ČEBELICE MOJEGA OTROŠTVA

Vedno so “brnele” okrog mojih ušes. Ko sem bila mala. Počitnice sem preživljala na enem malem otoku, ki ima goro, gozd, potočke in čudovite plaže. Turisti ga niso prav dobro poznali, nekateri že, in tisti so bili vedno vir zabave. Zato pa sem se tudi razvadila… na plaži smo bili takorekoč skoraj sami. Včasih je bila kje v bližini parkirana kaka jahtica, pa ne za dolgo. Sicer pa je bila cela plaža za naju s sestro. Uživancija.

Ta otoček sem poznala skoraj kot svoj mezinček. In oboževala sem plaže. Tiste skrite in prikrite. Na katere prideš skozi gosto, trnasto goščavje. Včasih smo šli s kolesi, včasih z mopedi. In čebele?

Lesna čebela (Xylocopa violacea), ki jo najdemo na otoku (je skoraj tipična tam), je čudovita črna čebela, ki prav nenavadno “brni”, ko zamišljeno leta s cveta na cvet. Te čebelice niso agresivne in redko pičijo. Pripeljejo pa v škatlastih čebelnjakih tudi druge vrste čebel.

Ja, tu so. Vedno so tu. Pripeljali so jih na velikih kamionih. Kot lego kockice. Čebelnjaki so bili neke take lesene škatle, zložene na kamion, katere je čebelar razpostavil naokrog, kjer se je pač odločil. Poleg je postavil še šotor zase, prav tak poseben, iz nekega gosto mrežastega materiala, spominjal me je na šotore iz arabskih pravljic. In je kar tam živel, prideloval med, ga polnil v vedno enake plastične kontejnerje, po liter ali 5 litrov. In zame je bil ta med prav poseben. Ni ga takega na svetu. V njem je bilo čutiti tisti vonj po divjem timijanu, borovcih, janežu in oreganu, menti, raznih zeliščih.

General
Čebelnjaki na hribu


Škatlasti čebelnjak od blizu


Potujoče čebele

In ta med je bil tako dober v čaju. Pa ne kateremkoli čaju. Ne tistem “za turiste”. V vrečkah. Ne, si moral prav biti “domač”, da si vedel, da gredo stari ljudje radi na sprehode v hribe, kjer nabirajo razna zelišča in trave, jih posušijo in kuhajo čaje in druge razne pripravke. Ja, imajo ga tudi v kafičih.. samo vedeti moraš zanje. Vedeti moraš, da se mu reče, “čaj s hribov”. Tako je dober pri prehladih.

Spomnim se starega možakarja, lastnika enega takega kafiča. Tik ob pristanišču. Nikdar ni govoril. Sedel je tam ob vratih in opazoval svet, s svojimi črnimi očmi. Črnimi kot oglje. Ki nikdar niso izdale, kaj se mu plete po glavi, a so videle vse. Tudi v tvojo dušo. Imel je čudovite brke. Čeprav jih sicer ne maram, ampak tisti košati, beli brki so se mi zdeli prav pravljični. Prišli smo s plaže. Malce čudno sem se počutila (že 3 dni smo vandrali od plaže do plaže, v kopalkah, majcah in sandalih… še brisač nismo imeli). Ravno sem hotela naročiti pijačo, ko je stari brkač pomignil prav tako staremu natakarju, ki je nato izginil v notranjosti stavbe.

Naenkrat je zadišalo… mmmmmmm… pa kako je zadišalo. Timijan.. divji. In še neka druga zelišča. Nato sem na mizo dobila šilce neke žgane pijače (dišala je prav tako po zeliščih) in “čaj s hribov” ter lonček medu. Začudeno sem pogledala starega natakarja, ki je skomignil z rameni in postregel še ostale. Nato sem na ramah začutila neke roke, ki so me gnetle in gnetle, da sem zarjula od bolečine. Bil je stari brkač. Namignil mi je na žgano pijačo, naj jo spijem in nato še čaj. Naredila sem, kot mi je rekel. Masaže je bilo konec. Okrog ramen me je ogrnil z neko staro deko, da sem takoj začela švicati kot nora. Še vedno mi ni bilo nič jasno in sem ga začudeno pogledala. Vse kar mi je rekel je bilo: “20 minut in bo konec prehlada”.

Prehlada? Saj nisem prehlajena. A iz nosa se mi je vlilo, kihala sem, kljub potenju. In čez 20 minut, ko je stari odnesel deko in mi namignil, naj se vržem v morje, sem se počutila perfektno.

