Tistega dne sem šla kupit likalno desko v Westfield (menda je tale naš največji v Evropi… nakupovalni center s tem imenom, namreč). Na Stratfordski postaji je bil vesel vrvež ljudi. Večina jih je bila nasmejanih, drugi so gledali okrog sebe z nekakšnim pričakovanjem v očeh, tretji so nosili oznake svoje države, za katero navijajo, bodisi kot zastavice v rokah, ali narisane na obraz, ali pa kako drugače.

Prostovoljci v roza in temno vijoličnih oblačilih so v velikih skupinah stali vsepovsod. Res, če si rabil kako informacijo ali pomoč, si imel takoj nekoga ob sebi. Po velikem stopnišču na most čez železniško postajo je mrgolelo. Usmerjevalci so usmerjali z velikimi rokavicami v obliki iztegnjenega kazalca, nekateri so vpili informacije in prav nihče ni bil namrgoden. Saj tudi ni bilo razloga za to. Nič ni šlo narobe. Ljudje so bili izredno potrpežljivi v tisti gužvi in usmerjevalci so vedno poskrbeli za red z veliko potrpljenja in humorja.

Mlad fant v rožnatem brezrokavniku je otrokom dajal “hi-five” in jim dopustil, da so se mu podpisali na jopič. Malo naprej je drugi prostovoljec v rimah prepeval, kam vozi kateri podzemni vlak, pa tudi kam se pride z nadzemnimi in kje najti avtobus. Videti je bilo, da ga je rahlo sram, a ljudje so se ustavili in ga poslušali, ga veselo spodbujali, če se je slučajno ustavil. Ko je končno prenehal prepevati, so na glas vzklikali in mu ploskali.

Na križišču so označili, da na levi prečkaš cesto za v “stari” nakupovalni center, na desni pa za v Olimpijsko mesto. Tudi na semafor so pazili, da ljudje niso kar tekali preko ceste (Londončani-pešci sicer ne obrajtajo prav preveč semaforjev… če je rdeč, pa ni avtomobilov, bodo kar lepo prečkali in ne zgubljali časa s čakanjem). Ko se je semafor preklopil na rumeno, sta se pred maso ljudi na pločniku postavila dva tipčka v neonskih jopičih in razširila roke.

Na platformi so stali razni prezentatorji… Tu je nek stari črnec na ves glas kričal nekaj o novem Svetem Pismu, ki je prirejeno moderni dobi in je najboljši prevod originalnega. Tam dalje so stali bradati mladeniči v haljah in s kapicami na glavi in prijazno razlagali vsakomur, ki jih je hotel poslušati, o islamu. Spet malo dalje so stale Jehovine priče s svojimi Stražnimi stolpi v vseh možnih jezikih.

Med gručo se je sprehajala skupina črnih lepotic v oblekicah iz prozornega polivinila (podobnih tistim, ki so jih nosila dekleta z napisi držav na otvoritveni predstavi). Vse skupaj me je spominjalo na veliko drevo, kjer domujejo jate različnih ptičev in vsi hkrati čivkajo vsak v svojem jeziku. A vzdušje je bilo enrkatno… Res, mislim, da so ga najbolj ustvarjali prav tisti prostovoljni usmerjevalci.

Ko sem prišla iz nakupovalnega centra z likalno desko v roki, me je skoraj vsak vprašal, če je to zdaj nov olimpijski šport….
“Ironboarding? Is that a new olympic sport?*” se mi je smejala starejša prostovoljka.
(*bom poskusila prevesti… ‘Likalno deskanje? Je to novi olimpijski šport?”
“Haha, pri tolikšni količini oblačil, kot jih moram polikati, bi lahko res bil…” sem se ji smejala nazaj.

Malo naprej, za vogalom, me naslednji prostovoljec potrepljal po rami: “Kar hrabro! Pa boš dobila likalno medaljo!” Sem mu pokazala na balkon olimpijskega mesta, kjer je visela slovenska zastava in rekla, da evo… tam je moja zastava, zdaj grem pa malo prakticirat, ker to leto nisem prišla v izbor, morda bom pa na naslednji Olimpijadi.

Pogled na “olimpijske” stolpnice.

