Ok.. nadaljujemo o pivu. Oziroma o strastnih pivcih piva… ki ti nenehno gledajo pod prste, opazujejo kako pivo priteka iz pipce v kozarec in brez dlake na jeziku pokritizirajo ali pokomentirajo. Ko dobijo kozarec v roke, ga pošteno pretipajo, da ugotovijo, če ni ravno prišel iz pomivalnega stroja. Dvignejo ga proti luči in si pijačo skrbno ogledajo. Nato si sposodijo še kak prazen kozarček in z njim trknejo po robu kozarca s pivom, da vidijo, če ni “flat” (staro pivo, recimo, nima mehurčkov – če se pri trku po robu kozarca z dna dvigne oblak mehurčkov, potem je pivo “live” oz. živo). Pa me to jezi? Ne, oz. veliko manj kot razni “Johnny-ji”, ki sem jih opisala v prejšnjem blogu. Kajti samo takim “sitnežem” sem lahko hvaležna (vse kar znam so me naučili zoprni gostje), da sedaj veljam za dobro točajko, da “znam natočit” pivo in se na sploh spoznam.

Yeah, right… ko bi oni vedeli, da niti ne maram piva! Niti alkohola ne pijem. Mogoče zelo, zelo občasno spijem kozarček rdečega. Pa še za to sem zelo picajzlasta. Absolutno MORA biti ob dobri hrani, v dobri družbi in v dobrem kozarcu (lepem, dobro očiščenem, brez osušenih vodnih kapljic), ker je zame ena od boljših stvari pri rdečem vinu to, da buljim v tisto rdečo tekočino in opazujem lom svetlobe (sploh, če so zraven “dobre družbe” – ahem, ahem – tudi sveče). Ker to (sploh zmanjšana svetloba v luči sveč) tudi skrije zardevanje oz. imam dober izgovor zanj – vino.

Ko se gosti čudijo, kako to, da točajka ne mara alkohola (kot sem že omenjala, ti namesto napitnine “kupijo” pijačo, katero si ali pa si ne natočiš in namesto tega vzameš iz blagajne denar), jim odgovorim, da tako pač zadržim službo in se jim zdi zelo hecno.

Pa so prišla blondna piva. Tudi pivo je blond? Temu sem se čudila, dokler nisem “srečala” Hoegaarden pivo. Belgijsko. Tudi belo ali weissbier. Pa mi je Caroline, belgijska študentka in igalka, s katero sem delala v prejšnjem pubu, razložila, da mu dodajo žito, koriander in še neke druge stvari. Piješ ga pa tako, da notri vržeš še rezino limone. Ima tudi kozarec posebne oblike, ki pa je takšna zato, da ga lahko s kleščami “izluščiš” od pivca, ko zapiraš bar. Je pa treba kozarec vedno prej “omočiti” z vodo, da se izperejo ostanki detergenta iz pomivalnih strojev, ki vpilivajo na peno. Zato so tudi Hoegaarden pipe za točenje opremljene z odlagalnim pladnjem, ki ima v sredi en tak majhen vodometek, ki se sproži, ko nanj pritisnemo z narobe obrnjenim kozarcem. Menda je kozarec že skoraj kulten. Tak, za prave dedce (o kozarcih več malce nižje). Evo slikica:

Drugo tako blondno pivo pa je Erdinger. Tega je tudi treba znati natočiti. In ima tudi posebne oblike kozarec. Enega bom morala zaplenit za vazo, sicer. Ampak je tak vitek, visok in zelo ozek, le na vrhu ima “bučko”. In ta bučka mora biti polna pene. Ja, povsod, samo v Angliji ne. V Angliji je na bučki označeno s črtico, do kod je “pint”. In ko nam je končno uspelo natočiti Erdingerja brez pene (moj rekord je 5 mm pene), so nam gosti vedno težili za “top up”. In vedno sem jim morala pokazati narisano črtico, da so utihnili. Na koncu pa najdem večino Erdinger kozarcev 1/3 polnih in zapuščenih… sitnobe sitne. Evo, slikica.

In naj nazadnje omenim še Leffe (verjetno se najde še kako blondno pivo, ampak jaz poznam ta tri). Mi ga sicer prodajamo v stekleničkah. Menda je kar močno. Ste vedeli, da s v starih časih pivo delali iz higiensko/zdravstvenih razlogov? Ker niso mogli vedeti, če je voda kako kontaminirana, so pač naredili pivo, kjer so tekočino prečistili pri procesu sterilizacije etc. Tako so preprečevali salmonelo in druge stvari. Ima tudi svoj poseben kozarec, podoben vinskemu.

No, pri točenju tega piva je še najmanj komplikacij. Paziti je treba, da sta flaška in kozarec iste temperature (nekje med 7 in 8 stopinj Celzija) in potem natočit pod kotom, da se pivo zliva po stenah kozarca. Sicer ne dobite pravilne pene.. jasno, v Angliji to ne šteje. Ampak če je kdo siten, mu lahko daš kozarec in flaško in naj si toči sam.

