P.A.N.K

Odkritje “Srečanj”  (Meetup) je dalo mojemu življenju v Londonu popolnoma novo dimenzijo. Življenje je takoj postalo veliko pestrejše, zanimivejše in bolj zabavno, moj koledar pa se kar samostojno polni z raznimi dogodki, katerih se lahko udeležim. Torej, “Srečanja” ali v originalu Meetups je spletno mesto z ogromno interesnimi skupinami, katerim se lahko pridružiš. Sicer Meetup izvira iz New Yorka, a je zahvaljujoč internetu, mednaroden. Meni se zdi nekakšna primerjava s Facebookom v živo nekako še kar primerna.

Sem članica kar nekaj teh skupin in eno sem celo odprla sama, a nazadnje sem se pridružila skupini P.A.N.K, predvsem zaradi tega, ker so iz Brightona, katerega do pred kratkim še nisem uspela obiskat, kljub relativni bližini in izredno dobrim povezavam z vlaki.

Torej, kaj je P.A.N.K. Skrajšano je to Professional Aunties No Kids (profesionalne tetke brez otrok), kamor spadam tudi sama. Kratica PANK mi je bila tudi simpatična, prav tako tudi datum prvega srečanja v Brightonu, ki je padel ravno na soboto. Organizatorka je preko interneta spraševala, če ima kdo kako željo, kje bi se dobile… Nobena ni nič zinila, pa sem ji lepo napisala, da ker ravno ne poznam Brightona, bi si zelo želela kje blizu morja. Navdušeno je zagrabila za idejo in čez nekaj dni sem že potovala na jug. Pred tem pa sem se udeležila še enega srečanja s skupino londonskih evropejcev (mnogi od njih niti niso evropejci, a živijo v Londonu, torej v Evropi in čisto lepo spadajo zraven), ki je sobotna kavica ob Temzi. Žal tokrat nisem mogla zaključit izredno zanimive debate z dvema Chrisoma, ker se mi je mudilo na vlak.

Že takoj ko sem prišla iz železniške postaje na vrhu hribčka, me je zaslepilo sijoče migotanje morja na koncu dolge ceste. Navdušeno sem si nataknila sončna očala, slekla jakno in odkorakala nekam navzdol. Morje je tam, torej tudi plaža in kafič. Bila sem precej zgodnja, zato sem zavila tudi na “Lanes”, ulice polne trgovinic, kafičev, čajnic in podobnega. Ulice so kot labirint in zelo ozke, bolj podobne vijugastim hodnikom v kaki stari hiši, s tlakovanim podom. Sonce je bilo prav pred mano in je ustvarjalo zlato kopreno, ki je ulice zapolnila z zlato svetlobo.

Ko sem končno prečkala cesto ob veliki plaži, sem ugotovila, da je na njej kar precej ljudi, ki lovijo še zadnje dni toplote in sonca ter si polnijo baterije za zimo. Kafič ob znamenitem brightonskem pomolu je bil popolnoma zaseden in zmedeno sem iskala logo Meetup na kaki mizi. Stopila sem do šanka, da vprašam, katero mizo smo rezervirali, pa me je prestregla simpatična blondinka: “Si ti iz Londona? Sem te prepoznala po sliki, imam kar dobro oko za obraze!” Prijazno se je smejala in čebljala dalje, da so pozabili rezervirat mizo za nas, da pa nam bodo nekaj uredili. In tako smo dobile super prostor, na malce dvignjeni platformi, s super razgledom na plažo in pomol.

 

Kmalu sta se nama pridružili še ena domačinka in ena čehinja, ki vodi podobno, a precej večjo skupino v Londonu in je bila celo intervjuvana za londonski časopis. Naročile smo si pijačo, hrano in klepetale, kot to pač med ženskami gre.

Priznam, da sama nisem imela kakih pretiranih popadkov, da bi postala mama, kljub temu da obožujem otroke (dojenčke še najbolj), vendar pa zaradi tega nikdar nisem izkusila, da bi kdo name nekako zviška gledal. Morda sem imela srečo, ali pa ljudje pač niso povedali, kaj si resnično mislijo. Začudilo pa me je, da so ostale ženske doživljale kar precej stigmatiziranja, poniževanja, nerazumevanja, ignorance, samo zato, ker so sprejele svobodno odločitev, da otrok pač ne bodo imele. Spraševale smo se, v čem je pravzaprav problem… v tem, da nimaš otrok, ali v tem da sprejmeš odločitev, da jih pač ne boš imela. Ker tiste ženske, ki otrok ne morejo imeti (pa bi jih rade oz. si tega zelo želijo), so deležne razumevanja, empatije, itd. Tiste, ki pa se odločijo, da otrok ne bodo imele, pa… no ja. Kakor koli že, takih je veliko več, kot sem si prestavljala in živijo zelo zanimiva in polna življenja (kolikor se pod “polno življenje” ali “izpolnjenost” žensk, ki nimajo otrok lahko razume s strani tistih, ki jih imajo).

V glavnem, spila sem ene dva Pimmsa, taka kot se šika, na plaži in soncu, dobila malo barve, pojedla čudovit vegetarijanski Quorn/burger, se naklepetala, nasmejala in nasploh imela odlično. Ko smo se razšle, sem morala seveda tudi na slavni brightonski pomol, ki je poln vrtiljakov, igralnih avtomatov, avtomobilčkov in raznih drugih igračk. Tudi tarot vedeževalec ni manjkal v svojem ciganskem vozu, pa kraljevič in princesa vsak na svojem konju, hotel strahov, bari in tudi pub. Izvedela sem tudi marsikaj o Brightonu. To, da je Brighton mesto gejev, sem slišala že prej, a je očitno izredno svobodomiselno… in “cool”. Na pločniku sem zaobšla skupinico mladeničev, ki so izgledali nekako hipijevsko. Sedeli so kar na pločniku in igrali šah. Ljudje so se med seboj kar pozdravljali in nekako so bili precej bolj odprti od Londončanov. Menda to naredi sonce. Vsekakor bom v Brighton še kdaj prišla.

 

Advertisements

2 responses to “P.A.N.K

  1. Draga zuzzujka! Če bi ti vedela, kako tvoji posti men vedno polepšajo dan/noč. Mogoče zaradi sanj o tujini, o drugačnem življenju. Moram nujno kdaj skočit v London na kavo s tabo. Ko bom malo bogatejši.
    LP Mavrični

    Lp

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s