CANTERBURY

Midve

Midve

Je rekla, da bo znorela, če ne bova kam šli v kratkem. Ela, moja nekdanja Team Leaderka iz puba, pravi, da je v totalnem stresu… In da že dolgo nisva šli na kak izlet… Pa sva se menili za jugo-vzhodno obalo Anglije. Ela, totalen control freak in organizatorka izletov, je nase vzela nalogo, da preuči pot in sestavi itinerarij. Meni, bolj spontani potepinki, se s tem ne da pretirano ukvarjat in sem prav rada prepustila Eli organizacijo, ko ima pac s tem tolikšno veselje. Meni je pomembno, da so osnove poštimane, ostalo pa že nekako…

In sva se odločili za Canterbury – ogled katedrale, ruševin opatije Sv. Avguština in starega normanskega gradu. Canterbury je eno od najpomembnejših mest v angleški zgodovini, zato se spodobi, da pomoliva nos tudi tja. Po manjšem zajtrku na Victoria postaji sva se vsedli na avtobus in po dobri uri (pa še malo čez) pripovedovanja zgodb o pubskih avanturah mojega nekdanjega šefa Don Korleona, sva pristali v Canterburyju.

Sonce je sijalo, veter je pihal (malce hladen, ampak dobro, naj bo) in Canterbury je bil poln vrveža. Na glavni ulici so neki tipčki prepevali s kitaro, študentje (angleški, seveda), so že postopali okrog v majčkah brez rokavov, medtem, ko sva bili midve zmrzljivki še vedno v zimskih jaknah. Najprej sva morali v supermarket na angleški čaj (ki ga je Ela uspešno polila), in WC. Potem je sledila katedrala. Pravzaprav, najprej sva zavili v trgovino z mobilci, ker se baterija v Elinem novem Samsungu, kar ni in ni mogla napolnit. Malček razočarani, ker se ni dalo nic napraviti glede baterije, sva vstopili na ozemlje Canterburijske katedrale… pofotkali tisto, kar verjetno ne  bi smeli, a sva se uspešno delali trapaste turistke (“nisam ja odavde”).

Katedrala je bila čudovita. Najprej sva si ogledali vrtove in kripto, ki je “podzemna. Bila mi je zanimiva, ker je izgledala kot ogromna vinska klet z obokanimi stropi. A v njej so bile različne kapelice, celo ena francoska, katero je tudorska kraljica Elizabeta I. podarila francoskim hugenotom, ki so prebežali v Anglijo. Še danes so v njej vsako nedeljo ob 15:00 maše v francoščini. Skladno z idejo reformacije so bile v kripti prisotne še nekatere druge “veje” krščanske vere.

Zanimiva je bila zakladnica s kelihi, srednjeveškimi stekli s cerkvenih oken (Kristusovi predniki), sredi kripte so stali stoli, postavljeni v krog, s priporočilom za molitev za žrtve Bostonskih  bomb ter vse, ki so tam pomagali. Nekako v ogledovanju sem izgubila Elo v trenutku, ko sem ugotovila, da je tudi meni crknil telefon. Hja, šment. Ampak Ele ne bo težko najti. Nasproti katedrale sem opazila restavracijo Strada (italijanska hrana) in sem vedela, da če ne drugje, jo bom našla tam.

Ogledovanje kripte je potekalo med čudovito glasbo orgel in pevskega zbora iz glavnega dela cerkve, ki je bil do 13:00 ure zaprt za javnost. Priložnost sem izkoristila, da sem čuvajko izprašala o Črnem princu, ki ima tam svoj sarkofag ter oblačila, razstavljena na steni. Nihče ne ve, zakaj so ga imenovali Črni princ. Morda, ker je imel črni oklep (bil je izreden bojevnik), morda je počel kaj “na črno”, česar ne bi smel in je bila to javna skrivnost, morda je bil bolj temnopolt in črnolas… vsekakor, ime se sliši precej pravljično in meni je domišljija pospešeno delovala. Na sredi je stala osamljena sveča, za katero sem izvedela, da je tam nekoč stal sarkofag Thomasa Becketta, ki je bil umorjen v katedrali. Tam je mirno ležal kakih 200-300 let, dokler ni na prestol prišel Henry VIII, ki je imel svoje ideje o cerkvenem vodstvu in ločitvah. Dal je demolirati in uničiti Beckettov sarkofag, kosti izkopati in jih sežgati ter raztresti v veter.

Prijazna čuvajka me je opozorila na okna, ki so bila še originalna poslikana okna iz srednjega veka. Restavracija je bila opravljena pred nekaj leti in okna so žarela v vseh svojih barvah. Povedala mi je, da so romarji hodili na Becketov grob in mi pokazala (na oknih), kako je na sarkofagu vedno stala škatla za zbiranje denarja.

