Ko sva tistega deževnega, ne pretirano mrzlega, februarskega jutra z Elo izstopili v Oxfordu, sva se najprej namenili na en potep po tem znanem univerzitetnem mestu. Nisem se čisto mogla odločiti, ali bi me bilo malo strah obiskovati pouk v tistih mogočnih, strah vzbujajočih stavbah…. ali pa bi uživala v raziskovanju vsakega kotička. Med tem tuhtanjem nisem niti opazila, da je Ela ostala nekje za menoj. Očarana je strmela v izložbo italijanske restavracije Jamiea Oliverja, kjer so delali prave domače špagete. Mi je bilo že jasno, kje bova po končanem izletu iskali Pimms!

 

Avtobus naju je odložil v bližini palače v Woodstocku. Ja, prav tistem Woodstocku, ki je nekoč gostil največji koncert tistih časov. Danes se s temi koncerti (vsaj v Angliji) kosajo Glastonbury Festival, V Festival in Isle of Wight festival.. pa verjetno se še kakšen najde. Za te koncerte je običajno značilen dež, tako da so postali gumijasti škornji in pelerine, blatne kopeli in še marsikakšne norije, prav zaščitni znak. Ko je bilo pred nekaj leti v Glastonburiju pretežno sončno, so bili ljudje kar razočarani. No, o Glastonburyju še kdaj kasneje. Mislim, da ima ob ekvinokcijih in solsticijih stari Stonehenge še največ obiskovalcev, nekoč celo okrog 40.000, kot mi je povedala paznica.

Vreme je bilo tmurno… “ljubljansko” bi jaz temu rekla. Dan brez senc. Ko je ves dan čisto enaka svetloba in ko se na nebu, v tisti sivini od oblačnega pokrivala, prav nič ne zgane. Pa se nisva pustili razočarati. Do palače je vodila doooolga, ravna cesta. In potem prideš do vhoda na dvorišče palače. Oziroma, eno od dvorišč. Palača je ogromna. Bila je darilo kraljice Ane prvemu vojvodi od Marlborougha, Johnu Churchillu, ko je premagal francosko vojsko pri Blenheimu. Vojvoda pa se je potrudil, da je palača postala primeren spomenik Kraljici Ani. Zgodovina palače je izredno pestra in zanimiva, kar vam zaupno pripoveduje duh perice, ki se z vami sprehaja po gradu (zvočna in video projekcija). Grad je načrtoval arhitekt Vanbrugh, ki je imel nenehno za vratom Sarah, prvo grofico, ki mu je stalno nergala in težila. Sarah namreč ni hotela takšne monumentalne palače, ampak manjšo podeželsko hišo (no ja, zanje je “manjše” vseeno precej večje, kot si mi lahko privoščimo danes). Vanbrugh je sčasoma dal odpoved, Sarah, ženska z izredno močno voljo, pa je izgubila naklonjenost kraljice Ane. Dvorni mešalci dreka so si dali duška pri intrigah in tako so finance za gradnjo palače kaj kmalu pojenjale. Gradnja palače je obstala leta 1712, sčasoma pa jo je Vojvoda dokončal na lastne stroške. No, palača ima ogromno zgodovine, pa priporočam, da se obrnete kar na Wikipedio za kaj več. V palači je 187 sob, vključno s sprejemno dvorano in privatnim apartmajem sedanjega vojvode.

4. vojvoda od Marlborougha je pripeljal Capability Browna in Williama Chambersa, da bi palačo in vrtove posodobila. 8. vojvoda je bil inovator in je v palačo vpeljal plin, elektriko in centralno gretje.

Meni osebno je bila izjemno zanimiva zgodba 9. vojvode od Marlborougha, Charlesa in njegovih dveh žena, Consuelo Vanderbilt in Gladys Deacon. Oba zakona sta bila precej nesrečna, sploh za ženski.

O ženskah malo niže, o gradu pa lahko samo povem, da se mi je zdel kar malo nenavaden v primerjavi z ostalimi angleškimi gradovi. Bil je namreč nekako bolj sodoben, bolj evropski. Posestvo okrog gradu je čudovito in ogromno, z reko in jezerom, celo slap sva našli. Pokrajina prelepa, čeprav je bilo vreme tmurno. Grajski vrtovi prav tako čudoviti in za razliko od običajnih angleških, je bil park ob gradu urejen zelo geometrijsko, če ne celo mediteransko. V mislih sem grad Bleinheim z lahkoto prestavila nekam v kako evropsko riviero… francosko, italijansko.. celo v Opatiji se mi ne bi zdel odveč! Kar imam slik, jih bom dodala spodaj (galerija), nekaj pa bom zvlekla z interneta, če najdem, ker je bilo znotraj gradu strogo prepovedano fotografirati. A ha… še zadnja zanimivost (pravzaprav je “prodajana” kot glavna, dandanašnji, saj je precej bolj pozitivna od življenj obeh vojvodinj, ki sta bili v gradu precej nesrečni. In ta zanimivost je, da se je v tej palači rodil slavni Winston Churchill. Sicer njegova mati ni imela namena Winstona roditi prav tam, a se je pač zgodilo. Sobico so na hitro “skup zmetali” in Winston je prijokal na svet. Še danes v palači hranijo njegove copate in kopalni plašč, pa tudi oblekice, ki jih je imel kot dojenček.

