Običajno zame jutra ne obstajajo, odkar delam v pubu. Saj ne morejo. Končamo ob 01:00, doma sem okrog pol dveh zjutraj, vsa zgonjena, a v meni vse nori. Potrebujem kaki dve urici, da se “upočasnim”, kar dosežem z branjem kake zanimive knjige, gledanjem DVD-ja ali branjem in pisanjem blogov. In potem zjutraj spim.. kolikor dolgo pač lahko.

A to nedeljsko jutro je bilo drugačno. Ja, najprej to, da je bil Dan Mladosti. Super duper! Fino bi bilo naročit kako sonce pa se kam povabit na vrtno žurko, a kaj ko začnem delati že ob 14:00.

Druga razlika pa je bila tale (beri dalje). V sredo sem preko interneta kupila karto za v Pariz in nazaj. Sprintala. Prečekirala. Doplačala še par funtov, da mi bo poštar ja v roke prinesel zadevo. In vsa vzhičena čakam in čakam, poštarja nikjer. V soboto pa lepo odkrijem sporočilce od poštarja nekje med Junk Mailom. Fino to! Jaz mojim sostanovalcem vedno pošto puščam pred vrati njihovih sob. Gledam sporočilce in si mislim: “Kriza! Tole bo pa moralo prit v ponedeljek zjutraj! Jaz pa delam že ob 11. SHIT! Štala! Ne!!!! V ponedeljek je Bank Holiday!”. Ja, spomnila sem se. Anglija ima najmanj dela prostih dni na svetu in Bank Holidays so težko pričakovane. Nič ne dela. Mogoče Oxford Street. In kaj zdaj? Nič.. jutri je nedelja, se bom prisilila zgodaj vstati in grem na postajo Eurostara po karto. Na novo si sprintam potrdilo o nakupu, pripravim potni list, spakiram mali ruksak (da ga nesem v službo) in sem spet dobre volje.

* * *

NEDELJA, 25. MAJ 2008

Ne, z datumi pa nikdar nisem bila kaj preveč prijateljica. Z urami tudi ne. In čeprav se mi je skozi vse tisto navdušenje nad pričakovanim potovanjem v Pariz in srečanjem s sestrico stalno motal nek čuden občutek, da je nekaj narobe, je bilo navdušenje le premočno, da bi se s tem kaj več ubadala. Sicer sem pa itak znana po tem, da sem totalno “laid back” (Angleži pravijo, da bi lahko bila že vodoravna), ležerna, flegmatik in nosim rožnata očala (ni res.. pravzaprav so vijolično-oranžna in čisto čk-čk). Ampak sem se pa uspela zbudit ob 8:30. Vstati ob 9:45. In se spraviti iz hiše do 10:15. Joj, pa kako mi je bilo vse čudno. Zunaj vse mrtvo (jasno, kdo bo pa pred poldnevom vstajal v nedeljo, po prežurani soboti in ko imaš še cel ponedeljek za pripravo na službo in šolo). Bolj kot smo se bližali postajo St. Pancras, bolj se je metro polnil. Eurostarov urad pa je bil kar poln. V meni se je začelo prebujat tisto navdušenje, začutila sem “wonderlust” ali potovalno mrzlico, prelevila sem se v svetovno popotnico, videla sem se že na udobnih stolih Eurostara, kako srebam kavico in opazujem naravo okoli sebe in pričakujem trenutek, kako bo vlak “poniknil” pod ocean.

“Naslednji, prosim!” pokliče temperamentna uradnica, latino videza in naglasa. Pridem pred okence in ji ponudim papirček, potni list in bančno kartico.

“Hvala lepa,” mi odgovori, pregleda, poropota po tipkovnici in ven prilezeta karti. “Takole! Izvolite!” mi reče in se mi nasmehne. “Avgust je v Parizu zelo lep. Boste uživali!”

“O, seveda bom,” ji odgovorim z velikim nasmeškom. Nakar mi klikne – je rekla avgust?!?

“Ste rekla AVGUST???” jo vprašam začudeno.

“Saj potujete 25. avgusta 08, ponedeljek, ob 17:30, kajne?” mi malček zmedeno odgovori. AVGUST?!?!?!?!?!?!?!?!?!??!?

