NEDELJA, PROKLETA NEDELJA…

Tako so nekoč prepevali Parni Valjak. In meni je res malo “prokleta”. Začnem delati že precej zgodaj (ob 14.). Vedno zamudim (če sploh vozi vlak celo pot do Liverpool streeta, običajno premešajo vozne rede, ali pa kak vlak celo izpustijo). In vedno me pri tem dobi Don Korleone. Tudi danes.

Ko sem prišla (nekako sem uspela zamuditi “samo” 10 minut), je stal zunaj, pri vhodu in kadil. Pomenljivo mi je pokimal.

“Živjo šefe,” prijazno pozdravim in se naredim karseda nedolžno. “A jaz danes začnem ob dveh ali ob treh?” ga vprašam in sem in tja malček utripnem s trepalnicami. Škodit ne more. Sicer je pa vprašanje upravičeno, ker Don Korleone vedno prepozno obesi urnik na steno, tako da nikdar nismo čisto prepričani, da vemo, kak šiht imamo naslednji dan.

“Ob dveh.” reče in izpihne dim. “Kuharček se spet ni prikazal!” mi besno navrže. Aha, to razloži, zakaj je Don Korleone oblečen v belo, kot kak kirurg. Naš lepi Kuharček ga včasih tako biksa, ja.

“No vidiš, šefe…mogoče da zamujam, samo vedno se lahko zaneseš, da vsaj pridem v službo, kajne?” ga lopnem po rami in se hitim preoblačit, da mi ne bi še kaj zafilozofiral.

* * *

Dolgčas. Pub skoraj prazen. Vsi zehamo. S Princesko spet debatirava o oblikovanju. Vstopita ena gospa in en precej mlajši tip. Naročita pijačo. Skušam ju poslati gor v restavracijo k Pinocchiu, pa pravita, da jima je kar tu dol všeč. Nekaj mi ne da miru in ju opazujem, nato pa le kar direktno vprašam.

“Oprostite, od kod pa prihajate?”

“Oh, iz Slovenije” mi odgovori tip in gospa prikima.
“Res?” se razveselim. “Jaz tudi!” in nadaljujemo po slovensko. Sta mama in sin. Tip odnese pijače, gospa pa me odmeri od glave do pet. Nekam znana se mi zdi, pa je ne morem nikamor postavit (še zdaj se sprašujem, če je od nekod ne poznam.. ali pa koga, ki ji je zelo podoben).

“A ste že dolgo tu? V Angliji!” sledi naslednje vprašanje. Kar sem tudi predvidevala. Valjda! Tako kot tudi naslednje. Odgovorim gospe in ji povem koliko let sem v Londonu, koliko let pa sem živela na podeželju.

“Pa ste vedno v tem poklicu,” pogleda naokrog in nato spet vame. Dobim čuden občutek, da morda ne odobrava mojega delovnega mesta. Ali pa me, tako kot jaz njo, skuša nekam “postavit”. Mogoče se skuša spomniti, kje sva se že srečali.

“Pa vam je všeč?” me vpraša dalje. Sledi naslednje vprašanje – tisto, ki mi je šlo že od nekdaj strašansko na jetra. Zdaj, ko sem se ga pa čisto odvadila slišati (ker je to tu tabu tema), pa sploh. In me kar pokuri, ko zaslišim:

Koliko vas pa plačajo?”

GRRRRRRRRRRRRRRRR!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ma če ni to tipično “slovensko”!!! Že samo zaradi takih vprašanj, bi lahko “spizdila” iz domovine še veliko prej, kot sem.

Vsakič, ko sem dobila nov projekt za delat, ko sem zamenjala službo, me niso vprašali, če sem tega vesela, če uživam pri delu, če sem zadovoljna s svojim delom, če mi projekt gre, kakor je treba, če bi čaja, ko že tretjo noč zijam v ekran in klikam z miško, da sem dobila že krče v prste… NE. Vse kar jih je zanimalo, je KOLIKO SE PLAČA! in ALI SE TI SPLAČA.

* * *

Še ko sem jaz klepetala z gospo, vstopijo trije tipčki. En belec, z blondno sivimi lasmi in precej posončeno (rožnato rdečo) kožo in dva črnca. Postregla jih je Princeska. Belec jo je opazoval, kot bi jo hotel vsak hip pomljaskati. Pa še tisti njeni čudoviti, dolgi blond lasje so se ji vsuli po hrbtu, ker se ji je razpustila figa.