Torej, obisk gradu nama je vzel več kot pol dneva, sprehod po okolici, pa preostanek. V gradu nisva mogli fotografirati, pa tudi prenavljali so tako da sva o slavnih narisanih očeh druge žene devetega vojvode le poslušali. Čudovite sfinge z Gladysinim obrazom so čuvale vodni park in žalostna zgodba ekcentrične grofice se je odvijala skozi pogovore s čuvaji, ki so vedeli povedati mnoge podrobnosti.

 

CONSUELO VANDERBILT, prva vojvodinja od Marborougha

Consuelo je bila edina hči ameriškega milionarja in njegove prve žene Alve Erskine Smith. Špansko ime je dobila po svoji botri, ki je bila kubansk0-ameriške krvi, ki je povzročila pravi vihar v višjih slojih, ko se je poročila z viskontom Mandevillom, čigar oče se je odkrito spraševal, če je njegov sin in naslednik poročil “Rdečo Indijanko”.

Mama Alva je bila izredno ukazovalna in stroga, odločena da svojo hčer poroči s kakim aristokratom. V tistih časih se je pogosto dogajalo, da so obubožani evropski aristokrati poročali naslednice ameriških bogatašev in tako združili denar s statusom. Kljub temu pa je evropska aristokracija vihala nos nad “vsiljevalci”, ki po njihovem niso vredni takšnega statusa.

Consuelo je bila popolnoma podrejena svoji materi. Za držo je morala nositi jekleno palico na hrbtu, pritrjeno okrog pasu in ramen, da dobi aristokratsko vzravnano držo. Izobraževala se je izključno doma, z governantami in privatnimi učitelji in že kot majhna je znala kar nekaj tujih jezikov. Dostikrat je bila tudi tepena s strani svoje mame, tudi za zelo majhne prekrške jih je znala dobiti z jahalno palico. Mama Alva ji je celo izbirala čisto vsa oblačila in Consuelo niti kot najstnica ni imela prav nobene besede pri tem.

Consuelo je bila lepotica in kot takšna je privlačila mnoge snubce s titulo, ki so želeli bogato vnovčiti svoj družbeni status. Čeprav je Alva prejela vsaj pet ponudb, je v poštev prišel le eden od snubcev – princ Francis Joseph Battenberški, do katerega pa je imela Consuelo strašanski odpor. Nihče drug ni bil dovolj dober za Alvo, hčer navadnega trgovca.

Consuelini občudovalci so bili Sir James Barrie (avtor Petra Pana), ki je znal po cele dneve stati na cesti, da bi jo videl vstopiti v kočijo. Mnogi moški, mlajši in starejši, so občudovali njeno vitko viktorijansko postavo, velike temne oči, ovalen obraz in dolgi vrat.

Tako je Alva, odločena da bo hčeri zagotovila zakon v najvišjem družbenem sloju, ki bo hkrati zagotovil eminenco družine Vanderbilt v newyorški družbi, organizirala srečanje med Consuelo in Charlesom Spenserjem-Churchillom, 9. Vojvodo od Marlborougha, graščaka Blenheimske palače z veliko posestev, a brez denarja. To ji je omogočila Lady Paget, družbeno ambiciozna vdova ameriškega hotelskega podjetnika, vedno brez denarja, a zveliko koristnih vez v aristokraciji, kar ji je omogočilo postati nekakšna agentka za poroke med ameriškimi bogataši in britansko aristokracijo.

A Consuelo obubožani vojvoda ni niti najmanj zanimal. Skrivoma je bila namreč zaročena z Winthropom Rutherfurdom. Materi Alvi to seveda ni šlo nikakor v račun in je svojo hčer metala na finte, prosila, zahtevala, težila in celo zagrozila z umorom Consuelinega skrivnega zaročenca, s katerim je nameravala pobegniti in se poročiti. Vendar je bila Consuelo trmasta in ni popustila, dokler je mama ni zaklenila v sobo. Zadnja Alvina finta je bila, da se naredi na smrt bolno, zaradi česar je Consuelo končno pristala na poroko. Kar je Alvo seveda v rekordnem času ozdravilo in obudilo iz skorajšnje smrti.

