IZGUBLJENE MOJSTROVINE, ŠLOGANJE IZ KAVE IN PLEŠOČE NIMFE

Po komaj štirih urah spanja uspem odpreti pol očesa, da poškilim na alarm. Se mi res da? V spanju razmišljam, če ni bolj pametno ostati zakomotana v debelo odejo in ignorirati ledeno-sivi pomladanski dan, začinjen z micenimi, ostrimi, snežinkami, ki letajo kot nadležne muhe v močnem vetru. Zavzdihnem in se obrnem na bok, z najboljšim namenom storiti prav to. Ideja se mi je zdela imenitna, kljub temu, da sem si to nedeljo že prav lepo splanirala, karte v naprej plačala… le na podaljšano soboto nisem računala.

A je imela mati Narava z menoj drugačne namene in njenemu klicu se ne moreš upreti (pa sem poskušala, za prmej, da sem… dokler mi že skoraj ni počil mehur). In ko sem bila že enkrat na nogah, se ni splačalo spet nazaj v posteljo (preveč je dela z odejo, ki sem jo nekako namečkano odrinila v kot).

In tako sem bila po mini zajtrku (ni se mi dalo jesti, res ne!) že na poti v center Londona. In ker današnja formula leden veter + nedelja + zagotovljen kaos javnega prometa, sem se odpravila dobri dve uri prezgodaj. Nov kulturni center v bližini postaje St Pancras/King Cross sem hitro našla. Le pet minut hoje je do tam (v tem času sem že pila ledeni kapučino, ki sem ga kupila z namenom, da mi greje roke). Ko sem našla skupino ljudi, s katerimi sem bila zmenjena, sem si privoščila en hiter zajtrk s sadno solato in vroč čaj.

V dvorani, ki je bila zelo nova in je prijetno dišala po lesu, smo se posedli. Na odru je bil čembalo in kmalu sta se nam pridružila violinistka Penelope Spencer in pianist-čembalist David Roblou. Nisem ravno neka strašna poznavalka klasične glasbe, a sem vseeno začutila in zaslišala precej nenavadnega v teh skladbah, vsekakor so bile skladbe precej različne od tistih, ki so nam bolj poznane. Težko bi opisala, kaj je bilo tako nenavadnega, toni, ritem, harmonija, preigravanje…

IMG_3898

Violinistka Penny je igrala strastno… pravzaprav, bolj kot sem jo gledala, bolj sem se spraševala, če slučajno violina ne igra nje. Njeno telo, mimika, obraz, oči.. vse skupaj je reagiralo na vsak ton… Gledati jo je bilo približno tako hipnotično, kot gledati trebušno plesalko.

Za samo izgubljeno glasbo J.S. Bacha smo izvedeli od Lynde Sayce (lutnja), da so bili najdeni med bombardiranjem ob koncu druge svetovne vojne, v poplavljeni kleti neke stavbe. Note so bile videti kot “krace piščančjih nog”, precej pa je voda tudi izbrisala. Rokopis so preslikali, skenirali, fotošopirali, da so ven dobili note. In potem smo slišali nekaj čudovitih skladb za violino in lutnjo.

Violinistka se je čudila, da smo prišli v tolikšnem številu (samo naše skupine je bilo ene 15 oseb), kljub snegu, zamudam vlakov, kaosu v javnem transportu. Še bolj pa se je čudila “malim ljudem”, otrokom, ki so ves čas mirno sedeli ob stariših in zbrano poslušali. Hm, starši, morda pa bi morali nemirnim otrokom igrati Bacha… No, ko smo pridnim otrokom zaploskali (dobro obnašanje je treba spodbujat, menda… v korist vseh), se je koncert nadaljeval in zaključil ravno ob času kosila.

IMG_3900 IMG_3899

Ni nam bilo treba daleč. V stavbi je bila čudovita restavracija, s pianistom, menijem, ki ga je bilo treba prevajati in prekrasnim pogledom na barke v kanalu, ki je obkrožal stavbo. Seveda so bile tudi cene temu primerne, a še vedno ne pretirano. Moja pasternjakova juha je bila odlična (kaj pa drugega) in divja solata prav primerno pikantna. Pogovor je tekel o vsem mogočem, saj smo bili v skupini ljudje iz vse Evrope, tudi Amerike in Azije.

IMG_3901Prehod moža na luni – kako lepo bi bilo stanovati na takšnem naslovu.

Po kosilu sem se odpravila v mesto, kjer se dobim v turškem kafiču z neznanko na turški kavi. Punca je bila tudi članica iste skupine (Evropejci v Londonu), ampak se še nisva nikdar srečali. Druži pa naju ljubezen do turške kave, ki je bila odlična! Brez zadrege sva obrnili vsaka svojo šalčko na glavo, da se odcedi, a potem sva ugotovili, da kljub tradiciji nobena od naju ne zna šlogat iz kave. Mimonodeče natakarice pa so se nama izkušeno smehljale, ko sva v zadregi pogledovali od zapacanih krožničkov proti njim: “Brez skrbi, smo že vajene…” so rekle. Šlogati sicer ne, a nič hudega, midve sva si izmišljali sproti, ko sva odkrivali simbole, slike, črte…

