Ja, danes je spet en tak zamorjen dan. Pa tako me boli noht na palcu na nogi. Ne vem, kaj sem mu naredila. Zgleda, kot da je malo krvavo pod nohtom, boli pa tako, da mi gre kar na solze. Deževat ni nehalo niti za trenutek. Sicer mi je zdaj, ko sem doma, kar všeč… rada poslušam škrebljanje dežja pomešano z umirjeno glasbo (recimo pianista Yirume). Pa me je prijelo razmišljanje o tem in onem.. bolj mračnjaškem… Malček sem sitna, ker nisem v Parizu, vseeno.. čeprav sem si že ustvarila lepo sliko izleta v avgustu in se ga veselim.

Vse živo mi hodi po glavi in na poti domov, sem v podzemni opazovala, kaj vse ljudje počnejo med potovanjem, se mi je v glavi pojavila davno pozabljena pesem. Streets of London (Ralph McTell). Spomnila sem se, kako smo je peli ob spremljavi kitar s prijatelji v hribih. Ob tabornem ognju. Ali kar tako.. v sobi. Pa tudi slovensko verzijo… “naj te primem za roko in peljem po Ljubljanskih cestah…”. Kako je bila (in mi je še vedno) lepa ta pesem. Sploh zdaj, ko sem takorekoč Londončanka. Londončani jo imajo itak za himno.

Lahko bi zapela tudi vam, ko vam pripovedujem o življenju tukaj in vam kažem slikice… “Let me take you by the hand and take you through the streets of London.. “. Vedno dobim solze v oči, ko slišim to pesem.

Meni ta pesem res tako “londonsko” zveni.. sploh danes, ko dežuje.. ko je pravo angleško vreme.

Have you seen the old man
Si že videl tistega starčka
In the closed-down market
na zapuščeni tržnici,
Kicking up the paper,
kako brca papir
with his worn out shoes?
s svojimi ponošenimi čevlji?
In his eyes you see no pride
V njegovih očeh ni ponosa
And held loosely at his side
in ob strani mu iz roke visi
Yesterday’s paper telling yesterday’s news
včerajšnji časopis z včerajšnjimi novicami.

So how can you tell me you’re lonely,
Kako mi lahko rečeš, da si osamljen

And say for you that the sun don’t shine?
in da zate sonce ne sije.
Let me take you by the hand and lead you through the streets of London
Naj te primem za roko in peljem po Londonskih ulicah
I’ll show you something to make you change your mind
pokazal ti bom stvari, ki ti bodo spremenile mišljenje.

Have you seen the old girl
Si že videl ostarelo dekle
Who walks the streets of London
ki hodi po Londonskih ulicah
Dirt in her hair and her clothes in rags?
z umazanijo v laseh in oblačili v cunjah?
She’s no time for talking,
Nima časa za pogovor
She just keeps right on walking
samo hodi dalje
Carrying her home in two carrier bags.
in nosi svoj dom v dveh plastičnih vrečkah.

Chorus / Refren

In the all night cafe
V kafiču, odprtem celo noč,
At a quarter past eleven,
ob četrt čez enajst,
Same old man is sitting there on his own
ta isti starček sedi čisto sam
Looking at the world
in zre v svet
Over the rim of his tea-cup,
preko roba čajne skodelice,
Each tea last an hour
vsak čaj traja eno uro
Then he wanders home alone
potem pa sam odide domov

Chorus / Refren

And have you seen the old man
Pa ste videli starčka
Outside the seaman’s mission
pred mornariškim misionom,
Memory fading with
kako mu bledijo spomini z
The medal ribbons that he wears.
medaljami, katere nosi.
In our winter city,
In v našem zimskem mestu
The rain cries a little pity
dež izjoče le malo usmiljenja
For one more forgotten hero
za še enega pozabljenega heroja
And a world that doesn’t care
in brezbrižni svet.

