EN MIMOGREDE ZAPIS O ŽALOSTI

Takole, včasih vržem oko na eDija, preletim po dva tri zapise na dan… Redko imam še čas kaj napisati, pa me je mikalo. Tisto o žalosti. Sem kar razmišljala cel teden o žalosti. Pa ni bilo časa za pravočasno napisat, bom pa kar zdaj dodala.
Meni je žalost lepa. Čudovita, pravzaprav. Tista prava žalost. Sem razmišljala, kako jo definirati. Kaj sploh je žalost? Kdo ve? Zdi se mi, da žalost dostikrat mešamo s samopomilovanjem. Žalost ni samopomilovanje. In jok ni vedno izraz žalosti. Dostikrat žalosti sploh ne izražamo z jokom. Dostikrat pa jočemo iz nemoči, pa ker se smilimo samim sebi… pa ker imamo ranjen ego.Prava žalost pa je povezana s sočustvovanjem. Prava žalost je povezana s solzami, ki nas prečistijo od znotraj, odplaknejo vso “grdobijo” iz duše in odprejo srce za ljubezen. V žalosti smo ranljivi in izpostavljeni svetu… a hkrati tudi močni. V žalosti se predajamo. Imamo več razumevanja za druge in smo manj sebični. Ko je žalost prava, seveda. Žalost pravzaprav zmanjša tudi strah.

Žalost je “počasno” čustvo. Potrebuje nekaj časa, da se razvije. In če ji to dopustimo in se žalosti prepustimo, bo trajalo nekaj časa, preden jo “predelamo”. Žalost je zelo koristna za osebno rast.

Jeza je hitro čustvo. Eksplozivno. In škodljivo. Seveda nam v določenih situacijah lahko tudi koristi. Amapk če pomislimo na vse fiziološke spremembe, ki se dogajajo v nas, ko se razpištolimo…

Dvigne se nam pritisk (škodljivo), poviša se adrenalin (koristno v določenih situacijah, če le ne traja predolgo), smo v stanju stresa, upočasni se metabolizem, telo je pripravljeno na borbo ali beg. Ja, zelo koristno in naravno, če so te stvari občasne in če si dovolimo, da se telo potem vrne v svoj ekvilibrijum. Da se poleže adrenalin, da črevesje spet začne delovati in da se zniža pritisk.. Da o učinkih jeze na okolico niti ne govorimo…

Žalost niti pod razno ni tako škodljiva za telo. Kar pomislite, kaj vse se dogaja v telesu, medtem ko smo žalostni. Ja, od žalosti lahko tudi umremo. Dejansko je tako. Ampak mislim, da se to zgodi, kadar v žalosti pretiravamo in se ne znamo povrnit v normalno stanje. Če pomislim, kdaj se to zgodi… kadar nas zapusti ljubljena oseba, na katero smo bili zelo navezani, morda. Ko rečemo, da nam poči srce… od žalosti. Pravzaprav, nisem še čisto razmislila o tej varianti, morda zato, ker se dandanašnji to niti ne dogaja tako zelo. Morda je posredi odvisnost.. da nismo razvili neke neodvisnosti ali samostojnosti od drugega in živimo zanj ter pozabimo nase… potem, ko ta oseba odide, smo prisiljeni se soočiti s samim seboj, z življenjem s samim seboj… Ampak… je to potem res žalost ali bolj nemoč? Ko se prekine ljubeča vez z nekom, to čutimo v srcu. Boli, ja zelo boli. Ampak nas obenem tudi opomne na ljubezen, ki smo jo in jo še čutimo.

Torej, kadar boste žalostni, sprejmite žalost. Poskusite. Ne borite se z njo… prepustite se ji. Obsedite na miru in počakajte… kolikor dolgo bo treba. Opazujte žalost, opazujte jo v sebi… opazujte sebe v žalosti. Ne premikajte se…

Naj skrajšano zapišem še zgodbico s spletne strani “Pest polna peska“…

K
AJ JE VESELJE? KAJ JE ŽALOST?
Zen mojster Seung Sahn

Nekoč je na Kitajskem živel slavni študent Zen mojstra Ma Jo-ja, po imenu Han Ong. Kadar so mu rekli, da je srečen ali vesel, je vedno vprašal: “Kaj je sreča? Kaj je veselje?”.
Imel je odličnega konja, a ko mu je konj nekoč pobegnil, so ga ljudje spraševali: “Si nesrečen? Si žalosten?” Han Ong je vedno odgovarjal: “Kaj je nesreča? Kaj je žalost?”. Ljudje so govorili, da Han Ong nima nobenega čustva, da ni sposoben čustvovanja.
Ko je kasneje kupil zelo dobrega konja, so mu spet govorili, da je srečen, da je vesel… in spet jih je vprašal, kaj to pomeni.
Kmalu zatem sta Severna in Južna Kitajska pričeli vojno. Ker je Han Ongov sin imel zlomljeno nogo, ni mogel v vojsko. Ostal je doma. Ljudje so spet govorili Han Ongu, da je srečen in vesel. A jih je zopet vprašal, kaj to pomeni.

Han Ong je s svojima vprašanjema “Kaj je sreča? Kaj je žalost?” želel poučiti ljudi. Žalost in sreča sta zunanja pojava. Največja sreča je, kadar uspemo ustaviti um. Kadar se na nekaj ali nekoga navežemo, potem se začnejo dogajati “žalost”, “sreča”, “veselje”, “trpljenje”.. Če smo nenavezani, imamo čisti um. Potem ne čutimo žalosti, ne veselja, ne nesreče. Navezovanje na nekaj ali nekoga pomeni, da premikamo um v smeri tega. Kadar pa um miruje, je to popolnoma dovolj. Potem smo popolni. Tako je učil Han Ong….

Moj prevod ni najbolj posrečen, morda, ker je tudi v originalu zapisan bolj v “kitajski angleščini”. Vendar razumem, kaj so hoteli povedati.

Žalost je lepa… objemite jo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s