Prav neverjetno je, kako so vse to organizirali, kako vse teče kot po maslu in nikjer ni nobenega problema. Razmišljam o času, ko sem šele prišla v Stratford in nisem bila prav pretirano navdušena nad okolico. Odkar pa so začeli graditi Olimpijsko mesto, pa mi je postajalo vse bolj všeč. Seveda ni tako fensi šmensi kot kak zahodni London, ali centralni. Zato pa se lahko ukvarjam z opazovanjem zelo različnih ljudi, zelo različnih ras, kultur, opazujem različne načine oblačenja… Pa da ne bomo rekli, da je ta del čisto brez znamenitosti…

V bližini je pub kjer je (menda) svojo glasbeno kariero pričela težkometalna skupina Iron Maiden. Tu je otroštvo preživljal David Beckham. Tudi Hitchcock je bil prebivalec tega dela mesta in v bližini je tudi park, ki me je prav spominjal na njegove “ptiče”. V soseski živi tudi hrabri možak, ki je somalijske pirate prepričal, naj spustijo angleški par – starejšo gospo in gospoda, ki sta jadrala tam nekje.

Tu so izredno lepa “zakotja” – malo naprej od Stratforda je ustvarjal znani britanski oblikovalec William Morris, tu se je gibal tudi Vojvoda od Oksforda, za katerega menijo, da je sin kraljice Elizabete I in resnični “Shakespeare” (plemičem takrat ni bilo dovoljeno pisati za gledališče, zato naj bi Vojvoda svoje delo “prodajal” preko drugih, ki jim je plačeval, da so se podpisali pod njegove igre… recimo Shakespeare).

V bližini je tudi pokopan zadnji pravi angleški kralj Harold (ubit v boju za Hastings, leta 1066, ko je na britanski otok stopil normanski kralj William Osvajalec). Prejšnji vikend smo imeli razstave odprith vrat… Umetniki odprejo svoje ateljeje, domove in razstavljajo ter prodajajo svoja dela. Vstop je brezplačen, je pa izredno zanimivo se ustaviti pri njih, poklepetati, spiti kak čaj in pogledati njihova dela, morda celo kaj kupiti. Obiskala sem tudi miniaturni muzej, kjer sem z začudenjem izvedela, da so v 19. stoletju sladkor prodajali v “stolpičih”, visokih kak meter in pol. Potem je bilo treba odžagati toliko sladkorja, kolikor so ga potrebovali in ga nekako streti v prah ali manjše kristale, katere se je dalo uživati. Ker je bil takrat sladkor tako drag, je smela to početi le “gazdarica”, saj je  bil sladkorni stolpič skrit in zaklenjen v posebni omari. Imeli so tako beli, kot tudi rjavi sladkor. Pa tudi čaj je v tistih časih bil tako dragocen, da so ga držali v okrašenih konzervah pod ključem.

Na slikah vidite zapakiran sladkorni stolpič, na pol odpakiran “sladkorni hlebec” z orodjem, “ščipalke” za sladkor in sladkorne sekirice.

Sicer pa  imamo indijansko poletje… sonce sije, vetrc pihlja in prav prijetno vroče je zunaj.

Ob Temzi je zdaj festival, karnival, po mestu mrgoli turistov, artistov, uličnih umetnikov, prodajalcev spominkov in sladoledov… Kljub temu, da imam veliko dela, pa ne zdržim doma… Bom že pospravila, se učila, delala, ko bo dež… in mraz… za zdaj pa uživam v zadnjih trenutkih Olimpijade, preden se življenje povrne v prejšnji kaos. P.S. In ko sem včeraj gledala zaključno prireditev Paraolimpijade, sem ugotovila, da so poleg olimpijcev in paraolimpijcev (ki si seveda zaslužijo občudovanje in vso pohvalo, ki jo premoremo) največ zahvaljujejo prav prostovoljcem, ki so “naredili” Olimpijado.. naredili so jo prijetno, omogočili nemoteno delovanje, in vse to z ogromnim navdušenjem.

Danes pa… Spet bodo vlaki zamujali, ljudje bodo namrgodeni (ker bodo zamujali v službe), veselih usmerjevalcev in informatorjev ne bo več… in tudi gužva se bo malček zmanjšala. Upam, da nam bo ostal park, morda celo olimpijski bazen, da bodo iz olimpijskih bivališč naredili še kako potrebna stanovanja in da bodo rečni kanali ostali v prometu.

P.S.: Zjutraj, ko smo se vozili v službo, so bile na cestah že velike gužve. Ljudje so komaj čakali konec olimpijske prepovedi vožnje po glavnih cestah okrog Stratforda in so živahno navalili nanje. Že navsezgodaj. Pa niso bili videti prav nič navdušeni, sedež tam za volanom, tapkajoč s prsti po volanu in sem in tja je želel še kdo podeliti polovičko Twixa. Paraolimpijada se je zaključila tako rekoč pred 5 minutami, pa smo že prec na starih tirih… Oh yea!