“Od kod pa si?” jo vpraša tip.

“Iz Izraela,” odgovori Princeska.

“A dej nehi.. potem si židinja, tako kot jaz!” se zadere tip.

“A ja?” ga zdaj ogleduje Princeska. “Pa nič ne zgledaš!” mu reče mirno, flegmatično.

“O ja,” reče tip. “Saj sem še obrezan!” Sredi pogovora s Slovencema, prasnem v smeh. Žida nista opazila. Jaz pa sem samo upala, da mu bo Princeska verjela na besedo, saj se je zdel čisto sposoben oneta potegnit ven in ga položit na pult v oceno. Ko sem končala svoj pogovor, sem pokukala k njima. Princeska se je sklonila po kozarec, tip pa je pokleknil na stolu in se nagnil naprej, da si jo ogleda od zadaj. Odobravajoče je pokimal. Odšla sem odnest nekaj stvari na drugo stran bara. Ko sem prišla nazaj, sta si izmenjevala številki. Tudi prav. Princeska se je ravnokar razšla s svojim tipom in je videti malo žalostna.

* * *

Nato je prišel stari Perverznež. Mislim, da sem ga enkrat opisala v enem od prejšnjih blogov. Starejši gospod, ki rad razkazuje svoj zlati prstan, z vgrajenimi nevemkaterimiže kamenčki. Danes je za tarčo izbral Princesko. Predstavil se ji je kot fotograf (bruh, naj mi da kdo vedro). Da bi jo slikal. Ker nima smisla, da tako lepo dekle ždi v taki rupi kot je naš pub. Da ona itak ne ve, kakšno je življenje in da jo bo on vsega naučil…

Princeska ga vljudno posluša, kot bi poslušala kakega res ubogega starega dedeka, iz čiste vljudnosti, ker se ji smili. In tako ga je tudi videla, starega perverzneža, ki ga ob pogledu na mlada dekleta zasrbijo jajca… Mater mu! In kako jo je farbal. Potem se mi je pritožila, da je malček jezna. Ker je rekel to in je rekel ono. Čisto me je pokurilo. Pa niti ne ne toliko to, da ji je težil. Ampak to, da izkorišča njeno naivnost in dobro srce. Prase staro. Potem nam je težil, da gre ven kadit in da naj mu čuvamo pivo. Najraje bi kar pljunila not. Pa je  rekel, da ga je strah, da mu ne bi kdo kaj dal v pivo.

“Na primer, kaj?” ga vprašam.

“Ja saj veš… kako vam puncam dajejo razne stvari v pijačo, da vas fant lahko potem domov odpelje in počne vse tiste poredne stvari z vami!” mi odgovori in pomežikne (bruh!).

“Pa saj lahko odnesete pivo s sabo ven!” mu rečem.

“Ne, ne, kar tu naj bo!” mi odgovori že z vrat.

“A, potem pa vi pravzaprav UPATE, da vam bo kdo kaj not vrgel in vas ugrabil in delal poredne stvari z vami?” mu pomežiknem… stari Pervo! Ni mi odgovoril.

Čez nekaj časa je Princeska že kar precej zmedena. Rečem ji, naj mu kako zabrusi nazaj.

“Ampak to ni vljudno!” mi zajoka.

“Ma daj, punca… a je pa vljudno, da te tip sprašuje, če se te lahko dotika?” malček sem že nejeverna. Njen oče je psihijater. Pa jo vprašam, če je doma niso učili, kako se s takimi “primerki” dela. Da je tu v Londonu treba biti kar malo nesramen včasih, če ne se taki trapci kar prilepijo nate, kot pijavke, in zlepa ne spustijo. Kar malo sem jo prestrašila in gledala me je s široko razprtimi očmi. Zamislila sem se. Kaj pa ji sploh govorim. Kaj ni lepo, da so še take “čiste duše” na svetu? Kdo pa sem jaz, da ji zdaj dajem neke življenjske napotke? Da malo razbijem atmosfero ji rečem:

“Ma reci mu, da ga boš peljala s sabo in predstavila očetu. Da on se bo zelo, zelo rad pogovarjal z njim. Ves dan, če bo treba. In mu to tudi računal na uro. Mastno.”

