Uf.. evo me. Da se malo vsedem in vam poročam iz Londona. Vikend je minil in v ponedeljek sem bila strasansko crknjena. Celo knjige za učenje sem nosila s sabo v službo in brala med “ta dolgim” odmorom. Sicer pa se je mojim sodelavcem utrgalo. Bombončica in Maharaja Veliki imata celo vojno. Ne govorita. Ostali menimo, da je Maharaja Veliki ljubosumen, ker ga Bombončica ne obrajta, zelo pa obrajta Maharajo Malega a.k.a Supermena. Izraelska princeska pa je postala precej samozavestna za barom. Da je Supermena ugriznila, sem ze povedala. V nedeljo pa nam je hotela dokazat, da zna nekaj akrobatike je sredi puba naredila par koles. Seveda, v naso zabavo in v zabavo 5-ih gostov, ki so zamišljeno srebali svoje pivce in razmišljali o futbalu. Eden je prav pošteno blinkal z očmi, tako da nisem vedela, ali si misli, da se mu je samo dozdevalo, da je bjonda lepotica dolgih las ravnokar zganjala akrobatiko pred njegovimi očmi in mu je še uspelo uzreti nekaj gole kože, ko se ji je srajčka privzdignila.

Pa da ne boste mislili, da jo non-stop najedam. Ne, je prav simpatična, brihtna in izobražena, ima super smisel za humor in dobro srce. In pridna je tudi.. rada kaj postori… Samo sebi je strašansko všeč. In probleme rada rešuje s krokodiljimi solzami. Ravno obratno od Bombončice. Ki ni prav nič razvajena, ki je prav po francosko temperamentna in lepo odbrusi, če ji kaj leži na jeziku in tudi direkt pove, kaj misli. Če ima kakšen problem pa se takoj pogovori in primerno ukrepa.

V ponedeljek pa smo dobili novega kuharja. Delala sem od 11. do 16 ure in glej ga zlomka, kar veliko ljudi je bilo lačnih. Mi pa imeli novega kuharja. Ki se je kar izkazal, samo vmes se mu je pokvaril tiskalnik in tako ni dobival naših naročil iz bara. In med vsem tem urejanjem zadev, pritoževanjem gostov, ki so na pomfri ali sendvič čakali 40 minut, zmešnjave s hrano, ki je prihajala kar v dvojnih porcijah, pobiranjem in umivanjem kozarcev, čiščenjem hrane s krožnikov, je prišla še dobava. Zmrznjene hrane. Katero so iztovorili kar sredi puba. Šef je bil zaposlen v pisarni, tako da sem morala kar sama vse opravit. Razmontirat škatle, spokat vse v lift, stisnit škatle, vmes postreči ljudi, pospravljati umazane krožnike z miz, občasno skočit v klet po led ali pa zamenjat sodček s pivom (pravzaprav samo “pipco” preselim s praznega soda na polnega). Kriza. A za nagrado mi je Don Korleone podaril kosilo.

Po službi sem šla v Avedo kupit en super šampon, ki mi ga na vse pretege priporoča moja frizerka (strižem se izključno pri skrbno izbranih frizerjih doma.. v Sloveniji in na Hrvaškem). Je biološki, ima super sestavine, hudo lepo diši in tudi hudo drag. Pa kaj, si pa lahko malček privoščim. Sploh ker se doma sploh ne morem več tuširat, že od petka. Imamo namreč zamašen odtok. Tako da je banja polna vode, skret pa tudi. Posode si sploh ne upam oprat in zobe si umijem čisto na hitro. Sicer pa dišim kot dojenček. Ker uporabljam tiste mokre robčke za dojenčkove ritke. So poceni, veliko jih je v pakungi in veliki so. Potem imam še zalogo raznoraznih drugih mokrih robčkov za različne namene.. .tiste za obraz, pa tiste za roke, pa antiseptične. Le za lase jih ni.