Consuelo je pred oltarjem jokajoč v tenčico. Vojvoda pa je v prid poroke s Consuelo zapustil žensko, katero je ljubil in pokasiral 25 milionov dolarjev (v današnjem času je to blizu 70 milionov) v železniških delnicah kot doto. Consuelo in vojvoda sta imela dva sinova. Zakon ni bil srečen, a Consuelo se je priljubila najemnikom posestev svojega moža, katere je redno obiskovala in jim pomagala. Kasneje se je lotila precej filantropskih projektov, sploh tistih, ki so zadevale matere z otroci. Tudi med aristokrati je bila priljubljena, a zakon je kmalu ostal le še na papirju. Consuelo se je zaljubila v moževega bratranca, a se zveza z njim ni obnesla. Mama Alva je v dobro ločitve priznala, da je hčer prisilila v poroko in ženski sta v kasnejših letih vzpostavili precej boljše in bolj intimne odnose.

Kasneje se je v drugo poročila z Jacquesom Balsanom, pionirjem letenja z baloni, letali in hifroplani, ki je nekoč delal z bratoma Wright. Balsan je bil tudi brat Etienna, pomembnega in prvega ljubimca Coco Chanel. Consuelo in Jacques sta si zgradila ljubezensko gnezdo v Manalapanu, južno od Palm Beacha, katero je oblikoval Maurice Fatio. Hiša se je imenovala Casa Alva v čast Consuelini materi. Consuelo je kljub ločitvi še vedno vzdrževala stike z angleško aristokracijo in svojimi naljubšimi sorodniki iz družine Churchill, še posebej z Winstonom Churchillom (prav tako sinom ameriške matere in britanskega očeta. Menda je Winston svoj sloviti govor o Železni zavesi izpilil prav v Casi Alva.

Vojvoda Charles pa se je zaljubil v ameriško lepotico Gladys Marie Deacon, ki je kasneje postala njegova druga žena. in o kateri sledi nekaj besed.

GLADYS MARIE DEACON, 2. vojvodinja od Marlborougha

Za razliko od Consuelo, je Gladys že od svojega 14. leta vedela, da se hoče poročiti s Charlesom Spencerjem-Churchillom. Gladysino življenje je bilo polno nenavadnih dramatičnih in ekscentričnih dogodkov, vključno z umorom, pobegom iz samostana, samouničenja svoje lastne in legendarne lepote ter izobčenja iz palače. Gladysin oče (Edward Parker Deacon) je bil iz precej divje srednje ameriške družine, mati (Florence Baldwin) pa hči admirala Baldwina, ki je kot uradni ameriški delegat zavrnil udeležbo na kronanju carja Aleksandra III, ker je menil, da mu niso dali dovolj dobrega sedeža.

Gladys je zgodnje otroštvo preživela v Evropi. Ko sta z materjo, ki se je takrat zabavala s francoskim ljubimcem Emilom Abeillom, bivali v hotelu Splendide, se je nepričakovano tam pojavil Gladysin oče, ki je dolgo sumil, da nosi rogove. Opazil je Abeilla, ki se je skrival za sofo in ga trikrat ustrelil. Abeille je umrl v luži krvi, Florence pa je francosko visoko družbo šokirala, ko je poslala sporočilo, da se ne bo mogla udeležiti kosila naslednji dan, a da je želela biti uvidevna do gostiteljice.

Gladys so spokali v samostan, očeta pa za par tednov v zapor, od koder so ga spustili zaradi njegovih diplomatskih vez. Ko je oče prišel po Gladys v samostan, je ugotovil, da jo je njegova žena že ugrabila. Tožil jo je za varstvo otroka in zmagal, ter deklico odpeljal s seboj v Ameriko.

Že v šoli je Gladys brala o poroki Consuelo Vanderbilt z vojvodo od Marlborougha in zapisala v svoj dnevnik, da če bi bila le malo starejša, bi ga lahko “ujela”. Po očetovi smrti se je Gladys vrnila k materi v Evropo, se sčasoma znašla v Londonu in se srečala z vojvodo in vojvodinjo od Marlborougha. Oba, vojvoda in njegova žena, sta se v hipu zaljubila v prelestno mladenko. Velikokrat sta jo povabila, da preživi nekaj časa v Bleinheim palači in obstajajo pisma tako vojvodinje, kot vojvode, ki sta vsak po svoje pisala Gladys.