Zgodba o Magdaleni iz Magdenburga je bila skorajda grozljiva. Uboga ženska je bila iz Nemčije in je rodila otroka, ki pa je takoj po rojstvu umrl. Seveda takrat še niso poznali besede postnatalna depresija, ki jo Magdalena zagotovo imela. Pa še dodatno depresijo in čustven pretres zaradi smrti dojenčka… In ker se je tako čudno obnašala, so bili prepričani, da je reva obsedena. Pograbili so jo in jo iz Nemčije privlekli v Canterbury, kjer so jo prisilili, da pride do Becketovega groba. Punca se je upirala, dokler je niso tako premlatili, da ni mogla drugega, kot da sedi ali leži na Becketovem grobu. In potem je bila kakor po čudežu OK. Depresija pozdravljena!

Sem iskala to zgodbo po internetu, pa je nisem našla… Zato pa sem našla sliko svetopisemskega okna za reveže (ker niso znali brati, so jim sveto pismo narisali na okna).

Ko so končno odprli tudi glavni del katedrale, sem se sprehodila tudi v glavni prostor. Povsod je bilo toliko za videti in ker mi je crknil telefon oz. njegova baterija, kjer sem brala opise raznih delov in stbari v katedrali, sem se počutila malček izgubljeno. Katedrala se je hitro polnila s turisti zato sem iskala manj “obljudene” kotičke, kjer sem v miru prebirala tablice, ki opisujejo, v kaj buljiš. Priznam, da občudujem britanski smisel za opisovanje in predstavljanje dostikrat precej dolgočasnih zgodovinskih zadevic.. muzeji in galerije so zabavni, pa kljub temu poučni, prav tako cerkve, ki so zelo odprte in namenjene tudi družabnemu aspektu in ne samo verskemu.

V enem kotu so stale sveče in članek o sodobnih ljudeh različnih ver, ki so bili zaradi svojega prepričanja (verskega ali kakega drugega) preganjani, mučeni ali celo ubiti. Zraven so bile laminirane strani z življenjepisi nekaterih teh ljudi iz vsega sveta in različnih ver in kultur. In ker sta pravica do svobodnega izražanja, izbire itd., ter gnus do mučenja ljudi iz kakršnih koli razlogov, izredno pomembna tudi meni, sem prižgala svečko za vse tiste, ki so trpeli ali umrli za to, da nam to na takšen ali drugačen način omogočijo.

Nato sem odkrila nek ozki prehod pod oltarjem. Ko sem stopila v prostor, me je kar zmrazilo in po hrbtenici sem čutila mravljince. To je bil prostor ob strani stopnic, ki so vodile do oltarja. Na zidu so bile zarjavele sablje, ena celo z zlomljenim vrhom, rja pa je bila rdeča kot posušena kri. Še preden sem prebrala tablico, sem vedela, da so Thomasa Becketta ubili prav tu, na tem mestu. Tablica je to potrdila. Trije vitezi so vstopili skozi odklenjena vrata in se Becketta lotili s takšno silo, da se je enemu odlomil vrh sablje, kar je umetnik tudi prikazal z zarjavelimi sabljami na zidu. In tam sem srečala tudi Elo, ki je prišla s popolnoma nasprotnega konca. Ugotovili sva, da sva lačni in da bo tista Strada nasproti katedrale kar pravšnja.

Prijazno strežnico sva vprašali, če naju lahko posede nekam, kjer je zraven vtičnica, da napolniva telefonske baterije. Poklicala je neko drugo dekle in skupaj sta nama priskrbeli dolg električni podaljšek. Hrana je bila prav tako odlična in postrežba enako, tako da sva z veseljem pustili tudi precejšnjo napitnino.

Naslednja postaja je bila Canterburijska opatija, kjer dobiš slušalke in posneto vodenje. Od opatije je ostalo nekaj zidov in nekaj ruševin, a sprehod med poslušanjem zgodb iz preteklosti (dostikrat tudi zvočno opremljen z zvoki, ki te prenesejo v pretekli čas), je bil čudovit. Opatija je bila najprej saksonska cerkev, katero so Normani porušili in zgradili veliko večjo, potem so dodali še ostale prostore. Tam so bili pokopani saksonski kralji pred Vilijamom osvajalcem, medtem ko je zadnji, Harold, pokopan v opatiji Waltham (Waltham Abbey) na severo-vzhodu Londona. Opatija je bila tudi začasno domovanje četrte ali pete žene Henrija VIII, Ane iz Clevesa (katera kralju ni bila všeč, zato jo je po ločitvi diplomatsko imenoval za sestro). Cerkev opatije je dal predelati v primerno stanovanje in tam nastanil Ano.

Sčasoma je opatija propadla, postala privatna posest, bila zanemarjena, spremenjena v čudovit park, danes pa je nekakšen zgodovinski park, kjer se je čudovito sprehajati v sončnem dnevu.

