Odkar vem zase, sem verjela v vile, vilinčke, škratke, piksije.. pa ne tiste, dedku mrazu podobne vrtne palčke. Nisem si niti znala razložit, od kod izvirajo vse te podobe v moji glavi in domišljiji… Ta bitjeca so bila čudna, ne taka pravljično luštkana in srčkana… ali morda grozljiva. Nenavadna. Dokler nekega dne nisem naletela na neko knjigo, pri neki prijateljici od moje mame, kjer sva se mimogrede ustavili. Kar utopila sem se v tej knjigi. “To je to,” sem is rekla. Kajti notri so bile ilustracije raznih vilinskih bitij. Kot če bi le-ta pozirala umetnikoma. Tako resnična so bila. Zapisala sem si naslov in založbo ter nadaljnih nekaj let posvetila iskanju te knjige, po knjižnicah, knjigarnah.. tudi ukrasti bi si jo upala, če bi jo le našla. Izvedela sem, da je založba že zdavnaj poniknila, listek z imenom avtorjev sem izgubila, spomnila sem se samo naslova knjige.

Mnogo let kasneje sem dobila internet. Pogooglala sem nekaj tistih besed, ki sem se jih spomnila in našla ne samo knjigo ampak celo spletno stran. Izvedela, da je umetnik Brian Froud skupaj z ženo, lutkarico, izdelal lutke za enega mojih naljubših filmov, Dark Crystal (Temni kristal). In potem me je to čisto obnorelo. Moj tedanji tip je kar zmajeval z glavo. Komaj sem se umirila od Tolkiena, kolikor toliko, zdaj pa še tole. Namreč, ko sem dobila prvi modem, je bil v priročniku napisan naslov neke “RPG” (Role-Playing Game – igra, kjer igraš vloge) na temo Tolkienove Srednje Zemlje. Jasno, da sem šla pošnofat in se v trenutku spremenila v vilinca ter preselia v Srednjo Zemljo. Slik tam ni. Poznati moraš Tolkienovo literaturo do podrobnosti. Študirati genealogije, datume, historične dogodke, ki jih je Tolkien opisoval v svojih knjigah, pa ne samo v Gospodarju Prstanov temveč tudi v vseh drugih. Nato sestaviš svojo vlogo. Izbereš kakšno bitje boš, narediš opise sebe, svojega “poklica” bivališča… in to v odlični angleščini, saj kot najbrž veste, je bil Tolkien anglist.

Naučiš se tudi nekaj malega programiranja. Ko se z nekom pogovarjaš, lahko vtipkaš komando “look” in se ti izpiše opis te osebe. Moram reči, zelo koristno za učenje angleščine, pa še vsa domišljija ti deluje, ker si moraš slike ustvarjat sam. Da ne govorim o tem, da sem se naučila še nekaj besed v vilinskem jeziku in ker sem bila toliko v tem, mi je nekajkrat uspelo celo pozdravit znance po vilinsko, ne da bi se tega sploh zavedala.

Pa da ne dolgovezim. Dolgo časa sem se odločala, če bi sploh šla gledat film Gospodarja Prstanov. Bala sem se, da mi bodo “podrli” mojo domišljijsko sliko. Da bom namesto junakov iz knjige videla znane igralce namaškarane v neka čudna oblačila, ki se igrajo vilinskih vojn. Pa moram priznati, da sem bila kar navdušena, saj so režiser in vsi sodelujoči tudi čisto “not” in so to prikazali, kakor se je pač dalo.. in je bilo super.

Preko te igre sem ustvarila prijatelje, s katerimi sem še vedno v stiku, čeprav se ne hodimo več “igrat”. Že dolgo ne. Zaradi “politike” tistih, ki so hoteli igrico komercializirat. Mi smo pa na vezi že več kot 10 let. Vabljena sem bila na poroko prijatelja, ki sem ga spoznala v igrici in je bil takrat v procesu ločitve. Preko igrice se je spoznal z dekletom, s katerim sta se kasneje poročila. Mene sta tudi vabila na poroko pa nisem mogla, ker je bilo predrago zame. Žal… kupila sem jima poročno darilo.. Gospodarja Prstanov, posebna izdaja. En Američan me je prišel celo obiskat. Ko sem pričela igrat igrico, je imel 13 let. V tem času je že končal fakulteto in “nagnala” sem ga popotovat po Evropi. Zanima ga francoska literatura in srednji vek. In vsak “mladič” naj bi šel na vsaj eno popotovanje, vsaj po moje.

Preskok.. spet… sem se spomnila lepega sončnega dopoldneva v hiši v Istri, ko smo še tam živeli. Mama mi je nekaj šivala in me postavila pred ogledalo v svoji spalnici, da me izmeri, pripne bucike sem in tja.. Zdolgočaseno sem zehala in opazovala svet v ogledalu (sebe ne morem gledat dlje kot 3 sekunde, razen če si ravno ne pulim obrvi). Nakar se mi je zazdelo, da se za posteljno nogo nekaj premika. Videti je bilo rjavo in kosmato. Strmela sem tja tista reč pa, kot bi vedela da tja gledam, se nikakor ni hotela premakniti. Nato sem nekako premaknila oči in ugledala neko malo bitje, komaj kakih 15 cm visoko, kosmato, v zelenih hlačicah in z veliko glavo, ogromnimi, režečimi se usti, malce podobno opici pa ne čisto, kako se je skoraj zlobno zahihitalo in steklo proti vratom, ven iz sobe in je zaloputnilo vrata na vso silo. Mama se je zdrznila: “Kaj pa je to bilo?”

