Spat sem sla ob 5 am. Ker sem brala eDnevnikove bloge! Tako.. pa imate. Vi ste krivi, ker tako fino pišete! No, nič za to. Pač bom morala preuredit urnik popoldne, da bom še končala domače naloge. In ko se končno skotalim iz postelje in odcikcakam proti kuhinji na podstrehi, se zavem, da je že nekdo gor in da sem spala samo v spodnjicah in majčki. In sem pozabila obleči svojo haljo. Ok. Rikverc. Zdaj sem že malo bolj zbujena in pozdravim našega “Hišno Mamo”. To je tip iz Poljske, nekje sredi 40. ali že bolj blizu 50. let. Doma ima družino, v Angliji pa kar nekaj otrok. Pred kratkim se mu je pridružila ena “ex” punca, ki čaka na sobo v bližini. Je iz Slonokoščene obale in izredno lušna. Hišna Mama ima rad črna dekleta. Sploh taka, ki obožujejo kuhanje. Tudi on rad kuha in tako imamo v hiši vedno kak “jedilni party”. Sicer je pa on tisti, ki vedno nabavlja stvari za hišo – od WC papirja, čistil, kuhinjskih krp, ipd. Od tod tudi ime.

No, veselo ju pozdravim (jasno, spet sta kuhala) nakar mi rečeta naj pogledam skozi okno.

“SNEŽI!!!!!!!!!!!!!!!!”, se zaderem. Kriza. Pa tako sem že čakala pomlad in tople temperaturice. Gremo dol, potipamo sneg pred vrati in se kar kepamo z mulčki, ki se odpravljajo v šolo. Jaz še vedno v kopalni halji.

* * *

V pubu danes dela naša Izraelska Princeska. Sicer v Londonu študira grafično oblikovanje in je kar fejst za pogledat. Visoka, vitka, dolgi blondni lasje. Prava Barbika z možgani. A hudičeva babja cmera. Kadarkoli jo kdo grdo pogleda, takoj toči krokodilje solze. In Don Korleone je takoj ves mehak. Je bila doma na dopustu in zdaj je malček žalostna, ker je morala prit nazaj. Sicer pa je kar brihtna in ima fajn smisel za humor, pa tudi lena ni, samo rada se gleda v ogledalo (zato ji tudi večkrat naročim, da pomije ogledala za barom, ji vsaj ni pretežko). Mene osebno nič ne moti.
Tu je še naša mlada temnopolta Francozinja, ki je izredno srčkana. Kličem jo kar Bombonček, ker je tako simpatična. Govori s hudim francoskim naglasom, tako da se velikokrat spomnim na “Allo, Allo”. Je naša pospravljačica, a ji ni odveč sprejeti kako naročilo, katerega moramo potem razvozlati, da vemo, kaj je gost naročil. Danes sem ji rekla, da lahko z mano govori kar po francosko, ker bi se rada naučila. Razumem že, govorim pa ne čisto. Don Korleone me je takoj poslal delat v Restavracijo na zgornji štuk. Kar sovražim! Grrrr.. sovražim delat s hrano. Ampak mi je nekako šlo. Po dveh urah dela, ko je imel svoj odmor Maharaja Veliki, pa potem še naša italijanska natakarica, sem imela svoje enourne počitnice in šla v Tesco po malico.

Tam pa vsi zbrani okrog velike televizije, ki je visi s stropa. Novice. Na ekranu polno policijskih, neonsko rumenih jopičev. Ja za vraga, kaj se pa dogaja? Spodaj teče besedilo z novicami, ki pravi, da danes po Londonu nosijo Olimpijsko bakljo, ki bo gorela takorekoč meni za vogalom, do leta 2012. Problem pa je nastal, ker so se s tem pomešale še precej vročekrvne demonstracije za osvoboditev Tibeta. Videti je bilo kaj divje, pa tudi po Liverpool streetu so bili parkirani policijski kombiji ob cestah, v njih pa sedeli zdolgočaseni policaji. Napred Tibet! Jaz bi ga tudi kar osvobodila. Pa Palestino tudi.

No, sem mislila, da bi to podelila z vami.. kr tko.. pa prosim, ne pišite komentarjev kaki dve uri, da končam domačo nalogo 😀

* * *

sem omenit novo dekle, ki je prišlo delat k nam, na moje veliko navdušenje. Najprej sem jo malce čudno pogledala, saj po izgledu ni bila čisto iz Don Korleonove lige. Ko sva se seznanili, pa sem ugotovila, da ima izredno prisrčen nasmeh. In mene nasmehi vedno očarajo. Po treh stavkih sem ugotovila, da je punca izredno zanimiva. Piše knjigo o človeku, ki je preživel prometno nesrečo in nikakor ne more spati. Dal bi vse, da bi lahko vsaj eno uro odspal, preden umre. Pa da ne bom preveč trosila, ker ne vem kako to gre z avtorskimi pravicami, a povem vam, da sva se orng zaklepetale. Je kar KLIK naredilo. Včasih se mi zdi, da se Don Korleone malček boji, da bi mu ušla. Po Pubih se ljudje zelo pogosto menjajo, z mojimi izkušnjami in zanesljivostjo (ja, se bom kar pohvalila… se zelo trudim, da bi me imeli za zanesljivo) ter nezmožnostjo postopati naokrog, ko ni gostov (takrat si vedno najdem delo … pospravljam, pomivam šipe na hladilnikih, poliram medeninaste podstavke za pivo..itd.), ne bo hitro najdel primernega nadomestka. In potem vedno zaposljuje zanimive ljudi. Take bolj umetniške sorte. Samo zame. Da bi imela družbo. Haha.. a si kar sama pogrnem rdečo preprogo in si ploskam? Saj sem rekla, da se mi to samo dozdeva, ker imam res super sodelavce. No, Ukrajinka gre poleti v Indijo delat kot fotoreportrka na zgodbi o prerokovalcih. Pa recite, da ni zanimivo? Ko sem štartala v temu Pubu, je bil eden od sodelavcev nek študent filmske režije, ki je prav namenoma hodil delat v pube, da bi nabiral “material” za filme. Karakterje, osebnosti, itd. V prejšnjem pubu sem delala in živela z mojim bivšim, ki je bil takrat glavni manager puba. On je po poklicu profesionalni igralec, ki je celo diplomiral na RADA (Royal Academy of Dramatic Arts). Pa odbit in zmeden prav kot se za igralce spodobi. Po moje bi dobil Oskarja za histerične izpade in napade ljubosumja. No, ne bom o teh temah zdaj. Grem raje končat domačo nalogo. Moram pogruntat, kako napisat poročilo o terapiji s tistim tipom iz drugega bloga, da bo “spoštljivo”. Bom že kako