ČK-ČK ENTUZIJAZEM

Že dolgo nazaj, ko sem bila še najstnica, ko smo na starih gramofonih še vrteli LP plošče in singlce in jih presnemavali na kasete, sem sanjala London. In sicer… zaspala sem, nato pa sanjala, da me mama budi in mi govori, da bova pozni za avion.

“Kak avion?” ji odgovorim in si v sanjah mencam zaspane oči.
“Ja, greva v London! Pohiti!” mi vrže mama v glavo kavbojke in majco. In tako se nekako znajdeva v Londonu, kjer je bil pa še čisti dan. Potepam se po ulicah, gledam spomenike (da ne govorim o tem, da ga prej še nikdar nisem obiskala, niti moja mama ne) in v neki mali uličici kupim eno ploščo. Nato se na izhodu zaletim v mamo, ki me pograbi za roko in hitiva na letališče. Doma se slečem in samo v spodnjicah padem v posteljo. Ploščo položim poleg sebe. Mama pravi, da me bo zbudila ob pol osmih. Tema.

Nekdo me ruka. Odprem eno oko, napol. Mama me trese, da bom zamudila v šolo. Nato z zamudo še budilka zapleše svoj kazačok na nočni omarici. Nekako se izkomotam in skušam z mamo obnoviti izlet v London.

“Kak London te je pa zdaj popadel,” se namrdne mama in hiti sesat po stanovanju.

“Mama, kje je moja plošča? Kam si jo dala?” se derem, da preglasim sesalec. Mama nima pojma o nobeni plošči. Sanje so tako živo v meni, da se jih sploh ne morem otresti. Končno me ljuba mati le prepriča, da se mi je sanjalo in da ona niti slučajno ni  bila ponoči v Londonu (kjer je bil sicer dan), ker je do 3:00 gledala nek film na televiziji.

Popoldne se oglasim pri teti, ki je nekoč delala v Angliji in Londonu (kot študentka angleškega jezika). Obnovim do potankosti ves sprehod in ona se čudi. Menda je tako, kot bi bila res v Londonu. Še imena ulic sem si zapomnila. Neverjetno. Morda je bilo eno od tistih astralnih potovanj. Kdo ve.

Nadaljujeva pogovor o Angliji, ki mene, iskreno rečeno, takrat ni niti najmanj privlačila. Niti najmanj se mi ni sanjalo, da mi bo nekoč tu še všeč. Ma kaj všeč… da bom čisto zaljubljena v London.

“Pa mislim, da bi bil tebi London kar na dušo pisan,” mi pravi teta.

“Zakaj tako misliš?” se čudim.

“Ker so ljudje tam tako malo… no, pritegnjeni… ampak na tak fajn način.. težko bi ti razložila,” se nostalgično zamisli teta. Skomignem z rameni in pozabim na vso to epizodo.

* * *

In kaj ima s tem entuziazem, se boste vprašali. Ima veze z nekaj knjigami. Prva je Štoparski Vodnik po Galaksiji. Ker nekaj tako odpuljenega, med vrsticami sarkastično spiritualnega in ciničnega, z ogromno dozo humorja in sploh totalno čk-čk (da se poslužim tega “trademarka”). Saj ste najbrž prebrali, pa veste.

Potem pa sta tu še Danny Wallace in Angus Bell. Dva totalno čk-čk mladeniča, ki se kar polotita neverjetnih projektov in o njih napišeta knjigo. Naj vam ju predstavim.

Angus. Mlad škotski navdušenec nad kriketom in ljubitelj vsega slovanskega. Ima punco v Kanadi. Denar si je služil z delom v metadonskem centru, kjer je moral vsake toliko sunit kako hrano iz kantine, da prihrani na drobižu. Potem sta šla pa v Kanadi s punco na nek Spiritualni Expo, kjer mu je prerokovalec rekel sledeče (potem, ko ga je z zaprtimi očmi izbal v množici obiskovalcev):

“Ukvarjaš se z neko idejo, ki ti vzame veliko časa. Skušaš jo dati iz sebe, pa se vrne kot bumerang. Neke vrste medijska ideja. Nekako si že to čisto izoblikoval, a moraš na stvari pogledati z drugega zornega kota. … Ne narediš vsega, kar je potrebno, da ta ideja zaživi.”

