KO UJAMEŠ ZADNJI VLAK…

v soboto zvečer. Po službi. Že tako moramo zelo hiteti, da “vržemo” vse počasi pijoče goste ven, tako da lahko pravočasno pospravimo in tečemo na postajo. Na srečo je samo čez cesto. Samo vlaki ne čakajo. Točno 30 sekund pred odhodom se zaprejo vrata. Saj, lahko bi šla na podzemno, a traja še enkrat dlje in je precej bolj neudobno. Ali pač?

Kajti zadnje vlake v soboto zvečer lovijo tudi “žurerji”, ki živijo izven Londona. Mnogi celo na vzhodni obali. In ko že misliš, da se boš zavalila na kolikor toliko udoben sedež in iztegnila noge za tistih 10 minut do domače postaje, se krepko razočaraš.

Vlak je namreč v soboto zvečer naravnost ogaben. Najprej, imeti moraš srečo, da najdeš stol, kateri ima še pritrjen sedež. Najdejo se kakšni objestneži, seveda pod vplivom razno raznih substanc, od katerih bi verjetno alkohol bil še najmilejša, ki zelo radi razturajo po vlaku. Dobesedno. Če že najdeš kolikor toliko miren vagon z normalnimi sedeži, moraš biti previden, da se ne vsedeš v kak raztopljen sladoled. Kajti londonski žurerji so po žuranju seveda lačni in si v vlak navlečejo smrdljivi McDonalds in ostalo ogaberijo in moram priznati, da jih ni lepo gledati, ko bašejo tiste hamburgerje in krompirčke, polne ketčapa in majoneze (hkrati) v usta. Nekako mi ne gre z njihovo zunanjostjo. Večinoma so precej ušminkani. Ženske v tip top oblekicah, čeveljcih, našminkane za Vogue.. in potem tisti ogabni hamburgerji. Sicer je dobra stran tega tudi to, da so vsi še vedno precej žurersko razpoloženi in vesel klepet se širi po vlaku, pa še prav vsak, ki je v vagonu, je vanj vključen. Zna biti zelo zabavno.

Recimo včeraj. Vlak smo ujeli v dobesedno zadnji sekundi. Že ko sem vstopila v vagon, sem na privem sedežu videla eno debeluško, zagotovo totalno pijano, ki se je zavalila preko vseh možnih stolov, ena noga čez prehod, druga spet nekje drugje.. mislim.. izgledalo je skoraj prostaško. Ona pa zelo fino oblečena, a tisto smrčanje ji ni ravno pasalo k obleki.

V naslednjem vagonu spet, so neki objestni dedci nekaj praznovali (z McDonaldsom.. joj, kako ta hrana smrdi, sploh v vlaku) in eden se je vlegel na polico za prtljago. To, da folk kar drži noge na stolih, je pa itak že folklora.

Se je znalo zgoditi, da sem vsa vesela naletela na prazen vagon. Juhej! Prostora in miru, kolikor hočeš. Res? Ma ne..ste verjetno že uganili, da je za to moral biti dober razlog. Recimo, sveže pokozlan sedež. Kar dober razlog, da noben noče preživeti potovanja v tem vagonu.

Veliko je že bilo razprav o divjanju po vlakih. Govorili so o visokih globah, če te dobijo že z nogami na sedežih. In glede na to, da ima vsak vagon najmanj tri CCTV kamere, ne vidim, zakaj tega ne počnejo. En sam človek, recimo sprevodnik, pa tej rulji itak ne bi mogel biti kos.

* * *

In ko smo že pri vlakih… v ponedeljek si bom privoščila izlet v Pariz z Eurostarom. Grem z vlakom tauhat v Lamanški kanal. Juhej! Karte že imam kupljene, le da mi jih poštar ni uspel pravočasno dostavit. Zato bom morala v ponedeljek že navsezgodaj na postajo dvignit karte. Zdi se mi zelo poceni. Ma kaj poceni… je ceneje, kot povratna karta iz Londona do Yorka. Pa še tisti običajen, “počasni” vlak je. Je tudi ceneje kot Ryanair do Pariza. No ja, mogoče ne karta.. ampak če računam, da moram od hiše do aviona porabiti:

30 min
(0.9 – 2 GBP)
do železniške postaje
+
20 – 30 min
čakanja na avtobus do letališča (vlak je dražji)
+
60 min
(8 GBP karta v eno smer oz. 15 GBP povratna)
z busom do Stansteda
+
2 uri
za formalnosti in čakanje ter shopping iz dolgčasa na letališču (vsaj kava)
+
1 ura leta
=

min 4 ure in 25 GBP
porabljenega časa in denarja, samo da pridem do Pariza.

