DAN POTEM

Po izpitu, seveda. Veste, kako  se počutim? Težko bi razložila z eno besedo. Ko se par tednov non stop ukvarjaš z neko stvarjo, projektom.. se učiš, tako zagnano, da še v službi premišljuješ in ponavljaš razne stvari v glavi, ko ti je to edini fokus v tem trenutku.. razumete, kaj hočem povedati? Nekako kot če tečeš maraton.. in prideš na cilj.. in kaj potem?

No nekako tako mi je bilo. Izpit smo imeli včeraj ob 19:00. Zbudila sem se že ob 7 zjutraj, da bi se še učila in ponovila, pa se nisem mogla. Moji možgani so bili prenasičeni. Hja, kaj hočemo.. kar je ostalo v glavi, je ostalo. Bomo videli, kaj bo. Ob 18:30 sem se dobila s Saro in Francom, da še malo skupaj ponovimo. Onadva sta imela prav delovno knjigo, namenjeno prav temu izpitu (katero sem sicer naročila tudi jaz, a je še nisem dobila…. oz. sem jo dobila en dan po izpitu). Na koncu knjige je bil celo poskusni izpit. Vprašanja in odgovori na izbiro (a, b, c, d). Fair enough! Nekako smo zaključili, da še kar obvladamo in nismo imeli kake pretirane treme. Konec koncev, če ne odgovoriš pravilno na zadovoljivo število vprašanj, ponavljaš samo tista vprašanja, katera si narobe ali pa sploh nisi odgovoril. A glej ga zlomka.. bilo je 40 vprašanj, pa prav nič izbirnih odgovorov. Vse je bilo treba napisat. Ok. Ni problema.

Preberem vsa vprašanja, ta “lahka” takoj odgovorim, da mi ostane več časa za težja. Nekatera vprašanja se nadovezujejo, tako da v naslednjem najdeš del odgovora na prvega. Dobra finta. Tudi te sem rešila. Nekaj jih pač nisem, ker v mojih knjigah te stvari nekako niso bile izpostavljene ali omenjane, bile pa so v tisti delovni knjigi, ki sem jo čakala. Pa dobro. Niso nam sicer povedali, koliko vprašanj je lahko narobe, a se mi zdi, da sem imela zagotovo 6 – 10 neodgovorjenih ali napačno odgovorjenih vprašanj. Od 40. Mogoče pa še pridem skozi, kaj vem. Bomo videli. A zdaj imam knjigo, vem kako izpit izgleda, tako da če bom morala kaj ponavljat, bom prosila za kar cel izpit. Bolj zaradi tega, da sama vidim, koliko mi je ostalo v glavi, saj bom to morala tudi pri delu uporabljat.

Pridem domov in doma cel živžav. Slišim nekega otročiča, da se smeje gori v kuhinji. Grem pofirbcat in ugotovim, da se je v sosednji dve sobi vselila mlada, tričlanska družinica. Hmmm…

Moja soseda, Kamila, je skušala na skrivaj oditi od hiše (s pomočjo svojega fanta), da bi se izognila plačanju njenega deleža za čiščenje odtoka in kanalizacije. Pa so jo dobili. Sicer sem se jaz naknadno spomnila, da sem v stanju izjemne utrujenosti, ko sem enkrat prišla domov iz službe, res uporabila en mokri robček za dojenčke brisat, da si stisnem en mozolj in ga avtomatično vrgla v skret ter potegnila vodo. Ker slučajno takrat ni bilo skret papirja. Tega sem se spomnila šele, ko sem na pakungi prebrala, da se teh robčkov ne sme metat v skret. Samo, ko je vodovodar prvič “izpihal” tisto sranje ven, sta prišla ven tudi moja dva robčka. Skret je funkcioniral 2 dni, potem pa se je spet zamašil, pa še huje je bilo. In tokrat res ni bila moja napaka. Nisem si pa mogla kaj, matralo me je tako, da še spati nisem mogla. Sem morala Gazdi povedat. Je moj prijatelj, kljub temu, da je tudi moj stanodajalec. In ko sem že mislila, da mi bo ful zameril (saj je moral iz svoje kuhinje ven pometat zelo drage ploščice, da je prišel do vodovoda), se je izkazalo, da sem deležna kar precejšnjega občudovanja, da sem priznala tako hudo napako. Hmm.. ja, saj res.. moja osebna politika je itak “honesty is the best policy”… Najbolj pa sovražim, ko se začne nabirat kak sum in ko z vsako napakico, ki jo narediš, ta sum lahko (iz čisto napačnih razlogov) potrdiš in si na koncu še po krivici obtožen za kaj. Zato najraje vse razčistim, pa kar bo pa bo. Poleg tega sva z Gazdo preveč sranja skozi dala, že ko sva delala skupaj in to se je razvilo v trdno prijateljstvo, ki pa mi pomeni največ na svetu. Prijateljstvo, namreč. In tega ne želim ogroziti za nič na svetu.

