spet neka štala dogajala na podzemni. Zunaj je deževalo in tako so vsi, ki so ob 17:00 končali z delom, viseli v našem pubu. Je vsaj čas hitro minil.

Pa naj še izdam… opazila sem enega tipa, ki kar redno prihaja v pub in vedno hoče Corono brez limete. In mi je takooooooooooo všeč… in tega sem se zavedla šele danes. Smola 😀 Sploh, ker nič ne bo iz tega. Ima namreč punco, ki dostikrat pride z njim. Kaj mi je tega treba bilo! Res dobro, da grem kmalu na dopust!!! Ali pa me samo daje poletje. Hi hi hi …