Pravzaprav nisem vedela, ali naj držim zaprte oči in uživam v čudoviti glasbi… Ali naj raje gledam okrog, zajamem vse možne detajle. V bistvu pa sem počela oboje. Sedeč pod čudovito kupolo v katedrali Sv. Pavla sem lovila svoje lastne občutke, misli, detajle, glasbo, jih skušala obdelati z logiko, razumevanjem, na koncu pa sem opustila vse to, se prepustila in postala nekakšna antena… Občutki so bili enkratni, doživetje prav tako. Ne zgodi se vedno, da se znajdeš na koncertu renesančne zborovske glasbe v čudoviti katedrali. Bila je štiridesetletnica zbora Tallis in tam sem bila s skupino za renesančno glasbo. Sedela sem v prostoru, kjer so klečale kraljice in kralji skozi zgodovino ter mnogi zaslužni in slavni ljudje.

Moj razgled… nekako se ujemata tista votla kupola zgoraj in tale pleša spodaj, kajne?

Nad menoj je bila Galerija šepeta, od koder se šepet sliši 32 metrov stran, vame so zrli naslikani apostoli pod nebeškim obokom in vse povsod so se s stropa lesketali angeli, svetniki, Kristus… Beli marmorni kipi zaslužnih iz zgodovine so stali v nišah, vsak je imel zapisane zasluge slavljenega človeka.

Čudila sem se izjemni vsklajenosti človeških glasov… magiji dirigenta, ki je mahal s nevidno čarobno paličko in iz pevcev ustvaril perfekten glasbeni insturment. Glasba je bila cerkvena, največkrat v latinščini ali italijanščini, zato se nisem prav posebej ukvarjala z razumevanjem besed, niti me ni pretirano zanimalo. Vendar pa sem si želela, da bi ne uporabljali zvočnikov in mikrofonov. Saj vem, prostor je ogromen, ljudi veliko, vsak mora slišati tisto, za kar je plačal…

Ena od bolj čudovitih je Miserere Gregoria Allegria… še preko YouTube mi gredo kar mravljinci, ko poslušam:

A ko sem bila točno mesec nazaj na mojem prvem renesančnem koncertu, kjer so nastopale 3 študentke in 1 študent Kraljeve glasbene akademije, me je odneslo. Uporabljali so pihala, lesene flavte, različnih debelin in velikosti, izdelanih po vzoru na originalne renesančne. Nastop je bil prav tako v cerkvici, skriti nekje med pubom in gledališčem na Covent Gardenu. In ni bilo nikakršnega ozvočenja. S simpatično organizatorko Jessico sva sedeli tako blizu, da bi se jih lahko dotaknili z roko. In glasba, ki je božala, žgečkala, dvigala s sedeža, te enkrat pripravila do solz in drugič do smehljanja, je vibrirala v telesu, kot bi bilo tudi telo nekakšen insturment. Tega ne more pričarati prav nobeno ozvočenje, ki si ga navaden smrtnik lakho privošči. Po moje tudi najdražji zvočnik ne more ustvariti tega doživetja, pa čeprav lahko proizvede zelo natančno kopiran zvok.

Vsekakor sem uspela v katedrali združiti dvoje, pravzaprav troje… obisk katedrale (ki ni ravno poceni, saj za vzdrževanje potrebujejo 7 milionov britanskih funtov letno), enkraten koncert na koncu pa še prijeten ženski čvek s štirimi članicami skupine, vsaka iz svojega konca sveta, z zelo različnim življenjem, izkušnjami, a enako ljubeznijo do čudovite glasbe.. ali pa nasploh čudovitih reči.

Ma, nimam besed, resnično.. to kar mi “dela” glasba, ne morem opisati z besedami. Morala pa bom še vsaj enkrat na obisk katedrale, saj me zelo mika obisk Galerije šepeta ter “plezanje” na kupolo, od znotraj in od zunaj, kot so mi rekli.

Katedralo je načrtoval znameniti arhitekt Christopher Wren na mestu, kjer je prejšnja pogorela v velikem požaru leta 1666. Resnično je neverjetno, kako je izdelan vsak posamezen detajl, do zadnje micene ploščice v mozaikih. Danes si težko predstavljam, kako so to izdelovali, vse na roke, od načrtov, meritev, izdelave. Brez laserjev, računalnikov… Celo dokončati jo je uspel.

Prvo katedralo je zgradil saksonski kralj Mellitus (hm, to me spominja na vrsto diabetesa), v letu 604. Menda. Navada je bila, da so cerkve gradili znotraj rimskih mest, a prav mesto, na katerem stoji katedrala, je bilo takrat neposeljeno.  Geoffrey Monmouthski je trdil, da so tam imeli tempelj boginji Diani, na liniji z Apolonovim templjem, za katerega je menil, da je stal na Westminstru, a Wren ni našel nikakršne podlage za te trditve. Če je tam kaj stalo, je bila najbrž le kapelica. Leta 962 je stavbo, ki je bila grajena iz lesa, uničil velik ogenj (zgrajena je bila leta 886), kot omenja Anglo-saksonska kronika. Tretja katedrala je bila zgrajena istega leta, verjetno iz kamna, in v njej so pokopali kralja Ethelreda Nepripravljenega. Zgorela je, skupaj s celim mestom, leta 1087.

Četrto katedralo so zgradili Normani, po velikem ognju. Dela so trajala preko 200 let in ogromno je bilo izgubljenega v požaru leta 1136. Streho so naredili leseno, seveda (pri vseh svečah, pečeh itd, se ne čudim, da je bilo toliko požarov). Nato so cerkev povečali leta 1256, kar je bilo dokončano leta 1314 in je bila tretja najdaljša cerkev v Evropi in je imela enega od najvišjih stolpov (149m).

Do 16. stoletja je cerkev precej propadla, Henrik 8. pa je dal uničiti precej notranjosti, ko se je skregal s papežem. Mnogo tega se je prodajalo po trgovinah, bolšjih trgih, kupovali pa so največkrat puritanci. V severovzhodnem delu cerkvenega dvorišča so se zbirale množice, da so poslušali pridige, leta 1561 pa je strela uničila tudi stolp, ki ni bil ponovno zgrajen. Prvi angleški klasični arhitekt Inigo Jones je leta 1630 zgradil zahodno pročelje, leta 1666 pa je veliki požar dokončno uničil celo cerkev.

Zdaj nastopi Wren, ki je zastavil popolnoma novo rekonstrukcijo cerkve, projekt pa mu je bil uradno dodeljen leta 1669. Vzporedno s projektom katedrale St. Paula je Wren še pisal svojih 5 Traktov o Arhitekturi. O tem, kako je potekala gradnja, ne bom zdaj, morda le to, da so uradno zaključili dela na božič, leta 1711 (čeprav so se dela še nadaljevala. Gradnja je stala 143 milione GBP (izračunano leta 2013).

V katedrali je strogo prepovedano vsakršno fotografiranje, pa vendar sem bila dovolj nesramna, da sem malček pofotkala tudi sama (ker sem videla, da to počnejo tudi drugi). Ampak, telefonček je premajhen za celo katedralo, tako da imam samo en del kupole, ostale fotke pa so z interneta (Wikipedia).