“Neeee…” zamahnem z roko. Nonšalantno. “Potujem jutri! Zato sem pa tako zgodaj vstala, da pridem po karto!” ji rečem z nasmeškom. Nato pa za spoznanje bolj mevžasto in ponižno:”Lahko preverite, lepo prosim?”

“Ah seveda, ni problema.” zažvrgoli veselo nazaj. “Čeprav ne verjamem, da ste kupili karte za tako kratek rok in tako poceni. Za to ceno morate rezervirati vsaj en mesec vnaprej! Ne, piše avgust. Ponedeljek, 25. avgust 08.” mi odgovoril. Damn it! Kako bo sestra razočarana! Kaka štala. Nos se mi obesi do tal. Lahko bi jim posesala tepih namesto tistega čistilca, ki je ravno čistil na nasprotni strani urada. Odidem proti metroju in skušam poklicati sestro na telefon. Se ne javi. Pustim sporočilo in še napišem ji. Oooo.. kak šit!

* * *

Kot običajno, moja slaba volja ne traja niti 5 minut. Ok, pač avgust. Za ponedeljek je itak napovedan dež, tudi v Parizu. Denarja imam itak bolj malo. Avgusta bo fino toplo in bom imela dodaten izletek po počitnicah in pred jesenjo. Pa še dopusta mi ne bo treba jemat, ker imam ravno tako prosto, šole bo pa že konec. Fino! Se razveselim in pogledam na uro. Ulala.. še par uric za zabit. Kam gremo?

Naslendnja postaja je Barbican. Če se prav spomnim, je tam neki kulturni dom, kjer poteka razstava o vesolju skozi oči “marsovčkov”. Ok, ta Barbican mi itak stalno tolče v oči, pa ga grem zdaj pogledat. Izstopim. Na vhodu v podzemno je nazoren zemljevid (tale je sicer slikan sredi Barbicana, ampak nima veze).

Opazim, da grem v Kulturni center lahko “naokrog” po cesti, ali pa si skrajšam pot preko mostička. Ogledam si okolico. Vreme je … bljak.. dan brez senc… bel.. siv.. nič.. praznina… Ok, vsaj dežuje ne. Grem čez mostiček in pridem v čisto nek drug svet, katerega v Londonu nisem vajena.

Okrog mene ogromne stolpnice, stanovanjski bloki nametani skupaj… A, čakaj, čakaj. Saj sploh ni tako grozno in “miserabile”. Tako se mi zdi bolj zaradi vremena. Ker je tako duhamorno. Nekako dobim nek občutek skladnosti. Slišim ropot nekakšne vode. In ugledam Barbican Centre logo na neki stavbi. Produžim dalje.

London je menda najbolj zelena metropola v Evropi. Ne vem, če je res, ampak kar pa JE res, je pa to, da je povsod zelenje, mini parkci, klopice, ali vsaj kak košček narave. Spodaj je ena od stolpnic poleg teh blokov na zgornji sliki. Vse je na nekakšni ogromni terasi in med seboj povezano s hodniki in prehodi. Cel labirint.

Odpravim se naprej in si ogledujem to betonsko čudo. Terasca gor, terasca dol, stopničke tu in tam, prehod.. a le od kod ta voda. Sliši se kot slap. Pod oboki pridem na teraso Barbican Centra, ki je nekaj takega kot Cankarjev Dom v Ljubljani.

Gledam levo, gledam desno, povsod beton a veliko zelenja. Grem za zvokom vode in pridem na konec terase, ki je oblikovan kot galerija. Na njej ena sama klopca na kateri sedi pločevinka Red Bulla. Pogledam dol… Noro… nekakšna oaza sredi betona. Umetno jezero, parkci, zelenje, terasa. Zamika me, da bi se vsedla na klopico a pomislim, le za kakšnega vraga so jo tja postavili, ko pa se nič ne vidi čez ograjo, ko se vsedeš? Mogoče kak tak njihov “love seat”?

V meni se prebudi tisto otroško navdušenje. Saj se spomnite? Ko kam greste in opazite eno drevo, na katerega se da super plezat (odrasli ga običajno ne vidijo, ali pa so do njega čisto ravnodušni). Ko se ne morete tej želji po plezanju na noben način upreti. Ma kaj upreti… sploh ne razmišljate in kar splezate gor (čeprav je treba potem klicat gasilce, da vas snamejo).