No, da nadaljujem…. po nakupu šampona sem šla v nek drug pub, ki je bil videt ogromen in prazen. Našla sem prijeten kotiček, si naročila brusnični sok in kapučino ter česnove kruhke in solato. Potem sem pa ven potegnila svoje NOVE knjige in študirala. Zunaj je lilo a me je zvok kapljic kar lepo pomirjal in prav fino se je bilo učiti. Kasneje sem šla pa k enemu prijatelju, ki ga kličem Latino Lover (je iz latinske amerike). Učim ga namreč uporabljati oblikovalske programe na računalniku, ker to rabi, da dokonča svoj magisterij iz islamske umetnosti. In ker je ugotovil, da se tako hitro tega le ne da naučiti, me je prosil, če mu te stvari izrišem jaz. Proti plačilu seveda. Tip je zelo umirjen, umetniški in ima super urejeno hiško. Pospravljeno pa tako, kot meni nikdar ne uspe, pa imam samo za petnajstino stvari, ki jih ima on. Povsod so lepe rožice v vazah, diši po egipčanskem mošusu, kopalnico pa ima večjo kot imam jaz sobo. In tako sem šla k njemu, da dokončava ta njegov projekt. Skuhal mi je kosilo, kavico, mi postregel z zelo “njami” francoskimi čokoladnmi bomboni in na sploh sem se imela fino. Pa še na skret sem lahko šla brez skrbi. In kolikokrat že sem hotela.

Me je pa strašno srbela glava, saj si jo že en teden nisem oprala. Sem nameravala v petek, pa se je zgodilo sranje z odtokom. Zamikala me je njegova kopalnica. V torbi sem imela moj novi, prekrasno dišeči šampon. In kaj zdaj? Naj ga kar vprašam, če grem lahko pod tuš? Ne poznam ga še prav dobro, pa mi je bilo malček nerodno razlagat o moji kopalnici. Ampak.. joooj.. zmešalo se mi bo, če si ne umijem las. Pa še v službi ne morem imeti usranih in mastnih las. Kaj naj? A naj ga “položim”, da bom imela razlog za tuš? Neeee.. hehe.. sej se hecam..

No, ura je bila že pozna a projekt še ni bil niti do polovice končan. Latino Lover je postal zaspan in meni je bilo kar nerodno še viseti tam. A sem hotela na vsak način to dokončati, ker bi potem imela več časa za učenje. Pa še tako rada bi si umila lase! Pa je rešitev prišla kar sama od sebe. Tip mi je ponudil, da prespim pri njemu. Prostora je dovolj, zof in kavčev pa tudi. Tako gre on lahko spat, jaz pa delam, dokler ne bom že z nosom tipkala. Dal mi je tudi brisačko in zobno krtačko in celo pižamo. Moško sicer, ampak nič za to. Hura! Takoj sem šla sprobat moj novi šampon. In res lepo diši. Zelo lepo. Joj, kako sem bila srečna. Kar prebudila sem se in šla delat še naprej. Mislim, da do ene 3. zjutraj.

Vmes me je klical Gazda in sva debatirala o odtoku. On namreč živi spodaj a pri njemu ni nič zamašeno. Rekel mi je, da je nabavil industrijsko kislino, katero uporabljajo vodovodarji za odmašitev odtokov v gostilnah, restavracijah itd. In da bo šel zvečer to zlit v odtok.. in to s strehe. Super, sem si mislila… mogoče pa bo delovalo in nam ne bo treba plačat ful keša za vodovodarja.

Zjutraj sem po zajtrku, ki mi ga je pripravil Latino Lover (ful je gentleman!) šla domov, v upanju, da je odtok popravljen. Bila sem dobre volje. Zjutraj sem se še enkrat stuširala, lase sem imela čiste in dišeče, tip mi je plačal dvojno pa še podaril ročno uro Paul Cartier, katero je nekje našel in 2 tedna iskal lastnico. Ur sicer ne nosim, a hej, kdo bi se uprl Cartierju, ki da dobi v dar? Pas moi!

Od pošte sem dobila tudi ček za oblikovanje prezentacije za enega drugega prijatelja, kar je sploh super. Every little helps, kot pravi reklama za verigo supermarketov Tesco.

Vode ni bilo v banji in skret je izgledal normalno. Hura, sem si mislila. In šla prat obleke v pralni stroj. A glej ga zlomka… spet se je vse nafilalo z vodo. In to do roba. Kriza! Pa še kakat me je prijelo. Kaj naj pa zdaj. Hm.. znajti se bo treba. Pa sem odkorakala na 10 minutni sprehod do velike trgovine v Stratfordu, za katero sem vedela, da ima zelo čiste skrete. Saj so bili skreti tudi bližje, recimo v raznih fast food restavracijah, a samo za stranke. Tistega dreka od kebabov pa ne mislim kupovat, samo za to, da bom šla poleg kakanja še kozlat k njim. Sicer bi lahko poizkusila z izsiljevanjem, recimo takole (s tem da prav primerno mencam z nogami, kaj ne, .. za pravi vtis): “Posluši.. al mi pustiš na skret, al se bom pa kar sred restavracije usrala, ker ne morem več držat… pol pa puci če hočeš… !” Nah… to mi ni dišalo. Da bi si v soseski takole sramoto delala.. neee.. grem kar do Morrisonsa.. itak moram kupit še kaj mokrih robčkov. In ko smo že pri dreku… sem se spomnila na nasvet moje nekdanje cimre iz Zagreba, kaj storiti, da ti pri kakanju voda v skretu ne “plonkne” v rit. V skret daš papir, preden začneš kakat. Tako se drekec ujame nanj in ne “plonkne”. Samo toliko, za informacijo… sem mislila, da bi to podelila z vami, kajne. Pa brez zamere (grr.. sovražim ta izraz).

