Ravno tuhtam.. kako za vraga sem začela čvekati s tem tipom na MSN-ju? Filmarjem.. ne spomnim se več. V glavnem, nekaj časa že čvekava in sva se že pred časom zmenila, da se tudi osebno seznaniva in sicer na vodi. Da greva na en izlet po Temzi, ker tega še noben od naju ni storil. On je filmski režiser in dela trenutno na nekem dokumentarcu v Franciji. Danes je imel prosto in ker je bil v Londonu, sem pristala na to da se dobiva.

“Počakam te pri fotografski galeriji blizu Covent Gardena” mi sporoči po SMSu.Ok.. bom že našla. Za kaj pa imamo mobilce. Spomnim se, da mi je razlagal o nekem rumenem vozilu, ki te pelje po ogledih Londonskih znamenitosti in gre lahko tudi na vodo.. vozilo, ki se spremeni v čoln? To pa moram videti. Menda je rumene barve. To je vse, kar se spomnim. Bom kar njemu prepustila, naj to razišče.

Še enkrat objavljam tole posvetilo delovnim oslom Covent Gardena. Kdor tole najde, dobi od mene sladoled ali pa pivo! 

Res ga najdem točno pred tisto galerijo in greva pogledat fotke. “Kdo pa razstavlja?” ga vprašam. Razloži mi, da je fotograf filmski režiser Mike Figgis, ki rad hodi po Londonu in fotka vse okrog sebe. “Aha,” rečem in si ogledujem fotke, ki res razkrivajo zanimive kotičke, osebnosti, fasade, male podrobnosti, mimo katerih hodimo, a jih ne opazimo. Presenetilo pa me je, da so fotke kar tako sprintane in z rdečim selotejpom napopane kar na zid.

“To je pa zato, ker tipček sedi tam v kotu in jih kar sproti printa” mi z glavo namigne. Pa res. Na mizi ogromen printer in za njim skuštrani filmski režiser. Moj Filmar mi pove nekaj zanimivosti o njem, a ker je zunaj sonce, se odločiva, da greva na potep. Ker sva oba bila malček lačna, sva se odločila, da greva nekam na kosilo. Predlagam en od mojih najljubših kotičkov na umetniškem Južnem nabrežju Temze, Gabriel’s Warf. Sprehodiva se mimo Trafalgar Squarea, nato zavijeva levo preko Millenium Bridga, ki ima fantastičen razgled na London Eye in Westminster. Vreme je naravnost čudovito. Pihlja sicer malo hladen vetrič, po nebu se kotalijo oblaki v raznih odtenkih od bele do sive, vidi se pa tudi veliko sinjine.

Trafalgar Square

Na obali Temze se valjda dogaja. Na moje veliko veselje, se je na “plaži” pred Gabriel’s Warfom “usidral” peščeni umetnik. Naredil si je peščeno zofo in počiva. V kotu opazim digitalno kamero s katero se snema.

Včasih je na tem mestu več umetnikov, ki naredijo razne “uporabne” skulpture in te prijazno vabijo, da prisedeš, poklepetaš, kako zapoješ ob spremljavi kitare… Seveda so pa veseli tudi prispevkov, ki jih gledalci mečejo na tarčo (desno od umetnika). Žal pa nisem ujela tiste kanadske goske, ko je še hodila po hrbtišču zofe potem pa spičila v vodo, ko je videla mimo plavat eno Granny Smith jabolko.

Zavijeva na Gabriel’s Warf, ki je kot malo pristanišče, polno zanimivih trgovinic in restavracij. Na koncu je celo palančikarnica. Odločiva se za kosilo v restavraciji nasproti palačinkarnice, pa na žalost ne moreva sedeti zunaj in se sončiti. Tu pa imate nekaj fotk.

Vhod v Gabriel’s Warf (sicer posneto na mojem prejšnjem pohodu, zato je vreme bolj oblačno)

Narisana fasada na zadnji steni hiš, ki obdajajo Gabriel’s Warf. Z oken na zgornjem nastropju vas “gledajo klinci”.

Pobliže fotkani “klinci, ki vas gledajo” s porisane fasade.

Ročno stesana igrala za otroke. Tu si sicer lahko tudi izposodite kolesa.

Kosilo je potekalo v prijetnem pogovoru o vsem mogočem, pri čemer so prišle na plan razne zanimive osebne zgodbe. Tale moj Filmar je namreč tudi “mešan” in sicer na pol Španec in na pol Škot. Potem sva se odpravila dalje proti Tate Gallery. Ni se nama ravno dalo ustavljati v OXO stolpu, ki je poleg tega, da ima precej dizajnerskih trgovinic, restavracijo s čudovitim razgledom in nekaj galerijic, zanimiv tudi po svoji obliki. Mesno podjetje, v čigar lasti je bil v času gradnje namreč ni smelo na fasado postaviti nikakršnih reklam, ki bi kazile pejzaž ob reki. Zato so zgornja okna na stolpu oblikovali kot črke OXO in jih tudi osvetlili. Oxo je namreč njihova blagovna znamka.

Ob nabrežju sem pofotkala tudi nekaj klopic, ki pa niso spominske, ampak prostorčki za razmišljanje:

“Vsakdo potrebuje prostor za razmišljanje”

Ko sva prišla do Blackfriars mosta, sem pričela opažat tablice, ki razne glasbene umetnike, ki s svojimi talenti zabavajo mimoidoče, da takšni nastopi na tem področju pač niso dovoljeni. To pa je oblast naredila zelo prijazno, s kančkom poezije in humorja:

Glasba te spodbudi k romantičnemu počutju – ali pa ti gre vsaj na živce – kar je dandanašnji ista stvar (Oskar Wilde). – Igranje na tem mestu je neprijetno lokalnim prebivalcem (pripis: ki so mrtve duše in rabijo dobit življenje nazaj).

