2012-08-18 LONDON: VIKEND V AVGUSTU

Možgani so mi še spali, ko se je telo že pričelo prebujati v sobotno jutro. Usmerila sem se na misli, ki so se mi nekako izgubljeno potikale po možganskih vijugah, brez kakega določenega cilja. Misli, o velikih spremembah in uresničitvah želja, ki so se zgodile kar naenkrat, takorekoč vse hkrati.

Prejšnji teden naj bi zaključila svoje delo v Pubu, kjer sem delala zadnjih 6 let. Pa nekako ne pogrešam vsega tega. Vem, da je še vse na mestu, kjer sem jih pustila in še nekaj časa bo. Enostavno je prišel pravi čas, da se življenje premakne na drugi tir.

Zvalila sem se iz postelje in ugotovila, da sem preslišala alarm. Alarm? V soboto zjutraj? Sem  kje domenjena? Preverim strani Srečanj, če je slučajno danes srečanje londonskih evropejcev v kafiču na obali Temze. Je, ampak se nisem prijavila. Zato pa bom rahlo zamudila zajtrk na obali Temze, z mojo dobro prijateljico, umetnico Caroline. Kavo sem si le morala skuhat, da so se mi sploh odprle oči, potem pa odbrzela na metro.

Caroline me je čakala beroč knjigo na tratici pred kafičem na najstarejšem pomolu na Temzi. En od mojih najljubših kotičkov. Jesti še nisem mogla (nisem se še dovolj prebudila), pa sem spila dva velika kozarca sveže izstisnjenega pomarančnega soka, z malo popra in soli. To sem videla početi Azijce, pa me je zanimalo, kak je okus. In ni bil slab.

Svilen veter, z rahlim vonjem po vodi, mi je prijetno božajoč hladil lica in veliko šušteče drevo mi je dajalo ravno prav sence. Obdal me je izreden občutek ravnopravšnjosti  in kar nimam besed, ki bi to lahko opisale.

S Caroline sva se sprehodili ob obali Temze do Britanskega Filmskega Instituta, pred katerim prodajajo knjige iz druge roke. Že na daleč sem jih videla vsaj sedem, ki bi jih lahko takoj odnesla. Na srečo (ali žalost) nisem imela pri sebi denarja, le kartice. Pa jih na stojnicah ne jemljejo. Zato pa mi je Caró natrpala enih 5 knjig v ruksak, ker jih ne more nositi. Na slovenskem štandu sem kupila malico, nekaj špinačnih zavitkov in solato, pa še prekmursko gibanico za posladek. Ja, našo hrano pa res pogrešam včasih in mi je fino, da jo lahko dobim na štandu.

Sosednja stojnica je gostil razstavo starih zemljevidov… gledala sem jih in razmišljala, kako se je svet spreminjal vzporedno z natančnostjo zemljevidov. Jih zna sploh še kdo narisati? Koliko meja se je izbrisalo, premaknilo in dorisalo v zadnjih nekaj stoletij… In zdaj sateliti letajo okrog Zemlje kot nadležni komarji. Z lune ti lahko fotografirajo flek na zadnjem žepu kavbojk… slišijo in preberejo vsako besedo s tvojega mobilca… Ma, zaradi tega še ne bom postala paranoik.

Na Covent Gardenu sem se odločila, da poskusim hrano v KafeNeo, grški kavarni. Tudi grško hrano zelo pogrešam, a tale ni bila “prava”. Grška, bolj po imenu, kot po meniju. In potem sprehod do St James Parka, kjer sva v ICA galeriji spili nekaj osvežilnega in se po žensko pogovarjali o moških. Potem sem se še malo sončila med branjem knjige o Mma Ramotswe, v parku cerkvice St Paula na Covent Gardenu, ki je sicer “igralska cerkev”. V njej počivajo mnogi znani britanski igralci, med drugim tudi Vivien Leigh in Charlie Chaplin. Na stolih pred oltarjem počivata dve lenobni muci in se vsakomur pustita pobožati. Ob strani pa je čudovit model gledališča, s čisto vsemi deli, ki tudi delujejo. V Icecreamists pa še nisem šla, ker nekako nisem ravno sladoledno usmerjena.

