SUNCHIME – ZVONČKLJANJE SONCA

Ja.. “Sunchime”. Tako čudovit dan je bil… ta pravi pomladni. Sonček je sijal, vetrc pihljal in povsod je bilo polno klorofila. Zelena, takšna prav neonska zelena. V sosednji hiši se je ena debelušna in blondna Poljakinja razprostrla preko okna svoje podstrešne sobice. Ven so molela mogočna bela bedra in preostale noge, roke… poleg tega je z eno roko kadila, z drugo pa ob ušesu držala mobilni telefon. Kot bi se sušila na oknu. Res.

V naši hiši pa celo sranje. Včeraj so se nekako zaštopale cevi in banja je bila polna usrane vode. Gazda nam “grozi”, da če bo moral klicat koga, da to odmaši, nam ne gine 100 GBP (to bi bilo 25 GBP po osebi). Tako da sem se kar samoiniciativno odločila, da ga pokličem in vprašam, če lahko kaj storimo sami. Poslal me je po neko kislino za odmaševanje odtokov, katero sem potem po navodilih (najprej izpraznit vso nagravžno vodo iz banje in skreta) zlila kamor se je dalo. Pa nič kaj dosti ni pomagalo. Tako da grem jutri po še močnejšo kislino, pa jo bom nalila zvečer in pustila čez noč.

Razveselil pa me je poštar, ki mi je prinesel knjige od Amazona (učbeniki pripravljeni s strani VTCT – angleškega organa za ocenjevanje in pridobivanje licenc na področju kozmetike in alternativnih terapij) in sicer take ta prave učbenike, kjer je zbrano vse, kar je treba vedeti na izpitih (katere tudi pripravlja VTCT). Le da časa ni bilo za učenje. Malo sem prebrkljala in se mi zdi kar super sestavljen učbenik, kjer so vključeni tudi mali testi za ponavljanje in nalogice. Kul.

Nato je na vrsti pub. Prejšnji teden sem non stop zamujala, danes pa ne. A me dočaka objokana Bombončica, ki je sedela prec za vrati in “pivnala” krvavečo prasko na nogi. Pa ni jokala zaradi praske, ampak ker je bil Maharaja Veliki “grd” do nje. Don Korleone ji je dal škatlo s flajštri, potem pa se je kmalu prikazal še Maharaja Mali. Z Bombončkom sta si všeč, hi, hi.. Zato mi je Don Korleone namignil: “No, pusti njega da zrihta.. bo v hipu nehala jokat.” In ji še rekel, da si lahko vzame dve urici odmora. Maharaja Veliki mi je razložil, da jo je po nesreči sunil, ker so imeli gužvo in da je to narobe razumela. Pa kakor je gobčna, sta si bila prec v laseh in oba zdaj užaljena. No, sem skomizgnila z rameni. Se bosta že zmenila.

Ob 17. je bil čas za moj enourni odmor in naročila sem si haloumi sendvič (ciprski sir, pražen na žaru, v pita kruhu, s solatko.. njami). Medtem je tudi Bombončica prišla nazaj in sva se pogovarjali. Povedala mi je, kako bi rada potovala, da jo zelo zanima teater in da ima malo problemov, ker se boji, da ne zna dovolj angleško. Priznala mi je tudi, da ji je zelo nerodno, ker je jokala. “Ajd,” sem ji rekla, da jo malček potolažim. “Nič se sekirat, greva na en ‘smoothie’!” To je gosti sok iz svežega sadja, ki ga zmiksajo pred tabo na posebnih štandih. Njami! In tako sva šli še do enega parkca, ki ima v sredini travnato površino za balinanje in Bombončica mi je povedala, da je posvojena, da ima super starše in hudo pametnega očeta, dva starejša brata in enega malega. Da ni hotela študirati ampak potovati ter da jo oče pri tem podpira, češ da če hoče pridobit življenjske izkušnje, naj kar gre a naj ne pozabi na svoje ambicije. Pa da ne želi, da bi ji pošiljali denar, ker si hoče dokazat da zmore. Strinjala sem se z njo. Pogumna je. Angleško komajda zna, stara je le 19 let in se je že podala na svojo življenjsko pot.. ali morda pot življenja. In po sprehodu je bila spet nasmejana.

Kar precej gužve je bilo danes v pubu. Zaradi toplote so šli vsi ven. Nekdo je v pubu praznoval rojstni dan in mi je pustil košček zelo dobre čokoladne tortice. Imeli smo obisk 3 policajev, ki so nekoga iskali, potem pa smo na vogalu čez cesto videli, da se pa res nekaj dogaja. Ulice okrog Liverpool streeta so bile zelo živahne. Pred našim pubom pa sem ugledala celo parček, ki si s pomočjo plastenke z vodo nad odtokom krtači zobe. Z zobnimi krtačkami. Kar tako. Sredi ceste. Svašta! Bila je tudi gruča vreščečih angležinj, ki so razsule četrt kg soli, da so spile 3 tekile. Ne vem zakaj, ampak angležinje in američanke, vsaj tiste, s katerimi sem se jaz srečala, nenehno vreščijo in se derejo.