“Nič, mami, prepih..” sem zamišljeno odgovorila in strmela v vrata. Ja, kaj pa naj ji rečem. Škrat je stekel ven in zaloputnil vrata? Evo.. zdaj sem pa povedala javno. Prvič v življenju. Pa si mislite, kar si hočete.

* * *

Mnogo kasneje sem le dobila nekaj knjig od Frouda. Vidite.. na Freuda nisem nikdar preveč dala.. a Froudovska filozofija mi je veliko bolj simpatična, lepa, vesela.. zabavna.. Pa si oglejte stran in nekaj slikic, ki sem jih pobrala s tam. Ob 25. obletnici knjige Fairies pa sem si jo tudi naročila. Za nagrado! Pred časom pa sem za rojstni dan dobila Vilinski Orakelj in knjigo Dobre Vile/Slabe Vile (Froud ne mara izraza “zle vile”, sicer tako, prosto po prešernu, mislim da bi bolj pravilen prevod bil “pridne vile/poredne vile”).

Spoznajte Quempel.
Vila, ki zapleše slavnostni ples za svetle, posebne trenutke, ko je nekaj dobro narejeno in izpeljano. Tu sedi, vsa okrogla od zadovoljstva in žareča od dosežkov.

Vila Izražanja.
Ta vila pomaga pri izražanju, kot je ples, telesna drža ter pri spretnostih kot je kuhanje (pri meni je glede tega očitno dvignila roke, op. od Zuzzu), pisanje, risanje, igralstvo ter ljubljenje.

Vila, katero so poljubili piksiji.
Ena od mojih ljubših. Sedi na svojen začaranem vilinskem stolčku in izžareva svojo notranje svetlobo medtem ko jo obkrožajo objestni piksiji in druga navihana bitja. Smeji se z veseljem, ki ga prinese piksijev poljubček. Piksiji pa pravijo, da poljubčkov nikdar ni preveč! Vilinski poljubček pa je pravi blagoslov.

Tale je pa Boon.
Vilinski spremljevalec, ki ščiti otroke pred morečimi sanjami. V norveški folklori je ta zaščitniški duh imenovan fylgja in je bitje, ki pride v sanje, da nam da nasvet ali nas na kaj opozori. Pogosto je v živalski obliki. Ti zaščitniški duhci ostanejo z nami od rojstva do konca življenja, nato pa preidejo na otroke oz. naslednjo generacijo, v isti družini.

Vila temnega obupa.
Na nas vrže svoj urok introspektivne teme in mi se potopimo v sence malodušnosti. Njen čar lahko traja le nekaj ur… ali celo življenje. A vendar nam barva njenih kril govori, da vedno obstaja upanje v sredini brezupa. (Ta je ena od “slabih” vil)

The Glanconer. Tudi Love Talker.
Njegove oči so temne kot  trnulje, a njegove besede so slajše od medu. Po gozdu hodi v mraku, plazeč se za ženskami, da jih očara in poljubi. Pazite. Srečanje z njim ni brez tveganja. Osnovnega tveganja. Lahko doživite fantastično izkušnjo, katere se boste spominjale do konca življenja. Lahko pa tudi vzdihujete v koprnenju, ko ta vilinček izgine in se vas noben moški po njem ne bo mogel dotakniti tako kot on, ali vas poljubiti tako kot on. Glanconer, tako kot sladko govoreči človeški zapeljivci, vas popelje na divjo stran vilinske dežele. Kar je lahko za vas vir sreče… ali pa vas zapelje v bolečino in obup. (Tell me about it… mislim, da sem enega takega srečala… A me ni zapeljal v obup, samo lepe spomine imam, hi hi).

Slippery Fairy – Izmuzljiva vila.
Vse vile so varljiva bitja. Tale pa je še posebno izmuzljiva, ki stori ,da se vam stvari izmuznejo iz rok in se razbijejo na tleh. Oblega kuhunje, trgovine s steklom in galerije z dragocenim porcelanom. Ona tudi “ureja” besedne in pisne lapsuse in ko ste pod njenim vplivom, vam napačne besede kar letijo z jezika. Njena specialnost je Freudovski govrni spodrsljaj, ki lahko marsikaj razkrije o vas.

Ah.. toliko bi še lahko pisala o Piksijih (ti so mi najbolj zabavni, čeprav znajo bit nadležni – ti so krivi, če vam prekipi mleko, v milisekundi, ko pogledate nekam in potem prec nazaj na mleko na štedilniku… ravno v tistem trenutku prekipi… ali ko se vsedete na stol, pa ga kar ni tam in pristanete na riti.. ja.. piksi vam ga je izmaknil), raznih ostalih bitjih, vilinski botri, in tako naprej. Pa vam raje dam naslov strani, kjer si to lahko ogledate sami. Imenuje se Froudov Svet (The World of Froud). Tisti radovedni, poiščite vilinski orakelj (Fairy Oracle), ga imajo tudi na straneh. Za tiste bolj zahtevne pa še tole, naučite se pisati po vilinsko. Če ne drugega, si naredite svoj vilinski podpis. Ni težko. Je pa po Tolkienu, tako da prav enostavno tudi ne bo, pa še v angleščini je. Tu imate: vilinski podpis. Tu pa lahko dobite svoje lastno vilinsko ime. Moje je opisano spodaj:

The Singer of the Chalice. (ma ne da se mi prevajat… mi čudno zveni v slovenščini)