“Hmmm.. poglej.. kaj ni tole kot goli moški torzo z lepim sixpackom,” sem pomenljivo privzdignila obrvi, ko sem buljila v svojo šalčko. Smejala se je in rekla, da nima pojma, kaj to pomeni, ampak risbica je bila res krasna. Komaj kakih 4 mm velika, a poza tistega torza je bila kot da nekdo nekaj slavi..nekakšno zmagoslavje, z rokami dvignjenimi v zrak in stisnjenimi pestmi ter glavo vrženo nazaj! No, bomo pa to vzeli… čaka me zmagoslavje.. in bom zmagala.. Gužva je bila precejšnja, zato sva se odpravili ven, kjer je bilo peklensko mraz. Po nekaj korakih sva zavili v športno trgovino na nekaj štukov in si šli ogledovat. karkoli že, samo da se pogrejeva. No, jaz sem odnesla nov plašček, ki je bil precej bolj topel kot moj stari.

In nato je bil čas, da grem na zahodno stran Londona, kjer je bilo srečanje še z eno skupino in še en koncert. No, ta koncert mi je buril radovednost. Skupina se imenuje Demonia Nymphe (grška boginja plodnosti). Glasbeniki uporabljajo cel asortiman inštrumentov, mnogi od njih pa so natančna replika antičnih grških inštrumentov, igrajo pa pesmi antičnih pesnikov ter skušajo pričarati vtis glasbe iz antike.

Performans je bil čudovit in strašno sem uživala. Najbolj zato, ker ni bilo nekega sterilnega perfekcionizma, toliko bolj pa se je čutila toplina in spontanost, glasovi obeh pevk so bili izredni. Evi (ena od vodij) ima tisti rezki, vibrirajoči glas, včasih globok, včasih rezek, značilen za vzhodnjaško glasbo. Druga pevka ima čudovit izšolan glas, sopran (upam, da sem prav povedala) in zveni prav vilinsko. Od sodobnih inštrumentov so imeli čelo, katerega globoki zvok se je perfektno ujel z Evinim glasom, citre, ki so sodelovale z glasom druge pevke, kitare, bobne in razne ropotulje. Včasih je med njimi plesalo tudi dekle, ovito v tenčice in z antičnimi kastanjetami v rokah (sem jih pred kratkim videla na neki grški vazi v muzeju).

Ida’s Dactyls

Daemonos

Od antičnih inštrumentov pa sem videla liro iz dela živalske lobanje, iz katerega izhajajo rogovi, med katerimi so napete strune; miniaturno kitarico ali tamburico iz želvinega oklepa, razna tolkala, meh s pipami… Moška zasedba so bili bobnjar, čelist in kitarist, ki pa je tudi eden od ustanoviteljev skupine in igra tudi druge (predvsem antične) instrumente. Če si kdo predstavlja tole glasbo kot nekaj podobnega tisti iz Grka Zorbe, se zelo, zelo moti. Tale glasba je “gothic”, poganska, zanimiva, strašna, čudovita. Tudi vtis samega nastopa je bil nekako “vampirski” in simpatičnost ter toplina voditeljice se kljub malo strašljivi maski na njenem obrazu, ni nekako skladala z “vampirskim” vtisom.

Antična Grčija je poznala tri vrste glasbenih inštrumentov: pihala, strune in tolkala. Najbolj poznani so bili inštrumenti s strunami (lyre, phormynx, cithara, varvitos, pandoura, trigonon, samviki, piktis…). Daemonia Nymphe uporabljajo replike antičnih inštrumentov, ki jih izdeluje grški izdelovalec Nikolaos Braos (ali Brass).

Lyre

Advertisements

9 responses to “IZGUBLJENE MOJSTROVINE, ŠLOGANJE IZ KAVE IN PLEŠOČE NIMFE

  1. veš kaj sem ti kr malo fauš… v Sloveniji je na vsake toliko kak zanimiv koncert. Tud jaz pridem v London. Čeprav mislim, da bi me sivina ubijala.

  2. Sivina? Ko sem se zivela v Ljubljani, sem mislila isto. Potem pa sem ugotovila, da je tu sivine precej manj in tudi malo drugacna je. Ni druge, je treba prit in preverit na lastne oci.. 🙂 Tudi London ni za vsakogar.

  3. Da ne bi kdo imel kaj proti besedi NA KLJUČ JE! Zjutraj našemu potencialnemu zetu z ene na drugo lokacijo v LJ prepeljeval v družinskem kombiju (ki ga ob naši najmlajši /ki ima še dva bratca/ kupili prijatelji) – njegov čembalo! In potem le odprem Zuuzzu, ki je še nisem utegnil – in mi zazvenijo strune tega inštrumenta!
    V teh središčih kolonialnih imperijev je pa res prav vsa ponudba: od najtrših drog do najžlahtnejše duhovnosti – ni torej za obupat, duh veje, kjer hoče, a le očiščeni(h nosov) ga zaznaj(m)o!

  4. Hvala ti za tale živ vpogled v oživljene skrivnosti antične dobe…ki me je od vseh zgodovinskih obdobij najbolj zanimala.
    Obotavljajočemu prihajanju letošnje pomladi pa dodajam tole v pozdrav:

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s