Torej.. imamo mulčka v hiši. Nisem čisto srečna zaradi tega. Ampak, ko malo pomislim, njim tudi najbrž ni najbolj prijetno deliti hišo z nekimi tretjimi ljudmi. Samo verjetno nimajo izbire. Dela samo očka, punca ne govori dobro angleško in mali je prav luštkan. Tako da sem danes malo preuredila naš bivalni prostor (na podstrehi imamo kuhinjo in dnevno sobo skupaj). Tudi zato, ker imam nekaj svojih kosov pohištva tam, recimo precej lepo risalno mizo, ki je bila kar draga.. in na kateri sem že videla rdečo črto, potegnjeno z voščenko. Krasno.

In sem prestavila zadeve tako, da je moje pohištvo zdaj varno, prostor pa je veliko bolj prijazen za otroka in za mamico. Volk sit in koza cela. Mali se zdi kar lepo vzgojen, če bo pa pretirano sitnaril, bom pa pač Gazdi rekla, da se odselim. Ne morem namreč vplivati na to, koga vzamejo v hišo. Potem je bolje, da se prilagodim in si naredimo življenje lažje vsi skupaj. Sicer pa, če in ko bom začela delati kot refleksolog, bom imela tudi boljše dohodke in si lahko privoščim najem stanovanjca. Enosobno stanovanjce tu pomeni hiško, z vrtom, spodaj dnevna soba in kuhinja, zgoraj pa spalnica in kopalnica. V redu, kajne?

Ekola.. dodajam se fotkice preurejenega bivalnega prostora na podstrehi:

Tale zofka je bila tam, kjer so zdaj rdeci stoli, miza (od katere se vidijo bele noge, v kotu – plosca je postavljena ob steno, ker sem na povrsini nasla grdo vdrtino) pa ob zidu, kjer je zofa.


Tu vidite se “kuhinjski del”. Pohistvo je vecinoma iz Ikee, kaj pa drugega. V kotu je moja retro tehtnica (tista roza rec na mikrovalovki).


Nekdo se je pred časom čudil(-a) temu, da imajo Angleži večinoma pralne stroje v kuhinji. Tu imate dokaz. Pa škoda, ker se vidijo tudi smeti, točno v prvem planu. Ignore!


Takle razgled pa imam, ko pomivam posodo ali kuham. Moji glasni ruski sosedje živijo v hiši nasproti naše (vrt z verando, ki ima bela vrata). Poleg njih na levi pa živijo neka dekleta iz Vzhodne Evrope, ki pa se rada sončijo na vrtu… da ne govorim o tem, kako opazujem ruske fante, kako se trudijo špegat preko plota, hi hi hi. Moja sobica pa je točno tu spodaj (pod mojimi nogami).


Mavrica nad ta istimi hišami, ki jih vidite na prejšnji sliki. Slikano sicer en teden prej, pa tudi že obljavljeno v nekem drugem zapisu. Nič hudega. Za boljši vtis.


Tale je pa čisto zazgana, ker sem fotkala v sonce. Taka, pomladansko-sončna. Ampak to je pogled na drugo stran. Naša ulica. Hiša je na koncu cul-de-saca. Je pa zelo mirno in največji hrup zganjajo ptiči, ki se derejo po teh drevesih. Sploh pa ob 5. zjutraj… grr.. 😀


Tu je pa ista slika, samo zumiran razgled v daljavo.. kjer je, seveda, Kumara. Pa bolj zimsko-nevihtna. Imam že toliko fotk te Kumare (jih bom še kje objavila, brez skrbi), da mi je Gazda enkrat rekel: “Punca, ti si moraš pa pod nujno tipa najt.. al se pa mal dol dat..tole je že obsedenost…”… Freudovske misli najboljšega prijatelja.. hi hi hi..

 

No, sem se izpovedala.. grem pospravit svojo sobo do konca, ker pride naša Team Leaderka na terapijo. Potem grem pa jaz malo ven.. mogoče v Ikeo nabavljat. 😀

 

P.S.: Ker sem ravnokar uspela temeljito (no, še kar temeljito) pospraviti svojo sobo, vam pokažem še njo.


Moja postelja, ki se občasno pretvarja da je zofka, računalniško-pisalna miza in predalnik z mojo zbirko barvic in kamenčkov (kamenčke pobiram, kamorkoli grem.. malček jih pomečem  kako vodo, malček pa jih prinesem domov kot spominek… ni nič bolj avtentičnega).


Pa še malo bolj zvrha. Na levi so flomastri in moja “pamet” v fasciklu.


Moja privatna zbirka DVD-jev, katere lahko fino in udobno gledam kar iz postelje. Na stolu pa je posebna napihljiva blazina, ki ti masira celulit na riti in pomaga k pravilni drzi pri delu. Po nekajtedenskem preizkušanju lahko temu kar pritrdim. V daljavi vidite moje zimske kosmate copate. Niso škornji, ne.. čeprav so videti tako. So pa ZELO topli! Evo, spodaj še malo od blize. Tole turkizno modro je pa moje kolence.


In še pogled na moje “delovno orodje”. Zložen Lafuma stol in moj “plonk plakat” na omari (stopala obvladam že z zaprtimi očmi, z dlanmi se pa mičkeno matram, predvsem, ker je vse manjše in bolj stisnjeno na kup. Spodaj pa še tablici, ki mi visita na zidu. Če me slučajno obiščete na domu. Da ne bo kdo presenečen… in opozorjen.


Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s