Tako sem se jaz počutila, ko sem videla vse te stopničaste terasice ob jezercu, pa bazenčke in vse skrite kotičke. Takoj sem se podala v raziskovalno ekspedicijo, preskakljala vse table, kjer piše, naj se ne približujemo vodi (Sorry, nisam ja odavde.. I don spik ingliš).

Vodometi pred Barbican Centrom z razglednimi klopcami.

Naokrog so se sprehajale nonice z otroci in ateki s kužki. Sicer pa vse tiho in mirno. Na enem koncu jezera odkrijem zelenje. Park. Odpravim se raziskat. Obenem razmišljam, da če bi že morala stanovalti v londonskem bloku (v strogem centru mesta), tole sploh ne bi bilo tako slabo. Vidim Osnovno šolo za deklice (tega ne morem razumeti, da še vedno delijo šole – nekatere – na fantovške in dekliške… kako se pa otroci učijo “življenja” en z drugim?), vrtec, kulturni dom, glasbeno šolo… celo cerkev je tam na oni strani in ven so se vsuli upicanjeni ljudje. Valjda konec maše ali kaj.. Čas za pub (če je kakšen odprt, seveda). Puba ali bara pa res ni tam. Mogoče je kak v kulturnem domu ampak iz takega se ne bi vsuli tisti res pijani in delali zgago. Morajo biti pa ta stanovanja udobna in hudo draga. Kajti Barbican je bil grajen sredi 70. let. Takrat so pa še vedno kar udobno zidali. Tudi pri nas. No, in pridem do vrat v parkec, tam pa en racmanček taca okrog. Lahko je njemu, ko se lahko stisne skozi rešetke. In je stanovalec. Kajti vhod je dovoljen samo stanovalcem. In je tako tudi čisto prav. Se popolnoma strinjam.

Temule racmanu pa ni ravno treba gagat za preživetje. Ali pač? Hi hi hi

V daljavi vidim nekakšen slap. Do tja je treba pod blokom, katerega pokonci držijo velike betonske “noge”. A tudi tam je ograjen prostor, kamor je vstop dovoljen samo prebivalcem in obiskovalcem glasbene šole. Spotoma si ogledujem rožice, ki rastejo sredi vode. Opazim še eno račko in njen podmladek. Kako hitro se je skrila med rožice, ko sem ven potegnila fotoaparat. A sem malo kasneje le uspela “nazumirat”. Mislim, da so tole japonske račke (se jih spomnim še iz Hereforda, samo ne imena.. za to sem bolj trapasta).

Mama račka in uporni mladič, ki se skriva med rožami, pa ga mora mama iskat. Vidite, kako se je potuhnil, ko ga mama krega?

Zdaj pa se odpravimo proti drugemu koncu “jezera”. Grem skozi tele stebre. Naprej ne morem. Pozornost mi pritegnejo neki otočki v vodi.

Hm… kaj zdaj. Prav firbec me matra, kakšen je tisti otoček na koncu, s katerega pada slap. In kaj so tisti okrogli bazenčki z rastlinjem. A bliže ne morem. Vsaj ne na tem nivoju. Odpravim se gor po stopnicah in pridem v novi labirint, ki pa je tokrat v “trebuhu” tega betonskega naselja. Potke in mostički se križajo a povsod so napisani smerokazi. Ugotovim, da do Liverpool Streeta sploh ni daleč. Časa za raziskovanje imam na pretek, preden bom šla v službo. Torej gremo… Kaj pa je zdaj to? Neki ogromni zlati obrazi? Maske? Aha.. tale roka očitno kaže na vhod v gledališče.

In še pogled na most, ki vodi preko jezera.

Razgledi z mosta. Prav navdušena sem nad to mešanico betona in zelenja, vode in neba. Starega in novega. Ne morem se odločiti, ali mi je všeč, ali me navdušuje ideja nekega takega integriranega naselja, ali mi je samo zanimiva arhitektura ali pa samo občutki, ki se mi porajajo, ko se sprehajam po tem betonskem mestu. Spotoma pokukam še skozi okno glasbene šole, kjer vadi cel manjši orkester. Škoda, da ne slišim kaj igrajo. Tudi imena na notni tabli ne morem razbrati.

Cvetlice so prav povsod. Sicer so pa britanci znani kot navdušeni vrtnarji.

