Tole pošiljam njemu, ki je v meni prebudil nekaj, za kar sem hotela, da bi še malce spalo. Nekaj kar sem uspela s težavo uspavati, kot nemirnega dojenčka… ki pa se je sredi noči nenadoma zbudil in kriči, kriči…

Bilo je srečanje v noči, nežen dotik, samo dotik… sprva nedolžen in tako zelo ljubeč, občudujoč,  nato pa strasten in prijetno boleč… prelep in neponovljiv… dotik rok in dotik ustnic… nič več.. nič manj.

Oba sva razumela, da je kaj več nemogoče, da ni obljub, ni prihodnosti, da se morava vrniti vsak v svoj svet… in če se še kdaj srečava… kdo ve… Preteklost je že izginila, prihodnosti še ni… Nisva govorila, a mi je vse povedal s pesmijo, ki mi jo je poslal in katera mi vedno prikliče tisti boleče ljubeči občutek in solze. In fotografija njega, ki stoji na obali in gleda morje..ne vidim ga v obraz, a čutim njegove misli.. njegovo dušo… ki je na tej sliki tako otipljiva! Čutim temo okoli njega… veliko žalost v globini duše, veliko izgubo… ničesar ga nisem spraševala, saj sem čutila, da je kot srnjaček…divja, nežna žival, katero prežene že pok vejice v gozdu… Zato mu namenjam to pesem…

LATE NIGHT

(This Mortal Coil)

When I woke up today and you weren’t there to play
Then I wanted to be with you.

When you showed me your eyes, whispered love at the skies
Then I wanted to stay with you.

Inside me I feel, alone and unreal
And the way you kiss will always be
A very special thing to me.

When I lay still at night seeing stars high and light
Then I wanted to be with you.

When the rooftops shone dark all alone saw a spark,
Spark of love just to stay with you.

Inside me I feel, alone and unreal
And the way you kiss will always be
A very special thing to me.

…