Zadnja postaja je bil stari normanski grad-trdnjava, do katerega sva šli skozi mestece kar peš. Odkrili sva tudi nekaj mirnih kanalov in ploskih barčic, ki so mirno plule sem in tja. Vrtovi so bili že precej zeleni in v soncu so se odpirale rožice. Grad je bil kvadratnega tlorisa z debelimi zidovi, kjer so domovali golobi in grlice. Ob gradu je stalo čudovito, razcveteno drevo, v njegovih vejah pa sta sedeli dve najstniški dekleti in bingljali z nogami. Ko sva vstopili v grad, ni bilo kaj veliko videti.. ostanke peči v prvem in drugem nadstropju, v nekem kotu tudi stopnišče, ki je vodilo nekam gor na obzidje. Ko sva se povzpeli, sem opazila ogromno smeti in dojela, da v tem gradu zdaj kraljujejo narkomani.

Po tleh je bilo precej rabljenih injekcijskih igel, ostankov jointov, malih plastičnih vrečkic, za katere mi najprej ni bilo jasno, kaj bi to bilo, dokler se nisem spomnila dokumentarca, kjer so pokazali, da v takih vrečkah prodajajo mamila. Čudno mi je bilo, da za ta grad ni bilo tako poskrbljeno, kot je običajno za zgodovinske stavbe v Angliji… Žalostno tudi.

Po vsej tej zgodovini naju je zagrabila želja po toplih napitkih… nekam bi šli na kavo ali čaj, predvsem pa sva spet potrebovali WC. Do avtobusa sva imeli še kako urco in pol. Tako sva se spet šli izgubljat po vijugastih srednjeveških ulicah in prečkali most nad reko, kjer naju je pobaral mladenič v modri vetrovki, če bi šli na turo s čolnom, ki naj bi bila zadnja ta dan, potrebujejo pa ravno še dva potnika.

Ker to ni bilo v planu, je Ela že skoraj zavrnila, pa še zeblo jo je (to je povedala kot izgovor). Pa je nisem poslušala. Mladenič ji je ponudil vetrovko, in odpravili sva do čolna. V njem sta sedela že dva moška, eden zelo barvito oblečen in zelo nonšalanten, drugi bolj normalen… takoj sta naju prijazno pozdravila, se pozanimala o imenih, od kod sva itd.. zase sta rekla, da sta Šveda. Mladenič z dreadlocksi naju je posedel na primerna mesta, sam pa je zavzel mesto na pramcu. In kmalu mo se morali skoraj vleči, saj smo šli pod zelo nizek most, ki je menda edini zgodovinski most, na katerem so zgrajene stavbe, v katerih še vedno živijo ljudje (nekdanji klerični “uslužbenci”). Nato je bil razširjen glede na zahteve tedanjega (in sedanjega) transporta. Rečica, po kateri smo pluli je bila pravzaprav kanal, ki so ga naredili, ker je bila reka prehitra in je veliko poplavljala. Ogledali smo si hiše, ki so bile “žrtev” nekdanjega davka na okna.

Namreč, če si imel na hiši veliko oken, si plačal več davka (po oknu), saj so domnevali, da imaš zato tudi več denarja. Lastniki so zato večino oken zaprli in narisali na zid. V glavnem, tisti mladenič (študent, ki se preživlja s prevozom turistov po rečici) nam je vedel povedati ogromno zanimivosti. Zadnja zanimivost je bil čuden stolček na lesenem tramu, ki je štrlel nad reko. Stolček je bil namenjen kaznovanju goljufov, raznih “porednežev” in nenazadnje nergajočih žena. Namreč, če je žena preveč nergala ali težila, jo je lahko mož dal “namočit”.

Žensko, ki je preveč jezikala, nergala, težila. itd.  (ali koga drugega, ki si je prislužil to čast) so privezali na ta stolček in ga potem potunkali v reko za kratek čas. To so ponovili nekajkrat. Mož je imel tudi pravico svojo nergajočo, leno, nemarno ženo tudi prodati na trgu (če bi jo kdo hotel.. običajno se to ni zgodilo, a ženska je bila hudo osramočena).

“V tistem času reka ni bila tako čista, kot je danes,” je rekel vodič in nam zelo grafično predočil, kakšna svinjarija se je vse nahajala tam notri… Smrdelo je in bilo zelo umazano, saj so v reko metali vse mogoče odpadke, praznili kahle, odplakovali.. Ko te potunkajo, je bolje, da imaš precejšnjo kapaciteto pljuč, saj je namen, da te držijo pod vodo tako dolgo, da moraš zajeti sapo. V tej reki (dostikrat tudi s pomočjo stolčka) so tudi iskali čarovnice.

Preveč bi pisala, če bi povedala prav vse, kar sva izvedeli in doživeli tisti dan. Zadovoljni sva se vračali nazaj v London, na precej udobnem avtobusu. Ela mi je pripovedovala o izletu na Nizozemsko, ki ji ga je privoščil mož za njen rojstni dan… Vsekakor bom morala malo tudi sama na kontinent, na kak potep…

Naslednji izlet bo verjetno na vzhodno obalo Anglije… sva odkrili na internetu kar nekaj zanimivih gradov… A ja… Pimmsa pa nisva pili, ker niso imeli vseh potrebnih sestavin.. pa drugič.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s