IIIII.. tole me je pa tudi čisto navdušilo. Kako bi šla skakljat po teh “luknjah v vodi”!

Parkec za najmlajše

Še otoček s slapom od strani. V ozadju pa so okna … stanovanj? Hm.. tudi to moram pobliže pogledat.

U! Noro! Takole stanovanje bi pa jaz takoj imela. Čisto nad vodo. Samo vedno mora biti tako lepo pospravljeno. Po pohištvu tudi sklepam, da so lastniki bolj pri denarju. Sploh pa je stanovanje na vsaj dva ali tri nadstropja. Po vodi plavajo tudi zlate ribice. Prav nič se ne bi čudila, če bi bilo to naselje (pa tudi stanovanja) urejeno tudi po principih Feng Shui, kar zdaj kar precej prakticirajo. To mi je razlagal en prijatelj iz Nemčije, sicer arhitekt po poklicu. Da projektirajo po Feng Shui principu. In da je to tudi na šoli študiral. Se mi je zdelo zelo zanimivo, ker sem tudi sama opravila par tečajev, pa se mi zdi, da ljudje to bolj jemljejo kot princip POSPRAVLJANJA. 🙂

Tu pa, domnevam, živi novi londonski župan (Boris Johnson) in na oknu  suši svoje tupeje.

Love is in the air… (ali pa na vodi..) – gagajoči parček

Evo.. zlate ribice. Zadaj pa to zgleda takole.. stopnišče na zgornjo teraso, kjer so vhodi na blok v ozadju ter izhod na parkirišče. Hud luksuz v Londonu. Že sam parking. Pa najemnino plačuješ prav hudo…za parking, seveda. Na zgornji ploščadi pa rastejo palme.

In če je kdo zaposlen v eni od teh stavb, v katere je prav tako vstop s ploščadi, potem se ne čudim, da si lahko privoščijo stanovanje na vodi. A le kaj jim bo avtomobil? Sami stroški in to hudi!!! Recimo v tej bajti (vhod na levi strani ploščadi)

ali pa v tej (vhod na desni strani ploščadi)…

Naravnost naprej pa takle razgled…

Nekaj klasike med vsem tem steklom, betonom in jeklom. Stavba v ozadju je že Liverpool Street. S ploščadi se namreč spustiš točno v postajo podzemne železnice Moorgate, ki je pa samo 5 minut hoje do Liverpool Street železniške postaje. Vmes pa je še Finsbury park, ki je pa balinišče. In rožice tam lepo dišijo. Na klopici v parku je en kolesarski parček imel kar piknik. Plastični vinski kozarčki z pomarančnim sokom, sendviči, sadje.. “Joj, kako se imata lušno,” sem jima rekla.. kljub mizernemu vremenu. Ja.. Londončani se ne sekirajo okrog tega.. si kar naredijo lušno v vsakršnih pogojih.

Tole ne vem kaj je, ampak hudičevo lepo diši.

Predrzen tiček na balinišču

Pitna voda za zejne… deluje poleti, ko je bolj vroče.

Še vedno sem imela kar precej časa do službe, zato sem šla na Spitalfieldsko tržnico. Baterija na fotoaparatu je že veselo utripala zato sem uspela narediti samo še dve fotki. Tole spodaj, na štandu s presno hrano (ki jo pripravljajo kar tam). In še pisane torbice na drugem štandu. Kupila sem si ržen kruh (ko samo pomislim, kako dobre kruhe pri nas prodajajo po trgovinah.. tu pa je ržen že cel luksuz) in eno oblačilce neke mlade modne oblikovalke. Narejeno je iz zadnjega dela moških hlač, par koščkov neke srajce in treh kravat. Vedno sem se oblačila v cunje (dobesedno… vse kavbojke sem poštepala z raznimi našitki in cotkami, jope in jakne sem okrasila z raznimi naveski.. ) tako da se mi je prav fino zdelo, da nekdo dela modo iz recikliranih oblačil.

In še torbice…

In tu smo prišli do konca. Moje jutro se je končalo, ko sem ob grizljanju domačega rženega kruha odkorakala v Pub. Pa še sonček se je prikazal za nameček. Nad tem jutrom sem bila izredno navdušena. Mogoče se bom uspela še kdaj zbuditi zgodaj.