In kaj imajo s tem čebelice? To, da so bile povsod. Ko smo hodili po gozdu, so letale in brnele okrog nas. Ko smo plavali v morju, smo tiste, ki so padle v vodo, reševali in jih nosili ven, da se posušijo. Ko smo tekali po plaži, so nas dostikrat “nabodle” tudi tiste mrtve, ki jih je naplavila voda. Ko smo se vozili s kolesi ali mopedi po cesticah, ki so vodile preko hribov ali skozi goščavje, pa tudi po glavni cesti, si lahko “zapeljal” v oblak čebel. To je znalo biti kar nevarno, a sem zaradi nenehne prisotnosti čebelic in njihovih pikov (za kar so mi domačini znali reči, da je sicer zoprno, a zelo zdravo), pridobila kar nekakšno imunost. Vsak pik mi je splahnel že po pol ure.


twin-beaches.jpg (17863 bytes)


V teh hiškah so dolgo časa svetili s svečami in kuhali na ognju. Elektrike ni bilo do nekje, mislim, sredine osemdesetih. Čudovito je bilo šteti zvezde, brez nasilne svetlobe električnih luči in poslušati šepetanje morja in borovcev brez moteče glasbe iz zvočnikov, radiev in ropotanja televizije, sedeti na terasi ob oljni svetilki, preko katere so preletavale vešče in piti zeliščni čaj.

Ko sva bili s sestro še manjši in smo se hodili kopat “v divjino”, smo se včasih ustavili pri čebelarju, v njegovem šotoru. Kupili zalogo medu, da odnesemo domov. Čebelar pa bi nama s sestro dal še pošten kos satovja, iz katerega se je cedil med. In kar sva potem še ves dan žvečili. Mmm.. boljše sladice ni bilo. Še zdaj rada kupim med v satju, samo da okus ni čisto “pravi”. Mama je poskrbela, da sva bili vedno napol goli, oz. v kopalkah, impregnirala naju je s kremo za sončenje, a med se je kar cedil po nama. Lizali sva se po rokah in kjer sva pač dosegli, kot dve mački. Na plaži smo kampirali, se kopali, se basali z ogromnimi, sladkimi breskvami, z žlicami zajemali meso prepolovljene lubenice, v kateri je škrtal pesek s plaže in se je v usta ob sladkem soku cedilo še slano morje, oče je hodil lovit ribe (podvodni ribolov), katere so nam potem v kaki gostilni (seveda jim je nekaj rib tudi pustil) spekli čisto enostavno na žaru in nasploh smo bili neki Robinzoni. Še zdaj me je težko spravit v kak hotel… če sem na morju. Grem raje na divje v šotor – samo da je zaradi vseh možnih predpisov, varnostnih in ostalih, to zdaj že zoprnija, da je ni.

koiniria-paradeisos.jpg (20598 bytes)

Na tole plažo sem vedno hodila spat, ko je bila polna luna. Šli smo že popoldne, s prijatelji. Mnogi so se na večer odpravili domov. Jaz (včasih tudi sestra in mogoče še kak(-a) prijatelj(-ica) pa bi ostali. Na malem ognju bi si skuhali čaj ali kavo, se kopali v od lune posrebreni vodi in šteli zvezdne utrinke nad nami. Zbudili bi se tik pred sončnim vzhodom. Ko je na obzorju le rdeča črta, noč pa kot roleta, ki se počasi dviguje. Takrat nismo upali govoriti. Samo gledali smo kot hipnotizirani. Še ptiči so utihnili. Bila je “tiha ura”. Trenutek pred sončnim vzhodom, ko narava utihne, da pozdravi kralja neba – Sonce. Domov smo se odpravili, preden so na plažo pričeli prihajati drugi ljudje, da smo obdržali občutek, da je ta čudežna plaža samo “naša”. Okrog so se pasle koze, ki so nenehno zvončkljale in meketale ter preletavale čebelice. Seveda!

Torej, moji spomini na otroštvo so tesno povezani s čebelicami, zelišči, kozami in medom. Zato nočem, da izginejo. Zahtevam, da imajo tudi današnji otroci in tisti, ki še pridejo možnost žvečiti sladko satje polno čebeljega medu. Zahtevam, da se jim da možnost piti sok, izcejen iz pomaranč, osladkan z naravnim medom in malček cimeta. Zahtevam, da se jim ponudi možnost zdravljenja prehlada s toplo limonado in žličko medu. Mladenkam, ki jih skrbi videz in lepota kože priporočam, da si na obraz namažejo med in 15 minut počivajo. Potem pa izmijejo s toplo vodo vse, česar ne bodo mogle polizati. Naj vam ponudim še zajtrk iz ribanih jabolk, pokapljanih z limoinim sokom, oslajenem z dobrim medon in odišavljen s cimetom. Lahko vam vmešam še malo gostega jogurta ali smetane ali pa dodam malček muslija ali rozin. Ste na dieti, vam manjka energije.. dovolite mi, da vam ponudim energetsko bombo.. žlica kvasu pomešana z žlico meda, s sokom pol limone. Dolijem še malo vode, da napolnim kozarec, ali pa mineralne vode in vam ponudim ta čudoviti napitek na tešče. Lačni ne boste do kosila.

Thassos3.jpg (25123 bytes)
Med temi oljkami so bili velikokrat razstavljeni čebelnjaki.

Niti me ne čudi, da je že zdravstvena stroka odkrila neverjetne lastnosti medu in ga zdaj (sicer prečiščenega) uporabljajo tudi v medicini. Da, namažite si malo medu na prasko, bo razkužilo in pozdravilo. Pokapajte ga po sadju, pomešajte ga v sadno solato.. njami! Med je tak zaklad. In dajo nam ga lahko samo čebelice.

Prosim, naj ne izginejo vsi čudeži narave.

Naj nam tečeta med in mleko.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s