V nekem trenutku je prišla za bar Bombončica, nekam jezna in razburjena. “Kaj pa je?” jo vprašam.

“Tisti mali kreten (mi namigne z glavo na tipčka male rasti, ki je zunaj kadil) me je prijel za rit!” mi besno odgovori.

Ogledam si tipa in ji rečem: “Hej, punca, ne sekiraj se.. bo že dobil svoje.. čakaj da pride po pivo. Mu ne bomo postregli!”

V tem času je že Mr. Gej (pomočnik Don Korleona, s katerim pa sta si stalno v laseh) opazil, da nekaj čvekava in da ni vse prav. Razložim v čem je stvar in v istem momentu se tisti mali tip primaje do bara.

“Jaz ga že ne bom postregla,” se namrdnem. Mr Gej pa užaljeno reče: “Zakaj pa mene nikdar nihče za rito ne vščipne?!?”

Misl’m!!!!! In potem je še tistega tipa prav elegantno nakuril, da je zunaj s cigaretom (in brez piva) bentil in se jezil in preklinjal mene in Bombončico… Prav mu je! Lahko bi ga tožili za “sexual harrasment”… ima še srečo, da je ostal samo brez piva.

Kasneje mi pa Maharaja Mali pokaže ostanke neke modrice na mišici, tik nad komolcem. Pravi, da ga je ugriznila naša Izraelska princeska. Spomnim se, da mi je tudi naša Team Leaderka povedala, da se ga je punca malce nacuzala za barom. Sicer ima podporo Don Korleona, kateremu so strašansko všeč suhice (čeprav on sam izgleda, kot bi bil v 8. mesecu nosečnosti, a očke mu stalno plešejo – no, sicer sem tudi o njegovem družinskem življenju ogromno izvedela, a je malo preintimno za bloge).

“Ja kako te je pa ugriznila? Sem pa kar zanimive reči zamudila?” rečem Maharaji Malemu a.k.a. Supermanu.

Menda je naša hči Izraela naredila (spet) nekaj narobe in jo je Mr Gej nahrulil. Ulile so se ji krokodilje solze in je grozila, da bo vse povedala Don Korleonu. Nam je pa grozila poplava, kot v Alici v Čudežni deželi, ko je postala velika in se je cmerila. Seveda, Don Korleone pada na krokodilje solze, Mr Gej pa “couldn’t care less”. In potem je princeska cucljala neko vodko ali kaj takega, da se potolaži (gosti ti namesto napitnine plačajo pijačo… katero lahko spiješ, ali pa si spraviš denar v tej vrednosti). In v nekem trenutku se je delala, da je tigrica in je z boki primigljala do Supermena in ga naenkrat ugriznila v roko. Supermen je menda kar poskočil in ko ji je kasneje pokazal modrico, je spet planila v jok in se na vse pretege opravičevala. Drama! Takšne ‘mamo, a ne.

Zdaj pa sem ravno prišla domov z upanjem, da je mogoče kislina le razžrla svinjarijo v odtoku. Pa nisem te sreče. Banja je polna črne vode (se mi zdi, da od moje turške kave). Upam, da me ne bo prijelo lulat. Grozljivo. Upala sem tudi, da se bom lahko v miru zleknila v mojo Lafumo, da malo dvignem noge v luft in pogledam kak DVD pred spanjem. Da se malo umirim od norenja po pubu. Pa tudi nič od tega. Moji vzhodnoevropski sosedje na veliko žurajo. Zelo glasno glasbo imajo, ki me zelo spominja na srbsko glasbo. Tisto, hopa cupa… pa v kolo, pa dajmo. Sosedje pa kar tolerirajo. Tudi prav. Bom vedela za kdaj, ko bom sama delala žur. Evo, pa pišem dnevnik.

Pa da razložim še kaj je to Lafuma. To je zložljiv stol, prvotno namenjen kampiranju ali počivanju ob bazenih. Potem pa so refleksologi ugotovili, da so podplati bolj sproščeni, če so v dvignjenem položaju, namesto da človek leži na ravni podlagi. V Lafuma stolu pa ima tudi refleksolog podplate kot na mizi, na ravno pravi višini, da doseže vse točke in da se ne utrudi pri delu. Sicer pa je Lafuma francosko podjetje, podobno angleškemu Karrimor, ki se ukvarja z opremo za prosti čas in športe v naravi. No, ga še pokažem na slikci. Super je za filme gledat na laptopu, ker imaš glavo ravno v pravi poziciji, laptopa pa v naročju, na kaki podlagi, ki se naslanja na naslonjala za roke. Dobi se pa tudi torba, v katero lahko ta stol spakiraš. Praktično za mobilne refleksologe (lahko ga vzamem s sabo na dopust in delam na plaži, kaj pravite).