Gladys je v Bonnu dobila dobro izobrazbo in v kombinaciji s svojimi ogromimi modrimi očmi, perfektnim helenističnim profilom in inteligenco, je kmalu privabila mnoge občudovalce. Med njimi so bili Marcel Proust, d’Annunzio, mnogi britanski in italijanski aristokrati. Lahko bi se poročila s princem Roffredom Caetani, za katerega so menili, da je sin skladatelja Lizsta. Umetnostni zgodovinar Bernard Berenson je bila prav tako fasciniran z njeno lepoto, tako kot njegova žena Mary. Med bivanjem v Bleinheimu se je vanjo zaljubil kronski princ Prusije in ji podaril prstan. Med vožnjo avtomobila je nenehno plašil svoje sopotnike, ko se je nenehno oziral in strmel v Gladys. Kaiser, njegov oče, je zahteval, da se prstan vrne. A Gladys ni niti za trenutek pozabila, da se hoče poročiti z vojvodo od Marlborougha.

Ko sta se Consuelo in vojvoda odločila za ločitev, sta se z Gladys precej zbližala, a poročiti se še nista mogla, saj so bili postopki ločitve dolgotrajni. V tem času se je Gladys zaročila z grofom Hermannom Keyserlingom, baltiškim filozofom, a po nekaj hudih tednih sta zaroko razveljavila.

V tem času je Gladysina mama postala ljubimka princa Dorie Pamphili, ki jo je nastanil v čudoviti  Villi Farnese v Capraroli, severno od Rima. Med obiskom matere si je Gladys uničila svojo legendarno lepoto. Menila je, da lahko svojo lepoto še polepša z vbrizgavanjem voska v most nosu. Sčasoma je vosek zdrsnil in njena lepota je bila za vedno izgubljena. Brada je postala precej težka in večkrat so morali vosek izrezati iz štirih mestih na čeljusti. Vendar Gladys to ni prav nič oviralo. Njena inteligenca in šarm sta jo povzdignila nad to tragedijo. Tudi naval občudovalcev se ni zmanjšal in leta 1920 je zvabljala sina kraljice Viktorije na neprimerne randije v jazz klubih na jugu Francije. Gibala se je v zanimivih krogih. En njenih bližjih prijateljev je bil Auguste Rodin, ki jo je celo upodobil v marmorju. Gladys se je spominjala, da je dostikrat imela njegove roke vsepovsod po telesu. Bila je tudi precej kapriciozna in je znala tudi raniti ljudi.

Ko se je ločitev med vojvodo in vojvodinjo od Marborougha le zgodila, se je Gladys končno poročila s Charlesom, ko je bila stara 40 let. Trikrat je zanosila in vsaka zanositev se je predčasno končala. Otrok ni želela. Gladys je  oboževala bleinheimske vrtove in je tudi vplivala na nove vodne terase, ki so vodile do jezera ob palači. V palačo je pripeljala zanimive goste, kot na primer kiparja Jacoba Epsteina (ki je njo in vojvodo upodobil v kipih).

Za razliko od Consuelo, oxfordčani Gladys nikakor niso hoteli sprejeti medse. Vojvoda se je spreobrnil v katoličana in Gladys je postala precej ekscentrična. Vojvoda se je besno pritoževal, ko se je Gladys odločila ukvarjati z vzgojo španjelov, ki so imeli dostop do vsakega kotička v palači in jo dostikrat onesnažili. Končno jo je izobčil iz palače ter iz njunega londonskega doma. Gladys je najela detektve, da so vojvodo zasledovali in ugotavljali precejšnje prevare. V 30. letih so pripravili ločitvene dokumente. A do ločitve ni prišlo, ker je vojvoda nenadoma dobil raka in kmalu umrl, tako da je Gladys postala vdova. Živela je v osami, v hiši v Mixburyju, zavrnjena od družbe in počasi postala “odpadnik”. Menili so da se ji je zmešalo, živela je v zabarikadirani hiši, obdana z mačkami in v popolni temi. Vseeno pa je v hiši imela svoja umetniška dela Degasa, Toulousa-Lautreca, Rodina in Boldinija ter svoje dragulje (med drugim tudi rusko tiaro, ki je pripadala kraljevski družini). Zanjo je skrbel svetniški Pole iz sosednje vasi in ji prinašal hrano, katero je Gladys z vrvjo potegnila v zgornje nadstropje. Leta 62 so jo prisilno odpeljali v bolnico St Andrew’s v Northamptonu, kjer je živela do oktobra 77. Obiskovali so jo nekateri novinarji, katere je motivirala in stimulirala. Gladys je vedno verjela, da mladi ljudje potrebujejo nekoga, ki bo vanje vdihnil življenje in jih naučil misliti drugače.

Viri z interneta:
Women in European History
Wikipedia: Consuelo Vanderbilt
Gladys Deacon – An Eccentric Duchess
Charles Spencer-Churchill, 9th Duke of Marborough
Bleinheim palace