Tole imam na zidu. Ker pove točno to, kar me o ljudeh najbolj zanima. Je prepisano od nekod, ne vem že, od kod (v angleščini je na internetu, nawww.oriahmountaindreamer.com). Oriah je to napisala nekega večera, ko je prišla z neke promocije (najbrž svoje knjige) in vse kar so jo ljudje spraševali in o čemer so govorili, je ni niti najmanj zanimalo. In v njej sem videla sebe, kako sem se tolikokrat spraševala, če sem jaz sploh normalna in zakaj se ne morem vklopiti. Pa sem videla, da samo nisem znala ubesediti svojih vprašanj. Jih je Oriah zame (in za vas).

Lahko rečem samo to, da mi je ta reč obrnila življenje za 180 stopinj. Tukaj je:

POVABILO
Oriah Mountain Dreamer

Ne zanima me, s čim si služiš kruh.
Rada bi vedela, po čem hrepeniš
in če si upaš sanjati, da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima me, koliko si star.
Rada bi vedela, če boš tvegal, da te bodo drugi imeli za bedaka
zaradi ljubezni,
zaradi tvojih sanj,
zaradi pustolovščine življenja samega.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo luno.
Želim vedeti, če si se dotaknil središča svoje bridkosti,
ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo
ali pa te je strlo in si se zaprl,
da te ne bi dosegla nobena bolečina več.

Rada bi vedela, če lahko obsediš z bolečino
mojo ali svojo
ne da bi premaknil in s tem poskusil skriti,
ali zabrisati,
ali odpraviti.

Vedeti hočem, če znaš živeti z radostjo,
mojo ali tvojo lastno,
če lahko razposajeno plešeš
in dovoliš, da te zanos preplavi do konic prstov na rokah in nogah,
ne da bi nas druge opominjal,
da moramo biti previdni
in realni,
in da se moramo zavedati omejenosti človeškega bitja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ,
resnična.
Rada bi vedela, če si upaš
razočarati drugega,
da bi ostal zvest sebi;
če lahko preneseš, biti obtožen izdajstva,
a ne izdati svojo dušo.
Če si lahko brezveren
in torej vreden zaupanja.

Vedeti hočem, če lahko vidiš Lepoto,
vsak dan,
tudi kadar ni lepa.
In če lahko napajaš svoje življenje
iz njene navzočnosti.

Vedeti hočem, če lahko živiš s polomijo,
svojo in mojo,
pa še vedno obstaneš ob robu jezera
in zavpiješ proti srebrnini polne lune:
“Da!”

Ne zanima me,
kje ziviš in koliko denarja imaš.
Rada bi vedela, če lahko po noči žalosti in obupa,
izmučen in ranjen do kosti,
vstaneš in narediš, kar je potrebno,
da nahraniš otroke.

Ne zanima me, koga poznaš,
niti kako si se znašel tukaj.
Zanima me, če boš pripravljen stati
z menoj sredi ognja, ne da bi se prestrašeno umaknil.

Ne zanima me kje, kaj, ali pri kom
si se učil.
Rada bi vedela, kaj te gradi
od znotraj,
ko vse drugo razpade.

Rada bi vedela, če znaš biti sam
s seboj,
in če ti je resnično ugaja družba, ki jo imaš
v trenutkih praznine.