MED ODMOROM…

flowers-two-daisy-backgrounds-wallpapers

S kolegico, ki jo kličem Ptičica (ker je tako majhna in tako rada žgoli in čeblja, pa tudi njen glasek je tako žgoleč), sva se po kosilu odpravili na sprehod v bližnji park. Tak zelenček je, bolj zelenica, obdana z drevesi in na sredini ima ograjen “otroški otok” z igrali. Pomlad je v roku parih dni pošteno usekala in drevesa, ki so prej krempljasto molila svoje veje na vse strani, so zdaj košato šelestela in dehtela.

Ko sva se bližali igralom, je z drugega vogala na zelenico stopilo mlado dekle z vozičkom in enim lušnim kužetom. Dete je bilo staro kakih 18 mesecev, prijazen fantiček. Dekle je suvereno zapeljalo voziček v otroško ogrado, privezalo psa za ograjo in fantiča postavilo v ograjeno gugalnico. S Ptičico sva jo radovedno opazovali, jaz pa sem razmišljala o dogodku pred leti, ko sem bucibucala eno lušno dete in sem mlado punco ob vozičku pohvalila, da tako lepo pazi na sestrico. Pa me je (komaj štirinajstletno dekle) prav grobo nadrlo, da to ni njena sestrica ampak njena hči. Ups! Sem na roke zračunala, da po takšnih intervalih rojevanja otrok, bi jaz morala biti že pra-babica.

Dekle, kot bi bralo moje misli, naju je prijazno, a rahlo defenzivno nagovorilo: “Kaj mislita da je tale fantek meni?” S Ptičico se spogledava, saj je vprašanje kar izzivalo odgovor, da je mali njen sin.

“Bratec,” sem poskusila.

Dekle je nekako olajšano odkimalo z glavo in povedalo, da je to njen nečak. “Sem že tolikokrat slišala ljudi, kako govorijo, da sem tako mlada in imam že otroka! Ampak jaz sem še otrok in me te stvari sploh še ne zanimajo.. šestnajst let imam!” je rekla, prijazno/ogorčeno.

Sem zajela sapo, da bi ji povedala, da je čisto prav, da je še otrok in da mora čim bolj uživati v tem…

“Imam tudi druge razloge, zakaj me to ne zanima”… je nadaljevala, kot bi se ji mudilo, da nama pove vse o sebi… “Moji hormoni ne delajo pravilno… malo zaostajajo…”

Nasmehnili sva se in tokrat je Ptičica odprla usta, da nekaj pove…

“… ravno čakam na zadnje izvide o ozdravljenju raka… sem ga dobila, ko sem imela 11 let. In sem strašno ponosna, da mi je uspelo prestati kemoterapijo in vse tisto… ker jih je bilo tam toliko, ki tega enostavno niso prenesli… njihovo telo ni zmoglo..”

Zdaj sva obe s Ptičico strmeli v deklico z odprtimi usti. Meni so se možgani kar ustavili, medtem, ko nama je deklica pripovedovala svojo zgodbo. Čas se nama je iztekel in morali sva se vrniti na delo…

Nenavadnemu dekletu sva zaželeli še veliko igranja in otroškosti… in uživanja v življenju… Še veliko časa bo imela, da bo mislila na fante… in otroke.

Še vedno pa mi je pred očmi njen obrazek, tako odprt in odkrit, žareč in poln življenja… Upam, da jo še kdaj srečam… povabim jo na guganje!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s