Žal je naneslo, da računalnika nisem mogla sama uštimat in ga je bilo treba peljat na servis. Pa sem najela avto, kar za štiri dneve (cena najema je bila le 2GBP višja od povratne karte za vlak). In tako sem se ponovno odpravila v raziskovanje severnega Walesa, ki je prečudovit, a se ga težko razišče z lokalnimi prevoznimi sredstvi, ki vozijo polj poredko (sploh med vikendi) in tudi niso prav poceni.

V petek zjutraj je bilo seveda oblačno in deževno… a ni prav nič motilo v tisti hobitski deželi. Zelo počasi sem prevozila Menajski most na otok Anglesey, se zrinila skozi ozek obok na sredini mosta in avantura se je pričela… dalje v slikah.

Vreme je bilo prav dramatično in prva postaja je bila železniška, nekaj kilometrčkov od mosta, z najdaljšim imenom – častim pivo, če uspete v enem dihu prebrat!

Od Menajskega mosta, mimo železniške postaje z najdaljšim imenom na svetu, do prelepega mirnega morskega zaliva, nato  pogledat svetilnik in opazovalnico ptičev na skrajno severnem koncu otoka. Pomahat Ircem preko morja, pofotkat mahovje, rožice, praproti, rabutat zreli šipek, ki zakriva pogled na prastare keltske kmetije, od katerih je ostalo samo kamenje v krogu. Na drugem severnem koncu otoka odkritje – mlin za moko, ki je nastal nekje v 17. stoletju in še vedno melje. Na žalost je zmanjkalo moke, da bi jo kupila. Ob mlinu je še keltska vas, katero so zgradili arheologi, da so se učili prazgodovinske gradbene tehnike. Kar lep in prostoren slamnat šotor je to, dokler ne ugotoviš, da so spali na treh posteljah člani celotne familije, od pradedov, babic, tetk, stricev, otrok.. in da so imeli tudi čaščenega sovražnika glavo obešeno tam nekje. V sosednjem prostoru je bila pa televizija.. haha! Sčasoma se je še tako lepo zvedrilo, da sem uspela pofotkat tudi modrino neba.

Na koncu sem morala še natankat bencin, pa mi je bil zanimiv valežanski izraz za parking za invalide: Parci bobl anabl. Prijetno utrujena sem pogledala še film in poniknila v svet sanj. Naslednji dan me je čakalo mestece Portmeirion.