Icecreamists, agents of Cool (Covent Garden) – kontroverzni sladoleti, katere velja poskusiti. Pred časom so ponudili tudi sladoled Baby Gaga, ki je bil narejen iz mleka doječih žensk.

Naslednji dan mi je bil Caró vodička po Notting Hillu, kjer je v hipijevskih 60. plesala v svojem ciganskem krilu in pomagala uličnim glasbenikom nabrati denar. Takrat, je rekla, je bil Notting Hill čisto drugačen, danes pa je postal popularen med zvezdniki, ki si tu kupujejo hiše. Sva pa našli še en delček Notting Hilla, ki je bil še “po starem”. Stojnice z zanimivimi oblačili, tu je trend “vintage” ali “retro”. V mini parkcu neki črnci igrajo na bobne in pojejo…. mimoidoči nehote pričnejo hoditi s plesnim korakom. Ustaviva se še v čudoviti trgovini s tekstilom, nabranim iz vseh koncev sveta… madžarske platnene vreče, egiptovski bombaž, švedski lan, francoske floralne lahne tkanine… In ker si je Caró zapičila v glavo, da si bo sešila rdečo obleko, si je kupila 2 metra nekakšne tkanine, v čudovitem, briljantno rdečem odtenku. To sva morali proslaviti v italijanski restavraciji malo naprej, s trendovsko pošvedranimi in zarjavelimi stoli, z odlično hrano in pivom ter zanimivimi patroni, ki so tam očitno stalni gostje.

Blizu naju je sedel starejši boemski gospod, s puhastimi, dolgimi in čisto belimi lasmi. Nosil je eleganten, a čuden jopič in govoril prav prefinjeno z dvema mladima gospodičnama. Nekega modelsko lepega japonskega tipa, tudi dolgolasega, je nežno pobožal po obrazu. Caró je rekla, da je to družba precej premožnih boemov. Paradoks! Premožni boem je paradoks, kajne? Boemi naj bi bili revni, zelo revni, a se znajdejo na svoj poseben način in preživijo.. ali pa tudi ne.

Kavo sva spili na balkonu neke kitajske restavracije, s katere sva lahko zelo udobno opazovali svet na nottingamhillskih ulicah. Iz rahlo škripajočih zvočnikov se je slišala romantična glasba iz 70. let. In potem se oglasi radijski napovedovalec…

… v slovenščini…

Najprej nisem čisto zapopadla, da je to slovenščina… šele ko sem rekla Caró, “Si slišala, kaj je povedal.. ” in me je ona začudeno povedala in vprašala, kateri jezik je to, sem dojela, da je to moj domači jezik. Spraševala sem kitajske natakarice, če vedo, katera postaja je to, pa so me samo začudeno in debelo gledale in migale z glavo.

Zadnja etapa avgustovskega potepanja se je zaključila s prijetno vožnjo na novem, hlajenem avtobusu. Bil je tako prijeten, da sem se z njim peljala celo pot, od zahodnega v vzhodni London.

In kmalu sanjala čudovite sanje.

Advertisements

5 responses to “2012-08-18 LONDON: VIKEND V AVGUSTU

  1. Hello. Zanima me, kdaj in kje lahko obisces slovenski stantek v Londonu. Pretty please za lokacijo in tajming in mogoce se kaj prodajajo. Bi bila more than grateful 🙂
    Lp
    Teja

    • Zivjo Teja,
      Stante imajo zadaj, za Royal Festival Hall (jaz sem bila med vikendi, ne vem, kako je med tednom), mislim, da so ob cetrtkih na Covent Gardenu, pa se nekje.
      Najbolje da se pridruzis skupini Slovenci v Londonu na Facebooku, tam nas redno obvescajo, kje so… 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s