Evo me doma! Danes je bil pa res naporen dan pa še uro prej sem štartala. S tem, da sem se morala tudi včeraj bolj zgodaj zbuditi, ker sem imela Team Leaderko na refleksologiji. Spanja je bilo bolj malo.

Malo bolje sem se tudi seznanila z mojimi novimi sostanovalci. Poljsko družinico. Z malim Mikom, ki je ravno včeraj dopolnil 4 leta, se še nisva čisto ujela. Mu je nerodno. Vedno kar skrije glavico, ko se prikažem v kuhinji… ali pa se mi namršči v faco (jaz pa nazaj… nasploh se z otroci zelo rada “spakujem”).

No, Team Leaderka mi je spet povedala precej tračev o Don Korelonu, zbrko, ki jo ima z Maharajo Velikim (nekaj sta si v laseh)… Čeprav sem ga vajena in ga vidim kot nek lik iz Alan Forda, tega mojega šefa, pa mi njegova dejanja niso vedno všeč. Najprej mu je šel v nos Mr Gay, kateri je zdaj zaposlen v Pubu za vogalom, še pred njim se je znebil Mandy, katero sem imela zelo rada, ker je popolnoma čk-čk ženska (sicer evropeizirana Indijka in totalno odpuljena ženska), zdaj pa se mu je tudi Maharaja Veliki zaradi nečesa zameril.

Slišala sem, da ga noče poslati na tečaj za Team Leaderja, naša Team Leaderka pa noče na tečaj za pomočnico direktorja puba. Tako je Don Korleone ostal brez primernega namestnika, se je pa kar naenkrat spomnil, da bi šel rad konec maja na počitnice (verjetno si je tega zaželela sicer Gospa Korleone). Jaz sem odklonila udeležbo na tečaju ravno zato, ker mu ne zaupam. Ker se točno zavedam, da bi me izkorilstil kot sužnjo. Čim bi opravila tečaj za delo z zalogami, naročanjem itd., bi bila jaz tista, ki bi za to morala prevzeti odgovornost, hoditi v službo (neplačano!) ob 6. zjutraj, da prevzamem dobavo itd. Ma ne.. sem raje na minimalcu in se imam super! Ok, pa dosti o naši politiki..

* * *

Nedelja. Spet en zelo “bizi” dan. Sploh gor v restavraciji. Tam je kraljeval Pinocchio pomagal pa mu je Supermen in občasno Bombončica. Ta punčka mi je tako simpatična, sploh zdaj ko jo razganja pomlad, ko tipčki na veliko z njo flirtajo in se ona kao navidezno temu čudi, v bistvu pa ji prija. Menda pomlad daje tudi Dona Korelona, ki je menda zatrapan v našo Izraelsko Princesko (saj se ne čudim… je res fejst punca.. lepa pa še brihtna zraven, samo da on nečesa ne dojema.. Princeska v njemu vidi bolj očetovsko figuro, ker je – kot sem uspela skapirati – očkova hčerkica in v Don Korleonu vidi nekakega nadomestnega očeta v tujini). Vedno jo zvleče ven na cigaret in z njo klepeta tudi po celo uro, potem ji pa pred nami FUL teži, da bi izgledalo, da kao punca nima protekcije pri njemu. My ass.. hehehe… samo še več fodra imamo za opravljanje za barom. Ubogi revčki pa nič jasno.

In ko je ob nekem trenutku postalo precej mirno, je Don Korelone poslal Bombončico domov. Meni pa je pustila polovico Gigantskega Čokoladnega Kolača.. njami.. samo res ogromen.. za pol torte! Naenkrat pa so začeli hoditi ljudje v pub.. in produžili direkt v restavracijo. Ker je bilo v baru mirno, sem se samoiniciativno odločila (pravzaprav mi je bilo malce dolgčas v baru.. pospravili smo vse, za opazovat pa tudi nismo imeli nikogar), da grem pogledat, če Pinocchio rabi malo pospravit mize, pomit kozarce itd.. kar običajno počne Bombončica. In ostalo je pri tem, da sem mu ful pomagala tudi streči, da je bil hud naval na restavracijo in ure so minile, kot bi mignil. Menda sva naredila za 2000 funtov prometa in Donu Korleonu se je kar smejalo. Tako zelo, da mi je dal del napitnine (pa še Pinocchio en del svoje) in si bom šla jutri lahko kupit kolo! Hura!

* * *

V nekem trenutku sem stregla neki poljski družinici. Ata, mama in petletna punčka. Luškana! In zelo pridna. Ko so že pojedli in plačali, so malo posedeli in se pogovarjali. Naenkrat pa vidim punčko pred sabo, kako nekako vprašujoče gleda gor vame.

“A ti lahko kako pomagam?” me prijazno vpraša s široko razprtimi modrimi očki. Kar toplo se mi je naredilo okrog srca. A kaj naj ji rečem. Okrog sem dirkala, kot blesava, za bar je ne smem spustiti (tvegam 5000 GBP kazni, če spustim otroka v bližino alkohola), ostalo je lahko nevarno, itd. Pa se domislim, kako bi nama s Pinocchiom res lahko veliko pomagala. Pograbim kup papirnatih serviet.

“A znaš zlagat? Glej tako!” ji pokažem. Prtiček je treba prepogniti na pol. Res enostavno. Pokažem ji na prazno mizo, kjer lahko nemoteno dela, pa še občutek bi imela, da je na specialnem mestu. In res nama je zložila kar nekaj prtičkov. Nisem vedela, kaj bi ji podarila, pa sem ji dala koktajl palčko od PIMMs (ima rdečo jagodko na vrhu).

“Glej.. saj ne vem, kako naj se ti zahvalim. Tole nama je res v veliko pomoč, ker midva res nimava časa zlagat prtičkov, jih je pa treba ljudem dati, ko serviraš mizo. Bo v redu tale palčka za nabadat jagode?” jo vprašam.

Velike modre očke se zasvetlikajo in spet se spomnim, kako malo otroci potrebujejo, da so veseli. Le malo pozornosti in spoštovanja. Sekundico časa, da jim pokažeš, da so upoštevani in pomembni. Da jih ne odrivaš na stran, ker se ti mudi ali imaš delo… pa tako so sposobni kaj pomagati.. res nekaj malega, kar pa njim ogromno pomeni.

Punčka mi veselo pokima in pograbi paličko. Kar pogovarjala bi se še z mano, pa res nimam časa. Najraje bi pa kar počepnila in klepetala. Tako grozno rada se pogovarjam s takimi malimi.. res! Na srečo sta mi starša priskočila na pomoč, saj so morali oditi. Punčki pomaham, se ji še enkrat na veliko zahvalim, pa še Pinocchio ji je od daleč zaklical “Grazie, piccola signorina!” in ji “pihnil” lupčka.. hehe.. italijanski šarm, a ne.. 😀 Mala pa je kar mičkeno zardela.

* * *

Evo.. zdaj sem doma in še čisto raznežena! Mogoče me bo prijelo, da bom poklicala mojo “angleško” družino in jim šla še malo za Au Pair… o tem več drugič, kot sem obljubila Orhideji. Malo še zbiram fotkice in te stvari.. in spomine.. In zdaj vam želim lahko noč!!!