Chorus / Refren

* * *

Saj vem, da je Aleksander Mežek pel Ljubljanske ceste, ki je kar podoben in zelo lep prevod (seveda tudi bolj “pesniško” prilagojen, a jaz sem dodala “direkten prevod” in še manjkajoči del na koncu (katerega v Ljubljanskih cestah ni), ker me spominja na mojega deda in ker mi bolj “londonsko” zveni. Spodaj dodajam še Mežkovo pesem:

Si že videl starca tam na bližnjem trgu,

v raztrgani obleki prodaja časopis? 
Iz oči ne sije mu prevzetnost ne sovraštvo,
ker vse kar on ima, je košcek pločnika.

REFREN
Kako moreš reci, da sam si ti in sonca zate da vec ni.
Naj te primem pod roko in peljem po ljubljanskih cestah, 
videl boš stvari, ki te spremene. 

Si že kdaj opazil ostarelo ti dekle na cesti? 
Kar na njej visi, zamazano je vse. 
Nima šasa za klepet, le kar naprej po mestu blodi, 
njen dom in svet je v majhnem kovcku ujet. 

In ko mesto ugaša v ulicni kavarni, 
sam ob crni kavi star možak sedi. 
Opazuje svet, ki se giblje mimo njega, 
dokler ga natakar grobo ne odslovi. 

REFREN

* * *

In še nekaj mi je padlo na pamet. Ko gledam tisto igrico, KJE SEM, pri kateri žal ne morem sodelovati (zdaj se po fotkah ne bi prav veliko stvari spomnila v Sloveniji), ker če bi po kakem čudnem slučaju prevzela štafeto, bi ne bilo fer. Zato sem prišla na eno drugo idejo. Posluš’te to! Oziroma, preberite… 😀

Kot prvo, “copyright” je itak od Morske deklice. Če smem, bi dodala “blagovno znamko” in sicer bi igrico poimenovala NAJDI ME. S temile pravili:

* Igrica je namenjena tistim, ki obiskujejo, bodo obiskali London ali pa tu živijo. Z igrico bi vas dejansko “prijela za roko in vas peljala po Londonskih cestah” in vam pokazala detajle in kotičke, ki jih morda nikdar ne bi opazili.

* Igrica NI časovno omejena. To bi bilo neumno. Takrat ko gre kdo v London, če se spomni, naj pogleda na stran in se “igra” ko bo tu.

* Je pa omejena na center Londona, po katerem večinoma hodijo turisti in kjer se da do vsega priti peš.

* Na blogu bi pokazala nek detajl, katerega bi potem morali poiskati, fotkati in objaviti kot dokaz na blogu. Obenem lahko fotkate tudi kak svoj detajl, ki ga objavite kot nadaljevanje igrice oz. prevzamete štafeto in pošljete mene (pa tudi druge obiskovalce Londona) na to mesto. Kaj veš.. mogoče se še srečamo tam.

* Ob vsaki fotki bi morali dodati tudi lokacijo in morda kak namig, odvisno od tega, kako očiten je detajl in kako lahko ga je najti (ali zgrešiti). Lahko se seveda objavi tudi izseček iz zemljevida, kjer je obkroženo področje, na katerem se nahaja ta detajl.

* Detajl mora biti nekaj “stalnega”. Recimo, gledališki posterji ali kake 3D reklame postavljene na Trafalgar Square, božični okraski, ipd. ne veljajo, ker se lahko situacija od obiska do obiska spremeni.

* Mogoče še to, kar pa ni pravilo, samo en tak dodatek… ob slikici lahko objavite tudi krajše besedilo..recimo kaka zgodovinska dejstva, anekdote, ipd.

Kaj pravite? Bi se igrali z mano? Če da, ste dobrodošli, če ne.. nič hudega.. jaz bom še vedno brkljala po londonskih uličicah in fotkala vse, kar se mi zdi zanimivo in nenavadno.