Nato mu reče, da je v Kanadi samo začasno in da bo šel nazaj domov. Reče mu še, da ima neko poslanstvo in da njegovega popotovanje še ne bo konec. Da bo pravzaprav potoval še precej več, kot si misli. Kar si je Angus razlagal, da bo verjetno dobil delo raznašalca pizze.

“Imaš nek stik (…) v paranormalnem svetu!” nadaljuje prerokovalec. “To bo nekdo, ki je s teboj v sorodstvu. Po materini strani. Mogoče stric. Umrl je kot otrok v času vojne. In vedno, ko dobiš kako noro idejo, prihaja od njega. On živi svoje življenje skozi tebe!” Angus se odloči, da bo odslej tega duha krivil za vsako napačno odločitev, ki jo bo naredil v življenju. Prerokovalec pa še ni končal:

“Še nekdo ti bo pomagal na tem potovanju! Nekdo, ki mu je ime Jason. Ampak to ni njegovo pravo ime. (…) Na koncu se boš vrnil v Kanado. In me spet obiskal. Čeprav nisem uradnik za priseljevanje, a se boš moral ukvarjati z veliko papirologije, da bi lahko delal tukaj. (…)”

Angus doma dobi v glavo besedici “kriket” in “Ukrajina”. Kar se na koncu spremeni v projekt raziskovanja kriketa v slovanskih deželah. In tako se odloči, da bo odšel odigrat igro kriketa v vsako slovansko deželo. Vsede se v svojo staro Škodo in se odpravi. Med drugim se znajde tudi v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, igra kriket v Bolgariji, na Slovaškem, Češkem, v Estoniji, Latvi in Litvaniji, Ukrajini itd.. celo do Istambula gre, samo zato, da bi z kriket batom poslal žogico iz Evrope v Azijo na Bosporskem mostu (ki je za pešce strogo prepovedan).

Na koncu se res vrne v Kanado, napiše in objavi knjigo in tudi obišče prerokovalca, ki se ga pa ni spomnil. Mu je pa spet potrdil vse, kar se je Angusu dogajalo. Prav zanimivo je bilo brati, kako se je znašel v naših koncih, predstavil pa je tudi nekaj neverjetnih ljudi, ki gojijo prav takšno navdušenje do kriketa.

* * *

Danny Wallace pa je še večji “norc”, če se lahko tako izrazim. Po poklicu novinar, ima (oz. je imel) punco iz Norveške a mu je bilovečinoma dolgčas. Ko se enkrat vrne s pogreba nekega švicarskega strica, ki je v začetku 40. let 20. stoletja ustvaril nekakšno komuno istomislečih ljudi v Švici in jih povabil naj se jim pridružijo, Danny iz samega dolgčasa med malimi oglasi objavi sledeče:

“JOIN ME. Send a passport photo as a confirmation.” (v prevodu: Pridruži se mi. Kot potrdilo pošlji fotografijo za dokumente.” In memoriam švicarskemu stricu.