* * *

Sem rekla, da bom povedala še o kozarcih. Različne pivovarne imajo tudi svoje oblike kozarcev za pivo. Neke so bolj “tulipanaste” (kot jih ima, recimo, Guinness), druge so zvonaste (kot jih imajo nekateri proizvajalci angleškega piva, kot je London Pride, itd.), tretje pa so spet čisto svojih oblik (glej zgoraj). V skladu z marketinškimi zahtevami ter s tem, da opravičijo obstoj oblikovalcev, vsake toliko spremenijo obliko. Da dlje časa drži temperaturo, da ga je lažje držat v roki, itd. itd. itd… v glavnem same take stvari, brez katerih bi se pivski svet prenehal vrteti. Tega se navadijo tudi stranke in imajo svoje priljubljene kozarce. Imeli smo, na primer enega, ki ni hotel pit piva Carling, če ni bil v Carling kozarcu. Pri nas se dosti porazbije ali pokrade, zato smo imeli samo dva. Tip je tako zatežil, da je hotel, da ga spustimo za bar, da bi nam dokazal, da SKRIVAMO kozarce pod pultom (pazi, nimamo boljšega dela v nabasanem baru, kot da pred njim skrivamo Carling kozarce). Drugi spet ne mara visokih in meni zelo lepih Amstel Beer kozarcev. Vedno zahteva, naj mu Amstel natočim v “tulip” kozarec. Tretji spet ne marajo novih Stella Artois kozarcev (z nogico), ker so preveč damski in iz njih nočejo piti. Imajo raje Hoegaarden kozarec (kot sem že omenila), ker je težak, velik in tak “za ta prave dedce”.

 

Carling je čvrst kozarec z izboklinami, ki preprečujejo, da ti zdrsne iz roke (sploh ce je to ze kak 6. ali 7. Carling po vrsti). Peroniji so visoki in vitki in zelo primerni za tihotapljenje iz puba v velikih moških dežnikih (zaprtih) – v bistvu se nisem pretirano sekirala okoli tega, da so ta boljsi kozarci pokradeni že v prvem tednu, me je pa vedno zabavalo, ko sem se šla vljudne točajke in sem fantom pri izhodu izročala njihove dežnike, odkrila, da so malo težji kot običajno in v njih našla kozarec… Izraz na njihovih obrazih – neprecenljivo…

Zvonasti” in “tulipanasti” kozarci za pivo, spodaj pa še “nonic” pint glass, ki ima pri vrhu malce izbočeno površino.

Meni najlepši kozarec pa je tisti od Peroni Nastro Azzuro. Tako lepo eleganten je, ima podoben stil “peskanega” napisa kot Amstel ter ob strani še mali rdeči logo Peroni. Evo, spodaj Stella Artois (starejša, bolj priljubljena oblika) ter novejša, “babja” oblika.

* * *

Pa dovolj si ga bodi o pivu. Naj povem še malo o drugih pijačah. Recimo, zadnjič je Pinocchio priletel v bar ves zgrožen:

“Ma che puttana! They vant a cognac mixed vit Cocca Colla!” se je razburil.

Čudim se, zakaj se le tako razburja. Mar ni že tri leta v gostinstvu? Mar ne dela z angleži že tri leta? Mar se še ni naučil, da – kot mi je enkrat rekel Don Korleone – nimajo pojma o ničemer? Ničesar ne vedo o hrani, ničesar ne vedo o pijači, kaj šele vinu, da o ženskah niti ne govorimo. Vse jih morajo naučiti Italijani (le kaj bi Angleži brez njih… na srečo ni bilo nobenega Francoza zraven, ker imajo z Italijane hude debate glede “kulture”). Skušal me je prepričati, kako je to narobe. Da pač tako finega konjaka mešat z glupo kokakolo ne gre. Se strinjam. Sem že omenila Don Korelonu, da bi bilo fino nabavit par pravih konjak kozarcev. Ker smo pač na kraju, kjer pridejo raznorazni turisti direktno z letališča in jih busi takorekoč izkrcajo tik pred našimi vrati.

Taki pač so.. pijejo:

– konjak s kokakolo
– Gin & Tonic (no, to je OK)
– Jack Daniels + Coca Cola (tudi to me ne gane)
– 15 let star škotski viski (single malt) z Ginger Ale (ingverjevim pivom) ali kokakolo – GROOOOZA!!!!!! Imamo kar nekaj žlahtnih viskijev.. a te mešat s kokakolo je pa kriminal.
– vodko z limetinim sirupom in sprajtom (ma, dobro)
– Guinnessa s sirupom črne kutine
– Cider (Jabolčnik) s sirupom črne kutine

Ma, ne da se mi več naštevat. Vsake toliko si kdo še kaj izmisli, tako da vedno pričakujem kaj novega. O vinu pa nimajo pojma.

Recimo..

Zdaj so v Angliji zelo popularna avstralska, novozelandska in južnoafriška vina. Potem sledijo latinsko ameriška (argentina, chile, itd.) in šele zatem pridejo francoska, italijanska.. za kaj drugega pa je treba že prav na specializirana mesta.