Kupila sem tudi Domestosove gele za odmaševanje odtokov. Saj vem, da ne bo delovalo.. a sem bila tako jezna. Odtok ima najbrž kemikalij za celo tovarno v sebi, pa še ni razžrlo vsega tistega dreka, ki se je notri nabral… Pa naj ima še malo. Saj voda je počasi odtekala.. ampak res zelo počasi…

Spet sem klicala Gazdo in mu z vsem možnim pretiravanjem razložila, kako se prostituiram za WC in tuš, da si pustim plačati hotele z jacuzzijem, samo da pridem dostojanstveno do skreta, kako kampiram pri prijateljih in trkam na vrata in se pretvarjam, da prodajam kaj ali pa samo delam ankete.. samo da bi me spustili na skret. Ja, vse to in še več sem mu čisto resno razložila, pa me žal že predobro pozna. Rekel mi je, naj napišem knjigo o tem. Da bi se dobro bralo… Prase! No, pa me je ob tem še potolažil, da pridejo jutri odmašit odtok. Da jih je on sam poklical. Da bomo sicer morali plačati, ampak bo urejeno. Ja, saj vem zakaj… pod našo kopalnico ima namreč dnevno sobo in na zidu ogromno televizijo, zvočnike.. ves tisti hišni kino. In če bo iz naše kopalnice kaj puščalo, bo teklo prav po tem zidu. Hi hi.. 😀

Nato je bil že čas, da se odpravim k Sari in Franciju (moja dva sošolca) na večerjo in učenje. In skret! Ko sem jima povedala, kaj se je zgodilo, sta me kar “povabila” na tuš. Kadarkoli bom rabila. No, super, sem si oddahnila. Vsaj nekaj. Jedli smo pa posebne makarone, take, ki so kot zelo debele slamice. Vsaj 1 cm premera. Prav hecno jih je bilo jesti. Vmes smo pa ponavljali vse živo.. od zgodovine refleksologije, priprave sobe, sebe in stranke na terapijo, potek terapije itd. Čaka nas še anatomija in refleksi. Pa bo.

Jutri pa moram volit. Moje prve volitve v Londonu. Za londonskega župana ali županjo. Moja favorita sta Sian Berry, ki se poteguje med drugim tudi za zvišanje minimalnih plač v Londonu (ker je tako drag, ker se tu ustvarja večina bogatstva, mnogo ljudi pa nima pravih možnosti preživetja, ker so življenje, transport in energija hudo dragi) z 5.20 GBP/uro (bruto) na 7.20 GBP/uro. To baby! To mi deli. Bom prec volila zate. Poleg tega se poteguje za to, da bi ljudem namontirali tiste zadeve za zbiranje sončne energije (bolj malo bo te energije v deževnem Londonu) in na sploh je “zelena”. Drugi favorit pa je Brian Paddick, nekdanji policaj, ki bi se soočil s kriminalom, predvsem otroškim in mladinskim, ter drugimi stvarmi. No, bomo videli kaj bo.. čisto možno je, da bom čisto pozabila na volitve, itak. Je pa pomembno, da greš volit, ker si tako zvišaš možnosti za kredite. Ja, ja.. tu na te možnosti vse živo vpliva. Od pravočasnega plačevanja računov, redne uporabe kreditnih kartic in seveda tudi rednega odplačevanja, do udeležbe na volitvah, vpisa v volitveni register, prijave bivanja, itd.

Me je pa danes razveselila čudovita mavrica, ki se je pojavila nad dvoriščem. Prav široka je bila.. nenavadna. Z dodatnimi črticami. Evo, če se kaj vidi na slikci.. Za konec pa še škatlica kanadskih cigaretov. Da vidite, kaj se kadi pri nas. Našla v pubu. Te kar mine, kajne?

Ok.. sorry za malček “nagravžen” blog, ampak res sem malček “v dreku”.. dobesedno.

In še kanadske cigarete…