Če je beseda vredna kovanca, je tišina vredna dveh (Hebrejski pregovor)

Če je glasba hrana ljubezni, igraj dalje (William Shakespeare) – a ne na tem mestu

O Tate Modern ne bom govorila preveč, ker jo itak gre vsak pogledat, fotk pa ste že nekaj videli na drugih blogih. Šla sva pa pogledat notri, ker mene tisti ogromni prostor totalno fascinira. Ustavila sva se še v trgovini s knjigami (kartico sem kar skrila nekam v torbo, bog mi pomagaj) in se narežala otroški slikanici o krtu, ki se mu je nekdo posral na glavo. In krt je trmasto odločen, da bo izvedel kdo je to bil. In tako gre od živali do živali in jih sprašuje, če so se mu one posrale na glavo. Vsaka pravi, da ne, in to še dokaže s tem, da se poserje in mu pokaže, da je njen kakec čisto drugačen od tega, ki ga ima krtek na glavi. Končno pa krtku dve muhi izdata, da je tak drek lahko samo od psa. In krtek najde mesarjevo zverino, ki mirno smrči v svoji uti in se mu pokakca na glavo. Pa sta si bot. Tudi ilustracije so čudovite.

Na drugi strani obale sva se ustavila v Cafe Rouge na kavo in klepet, nato pa se odpravila proti Liverpool Streetu.

Protikadilski zakon v Londonu.

Golden Hinde (Zlato Runo), ladja Francisa Drakea, ki je obplula svet. Danes pa lahko v njej doživite noč iz njegove dobe. Cela družina se obleče v historična oblačila, vodiči vam povedo zgodovino, jeste in spite na ladji. Lahko pa tudi otrokom organizirate piratsko žurko za rojstni dan. Jaz si jo bom kar sama sebi. Ko sem bila mala in so me vprašali tisto “Kaj hočeš biti, ko boš velika?”, sem odgovorila “Pirat, cirkuški akrobat ali pa astronavt”.Evo, pa mam priliko biti en tak Robin Hood na morju. Vsaj v domišljiji.

Reklama za nudlne v eni japonski restavraciji. Mislim, da jih je morala delat kar Madame Tussaud, ker so prav resnični, tudi ko jih od blizu pogledaš. Vilice pa kar same stojijo v luftu.

Mesnica na Liverpool Streetu.

No, tam pa sva se počila na podzemno in šla do Kings Crossa, kjer sva si ogledala njihov ekvivalent našega NUKa… Ekvivalent je malce premočna beseda za to ogromno stavbo poleg St. Pancrasa. Že od zunaj se čudim, koliko papirja je shranjeno tam notri. Pred knjižnico je lepo urejen vrtiček, s kipom Isaaca Newtona, ki je meni zgledal, kot da ima prebavne motnje. No, da sedi na skretu in se igra s šestilom, s katerim črta kroge pred sabo na tleh. Sicer pa mi je kip zelo všeč. Malček humoren, kakor je veliko stvari v Londonu.

Šla sva pogledat še v knjižnico, kjer so naju na vhodu ustavili, češ da nama morajo pregledat torbe. Vprašala sem, če hočejo še žepe, pa je varnostnik rekel, da ni treba.

“Hvala bogu, potem se mi ni treba bat za tisto mini pištolo!” sem zavzdihnila. In se zavedla, da se s temi tipčki ni za hecat. Zato sem mu pomežiknila in se je nasmejal. Notri sva naletela na prečudovito postavljeno razstavo o restavriranju knjig. Razstavljene so bile različne svete knjige raznih religij iz različnih koncev sveta. Tudi Magno Carto sva si ogledala tam pa še nekaj starih zemljevidov, pisma Beatlesov, Mozartove in Bachove note, Shakespearove čečkarije, in še marsikaj. Na drugi strani pa je bila razstava posvečena letu 1968. MOJEMU LETU! Tudi poučno in zabavno. Noro leto. Polno hipijev, demonstracij, tankov, rožic, Vietnama, itd. Potem sem še prebrala božično sporočilo z lune, 24. decembra 1968. Jaz pa rojena prec naslednji dan. Hej, mogoče so me pa z lune prinesli! Z raketo! In sem Nezemljanka. Ena od 900. Mogoče pa moj gospod Budvar niti ni tako neumen.. le da on misli, da sem prišla z Marsa. Filmarju sem vse to detaljno razložila in se je kar strinjal z mojo teorijo. Rekel, da bo mogoče o meni naredil dokumentarec. Hej, še slavna bom postala. Kar naj začnejo kiparit mojega Oskarja.

Stari Isaac s šestilom. Malček igriv se mi zdi. Kakšen Duchamp bi mu pod rito po moje postavil narobe obrnjen skret, kaj mislite? Pa še ena od spredaj. Žal sem slikala s telefonom, pa niso ravno najboljše fotke.

In še zahajajoče sonce na prelepi fasadi viktorijanske stavbe St. Pancras, kjer je zdaj postaja Eurostara.

Ura je bila že 19. in Filmar je moral domov. Vlak je imel na King’s Crossu, ki je takoj zraven knjižnice. Tako sva se lepo poslovila in ugotovila, da sva imela prav čudovito ekskurzijo. Zdaj ga moram pa samo še dovolj gnjavit, da se bo spomnil na tisto amfibično vozilo, s katerim si ogleduješ London po cesti in po reki. Ker me strašansko matra firbec.

* * *

Vam pa še domačo nalogo. Tole sem slikala že pred časom v St. James parku. Naloga pa je, napiši dialog med tema dvema na sliki. To ni tekmovanje… samo spodbujanje domišljije! 😀 Evo slikce.