Uspela sem. Princeska se zahihita in prikima, da verjetno bi njenega očeta pa takšni primerki res zanimali.

* * *

Ko naslednjič pridem s krajšega odmora, se mi zdi, da imamo v pubu Emo Konvencijo. Zasedli so polovico puba. In klepečejo in klepečejo in pijejo kot žolne. Počasi in postopoma tudi odhajajo. Ostane ena punca, z objokanimi očmi. Sama. Nič je ne vprašam, samo ponudim ji en kup prtičkov. Hvaležno in malce zmedeno me pogleda. Nerodno ji je, ko se mi zahvali.

“Nič ne skrbi.. nisi ne prva ne zadnja..” ji pomežiknem in grem nazaj za šank. In to je res. Dostikrat imamo kaka objokana dekleta, ki se skrijejo v najbolj temačen kot. In upajo, da jih nihče ne vidi. Pa jih. Mi izza šanka. In jim nosimo papirnate prtičke. In kozarec vode. Diskretno. In jih pustimo, da se umirijo, popravijo šminko, in odidejo iz puba v svet z malček osveženim dostojanstvom.

* * *

Končno je ostala le še ena skupinica. Štirje fantje in dve dekleti. Eden od fantov je že precej majav. Zdi se mi, kot da bo vsak hip bruhal. Groza. Bruhanja ne maram. Ne pri sebi, pri drugih pa še manj. In če bo bruhnil, bom morala jaz pospraviti. In bom zraven zagotovo bruhala še sama.

Ko pride eden od tipčkov po pijačo, se mu nasmehnem in vprašam, če je že kaj pijan.

“O ja…!” mi ponosno odvrne.

“Ah.. potem ti pa ne morem dati alkoholne pijače!” se mu nasmehnem prijazno.

“Oooo.. to je pa malo kruto!” se razburi.

“Žal.. meni se zdi kruto pospravljat bruhanje za tvojim prijateljem, ker bo vsak hip bruhal. Če gre domov, vam dam še en drink, sicer pa ne.” odgovorim.

“Ok, sprejmem!” reče in se odpravi nazaj h skupini. Začuda vsi kar sprejmejo. Naročijo nekaj za jest in umirjeno klepetajo. Ko odidem pospraviti posodo, se dekleti prav strastno poljubljata. Hmm.. OK. Si mislim. Fantje očitno uživajo. Ena od deklet se mi prijazno nasmehne in mi zaupno prišepne, ko sem ravno na njeni strani brisala mizo. Ta pijani fant je že odšel.

“Hvala, da si tako ravnala. Smo se ga hoteli znebiti že ene par ur. Pa se kar ni hotel odlepit.” mi je rekla.

“Ok, saj ne mislim biti zoprna, ampak res ni fer, da bi morali pa mi potem pospravljat. Ker vi zagotovo ne boste.” se ji nasmehnem nazaj. Zarotniško mi pomežikne in prime svojo prijateljico za koleno.

Ko že zapiramo pub in jih pošljem ven spit pijačo do konca, se pogovarjajo o tem, kje bosta punci prespali. Pri enemu od tipov. Si mislim, da če bo scuzal še tisto zadnje pivo do konca, bo zamudil vso akcijo.. a saj je tu še vedno jutro, kajne?

* * *

Končno konec šihta. S Supermenom greva na vlak. Zunaj je mirno. Začuda je še vedno odprt moj Sadni štand. Supermen mi kupi pakungo sadne solate. Mmmmm… kako dober je ananas. Na vlak morava čakati še pol ure. Lahko bi šla na podzemno, a se z vlakom manj pelješ. In jaz pridem bliže domu. Na postaji iz bankomata izcuzam še denar za najemnino in nato greva kar sedet v vlak. Vsedeva se v en kot vagona in oba hkrati pogledava na drugo stran.

Tam sedita dve… kakobirekli, gospe. Kar v letih. Imata moški glas. In moške roke. Take velike, žilaste. Z nalakiranimi nohti in prav lepo manikirane. Lase kot lepo urejeni lasulji. Obraza sta oba precej moška. Stari sta nekje čez 65. Kar malo preveč napudrani. Okusno našminkani in urejeni. Z veliko stila. Mogoče kar preveč. S Supermenom se spogledava in skomigneva z rameni. Sta transvestita ali pa celo transseksualca.. pa kaj.. dandanašnji pa to res ni nič več nenavadnega.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s