In tako prideta dve mladenki pred dnevi v pub in nonšalantno/vehementno prosita za vinsko karto. Jo dam. Buljita notri kakih 10 minut (ma kaj se je pa toliko za odločat, hudirja) in ugotovim, da računata, koliko bi ju kaj stalo. Naročita seveda vino na vrhu liste (neka mešanica, najcenejša po flaši, seveda). A s takim obnašanjem, kot da sta mi ravnokar naročile najdražji letnik Dom Perignona.

“Nimamo,” rečem prijazno, mislim pa si – koje koze! Pojma nimata o vinu, samo zdi se jima, da je bolj “damsko” in fino naročit steklenico belega kot pa pinto piva.

Z Mr Gayem se spogledava in mi pomežikne. Prikimam in se nasmehnem. Damica se namršči, besno in spet bulji v listo. Naslednji na listi je nek avstralski Chardonnay. Nekako se mi zdi, da jima ne bo všeč. Ponudim Pinot Grigio, italijanski.

Odkima (valjda, dva funta dražji od najcenejšega vina) in insistira na Chardonnayu. Ok, bejba.. pa ga imej. Plača, odnese.. in evo je nazaj čez 5 minut.

“Oprostite, ampak tole vino je grozno! Sploh ga ne morem pit, a ga lahko zamenjam?” mi vzvišeno reče.

Halo?????

“Žal tega ne morem,” ji odgovorim in si mislim, da če bi v trgovini pač kupila napačen sendvič in ugriznila vanj, bi ga nesla nazaj? Bi ji ga zamenjali?
“Ja pa morate,” vztraja. In se vse bolj mršči. Če se bo še malo bolj namrščila, se ji bo “odluščila” tista tapeta pudra, ki ga ima na obrazu. “Ker niste imeli vina, katerega sem hotela, pa sem kupila drugega, ki pa mi ni všeč. Zdaj mi ga pa morate zamenjat!” se jezi gospodična.

Zraven pride še en tip, ki želi samo pivo in je bolj ubrisane sorte. Vidi, da je nekaj narobe in gospodično vpraša v čem je problem. Gospodična seveda v lastnih besedah in zelo pestro opiše situacijo. Tipček me pogleda in mi pomenljivo pokima. Jaz pa pomenljivo pokimam nazaj.

“Saj bom doplačala razliko,” mi reče, v glasu je čutiti bes.

“Že v redu, Miss. Samo razumite, da že po zakonu ne smem zamenjat pijače, katero ste odprli. Zaradi higiensko zdravstvenih razlogov. Poleg tega pa sem samo točajka in steklenice vina, ki bi jo vi prinesla nazaj, ne morem prodati naprej. Če bi vam že hotela zamenjati, bi to moral storiti moj nadrejeni.” ji odgovorim. Moj nadrejeni pa je na odmoru v sosednjem pubu. Upam pač, da se bo damica naveličala težiti in bo obdržala svoj Chardonnay.

“Ampak vi tega vina nimate, ki ga jaz kot vaš gost hočem piti. Torej mi morate dati drugega po moji želji.” se spet oglasi gospodična.

“Poglejte,” ji skušam prijazno razložiti, obenem pa bi ji najraje prisolila krepko klofuto in ji dala kozarec Carlinga ter jo poslala kadit na cesto. “Če bi vam jaz svetovala Chardonnay, potem je to drugo. Pač, moja slaba ocena. A jaz sem vam svetovala Pinot Grigio, katerega niste hoteli, zdaj ga pa hočete. Sicer pa, boste morali počakati na mojega nadrejenega, da pride nazaj.”

“No,” skomigne nesramno z rameni, “Če sem že tako dolgo čakala, bom pa še malo.” Kar pred njo zavijem z očmi in videti je, da jo to zabava. Ok, bejbi.. to igrico se lahko igrata dva, si mislim. Bilo bi super, če bi lahko poklicala Dona Korelona.. ker bi jo kar poslal domov. Sicer bi ji vrnil denar, a bi ji rekel, naj kar gre. Sem ga že videla to narest. Zna biti zelo nesramen, ampak on je šef in si to lahko privošči. Jaz pa tvegam disciplinsko, če se gost pritoži.

“Dobro, grem ga poskusit dobit na telefon,” se ji izredno umirjeno in prijazno nasmehnem ter jo pogledam direktno v oči. Njen pogled je malce nesiguren in začuden. Morda si misli, le kaj naklepam. A njeno obnašanje je kar malček manj nesramno. Ker sem jaz bolj samozavestna. Frklja, hi hi..

Na telefon dobim pomočnika šefa, torej Mr Gaya in mu razložim situacijo. Zelo prijazno, umirjeno in zelo na glas. Da slišijo vse “priče”. A na moje veliko razočaranje ji Mr Gay po krajšem pregovoru (pri katerem je punca manjša od  grahovega zrna) kar zamenja steklenico. Don Korleone mu bo težil sto na uro, a mu je vseeno, saj od tega dneva ne bo več delal pri nas.

No, evo.. take imamo. Za konec pa še “pisstaking” oz. zajebancija na temo Carlinga, ki nekaterim očitno ni preveč všeč.

Fizzy Piss – Scalnica z mehurčki