Ko dobi po pošti sličico prvega “pridruženca”, ki je zraven še priložil prospekt neke indijske restavracije v Camdenu, se Danny počuti, kot da sta si najmanj v sorodu in bosta skupaj živela do smrti, se poročila z dvojčicama (vsak z eno, da se razumemo). Ko pa pelje svojo dvomov polno punco na večerjo v to restavracijo, pa ugotovi da sploh ne obstaja. Počasi kapljajo fotkice novih “pridružencev”, ki sploh nimajo pojma čemu se pridružujejo. Tudi Danny nima pojma. Dokler ga nekdo ne vpraša, kaj je sploh namen tega pridruževanja. Tako si Danny izmisli, da je namen vsega tega, da nekoga osrečijo. Na primer, starega človeka. Tako poimenuje vsak petek “dobri petek” in spodbuja “RAOC” ali Random Act of Kindness (Naključno Prijazno Dejanje). Pridruženci so navdušeni in veselo z malimi prijaznimi dejanji osrečujejo ljudi, predvsem ostarele. Vmes naletijo tudi na goljufa, ki je to prijaznost izrabil, a mu tega niso vzeli za zlo. Ma… težko vam takole na hitro povem, kaj vse se je dogajalo okrog tega. In kako se je Dannijeva punca jezila nad njegovimi projekti malega fantka, ki so nesmiselni in trapasti. In ga na koncu tudi pustila. Lahko samo rečem, da je to ena od najbolj čk-čk knjig o resničnem življenju in resničnih ljudeh, ki sem jo kdaj prebrala. In smešna, da izgubiš vse michelinske obroče okrog pasu, ko jo bereš.

Danny je bil zaradi punce zelo depresiven. Dokler se nekega dne ni vozil v avtobusu in napeljal pogovor z nekim Indijcem. Indijec je bil malo presenečen, a ker ni hotel biti nevljuden do depresivnega mladeniča, mu je svetoval: “Večkrat reci DA!”

In tako je Danny postal YES MAN. Odločil se je, da bo vedno odgovarjal pritrdilno. Tako je odgovarjal na junk maile, kar ga popelje na Nizozemsko, kjer odkrije, da tisti, ki želijo njegov bančni račun, na katerega bi nakazali milione in mu pustili 10 %, sploh ne obstajajo, naslov pa je od nekega nizozemskega supermarketa.

Ko sreča svojo bivšo z novim fantom, s katerim se Danny rokuje in seznani, odgovori pritrdilno na retorično vprašanje, če bi se jima pridružil pri večerji. Seveda njegovi bivši ni prav, ampak nima kaj.

V nekem baru  ga nasilnež nadere: “Zijaš v moje dekle?”

“Yes.” odgovori Danny

“A bi eno na gobec?” zagrozi nasilnež.

“Yes.”

“A se ti z mano zajebavaš?” je zdaj že prav penast nasilnež.

“Yes.” reče Danny in zapre oči v pričakovanju ene na gobec.

“Faca si mi ti,” zasliši in začuti mesnato roko, ki se mu vleže okrog ramen. Nasilnež mu kupi pijačo.

In tako naprej. Dogodivščine, potovanja, srečanja z zanimivimi ljudmi. Na srečo ni srečal nikogar, ki bi ga prosil, naj koga ustreli. Ker bi moral odgovoriti “Yes.”

Zdaj po Dannijevi knjigi delajo tudi film, v katerem bo glavno vlogo imel Jim Carrey, štartali pa naj bi nekje Decembra, če se ne motim. Upam, da bo vsaj pol tako dober kot knjiga. No, tale Danny je imel še druge odpuljene projekte, tudi opisane v knjigah. Recimo, kako ustvariš svojo državo.

Sicer pa se še vedno lahko pridružite: www.joinme.co.uk in več o tem preberete tudi v WikipedijiPreberete pa si lahko tudi odlomek (v angleščini) o prvem pridružencu. Kolektiv Join Me ima tudi svojo pesem (himno). Ki jo slišite tu.

* * *

Grem poslat še svojo fotko zdaj 😀 Tale folk se namreč vsake toliko zbere kje in naredi fajn žur. Pa tudi precej naključnih prijaznih dejanj. Men’ paše… In taki entuzijasti, malo čk-čk, ampak z dobrimi nameni, so mi zelo, zelo všeč. In v Angliji jih najdete na vsakem koraku.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s