Potem pa je treba še čakat na prtljago v Parizu, poiskat prevoz z letališča, nekje bogu za hrbtom do Pariza in to je to. Z vlakom pa:

20 – 30 min (max 3.50 GBP za karto)
z metrojem od službe do postaje
+
2h 25min zelo udobna vožnja do Pariza (max 5 GBP za kavico ali kaj za pojest)
=

max 3 ure (no, recimo 4 za vsak slučaj) in 10 GBP

V tem času komaj pridem do aviona! V Parizu se bom dobila s polsestro, katere nisem videla že kakih 6 let. Zdaj tam študira in komaj čaka, da se srečava. Mi je že napovedala plesanje in bogvekaj še. Poleg tega pa je Pariz precej cenejši od Londona tako, da si bom kar lahko kaj privoščila. Paris, j’arrive!

Definitvno pa bom šla pogledat Inštitut Arabskega Sveta, ki me je izredno fasciniral že ko sem bila tam na šolski ekskurziji. Moja polsestrica pravi, da živi dosti blizu. Že sama stavba, arhitektura in to… še srečo sem imela, da je bilo “mešano” vreme in so se fotosenzbilni vzorčki odpirali in zapirali. Videti je bilo, kot da se po celi fasadi odpirajo in zapirajo rože. Evo par slikic (nič bat, bom vzela tudi fotoaparat s sabo!)


Od zunaj, takole od daleč, ni videti preveč impresivno. Samo vsako tole okence je fotosenzibilna celica, ki reagira na količino svetlobe.
Če je več sonca, se zapre, če je pa manj, pa odpre.


Takole pa to zgleda od blizu. Levo okno se zapira, desno pa je odprto. In ko mimo šibajo oblaki, se ta okna odpirajo in zapirajo, vsako po svoje. Je čudovit pogled.


Takole pa to zgleda od znotraj. Tole je, izgleda, knjižnica. Jaz sem bila v restavraciji, tik ob oknu. Hrana je bila tudi čudovita. Ma oh in sploh, sem bila čisto preč od navdušenja. Stavba pa je od znotraj vsa “prosojna”. Večinoma steklo. Vse vidiš skozi.. po štukih, skozi stene, itd. Toplo priporočam vsem obiskovalcem Pariza.

Ekola.. bom morala zaključit. O pubu pa res ne pišem veliko, ker sem malček razočarana nad Don Korleonom. Zna biti prav zloben, če se mu kdo zatakne v grlu in sploh ni fer. Mogoče o tem kdaj kasneje, ko dobro premeljem.

S poljsko družinico iz sosednje sobe pa sem se kar dobro seznanila. So zelo lušni. In mali Mik me že malo bolj sprejema. Samo tako vrtoglavico imam od njega. Ker…

… ko se igra v svojem kotičku z avtički in temi stvarmi, vsake toliko skoči na nogice in naredi enih petdeset krogov okrog jedilne mize… turbo hitrost. Nato se sesuje v svojem kotičku in nadaljuje z igranjem. Kot da nima nobene skrbi na tem svetu. Pa saj jo verjetno res ne. Jaz pa rabim še 5 minut, da se mi oči odvrtijo nazaj. Zadnjič sva se že malček butala z glavami in žgečkala. Se mu vidi, da je bikec po horoskopu, ker zna kar fino butnit z glavo. Pa kako hecno se mu zdi, če rečem AU!. Priznam, da je kar luštno imeti eno tako, z energijo in življenjem nabito bitjece v hiši, da vsepovsod slišimo njegovo čebljanje. Samo Gazda se malo boji, da bodo stene počečkane in tapisoni polni plastelina… hja.. Kaj jih je pa v hišo spustil. To gre z otroci, kajne. Bo že videl, ko bo svojega dobil.. 😀

No, do nadaljnega.. sledi poročilo iz Pariza!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s