No, pa je konec. Olimpijade. In bilo je fino.

Ko sem se pred šestimi leti “utaborila” prav tu, v Stratfordu, je ta del Londona izgledal malček strašljiv. Če sem omenila Stratford v Centralnem Londonu, so se prevzetno namrgodili in rekli, da je to pa ena živa štala in da tja nikdar ne bi pomolili nosu. Za noben denar.
Stratford in vzhodni London na splošno je imel precej slabo podobo. Nekaj takega kot Bronx ali Harlem, ali Fužine. A ko sem se navadila, sem odkrivala tudi strani tega dela mesta, ki jih na prefinjenem zahodu in v centru Londona ne opaziš. Pa ne bom zdaj o tem. Govoriti sem nameravala o Olimpijadi.
Pred leti, torej pred izborom mesta, ki naj bi gostilo Olimpijado, je življenje potekalo vedno po istem tiru. Ko pa je London “dobil” Olimpijado, pa je tale del mesta zaživel kot mravljišče. Potrpežljivo smo prenašali težave z zamujanjem vlakov in metrojev (ker so gradili železniške tire), obvoze avtobusov, odpovedi raznih vlakov (največkrat ob jutranji in popoldanski špici). Malo skeptično, a tudi radovedno smo gledali, kako nastaja olimpijsko mesto, stadion, akvatični center… kako so se zaprli razni pubi, odselili nekateri, ki so imeli hiše na “olimpijskem” ozemlju, kako so nam zapirali ceste, zaradi del. In smo dočakali Olimpijado.

Gradnja štadiona (slikano iz vlaka)

Dva tedna pred pričetkom sem odšla na dopust na Hrvaško. In ravno na dan otvoritve sem pakirala kufre, da pridem nazaj v London. Jasno, da nisem bila ravno najbolj navdušena. Pričakovala sem strašansko gužvo na letališču. Itak, da je tudi običajno velika gužva in da čakaš na pregled potnega lista tudi po kako urco in pol. A je bilo letališče prazno. Začuda je funkcioniralo tudi tisto digitalno pregledovanje potnega lista, kar sem seveda takoj testirala, ko imam že “ta novi” potni list.

In ko sem se z avtobusom pripeljala v Stratford in videla maso ljudi, ki se preklada po tekočih stopnicah med železiško/avtobusno postajo in Olimpijskim mestom, sem ironično zmigala z glavo. A vzdušje me je kaj hitro prevzelo. Opazila sem, da so ljudje mirni, nasmejani in dobre volje. Vsak peti je bil bodisi varnostnik, policist ali informator. Vse je bilo v roza barvi, kar je dajalo celotnemu mestu zelo veselo atmosfero. Ugotovila sem, da grem brez težav na vlak in da je gužve manj, kot običajno, saj so varnostniki poskrbeli, da se noben vlak ni pretirano napolnil. Celo sedež sem dobila prav vsakič, ko sem šla na vlak.

V centru mesta me je navdušilo, da po Oxford Streetu lahko neovirano hodim naravnost (namesto da se nenehno komu umikam, cikcakam med ljudmi in imam občasne samomorilske tendence, ko skušam hoditi po cesti namesto po pločniku). Okrog Parlamenta se je sprehajalo le nekaj ljudi, vsekakor pa ni bilo horde turistov. Potem sem slišala, da vlada javka, da ima le Vzhodni London zaslužek, vsepovsod drugje pa nimajo nobenega posla. Ljudje so naročili blaga še pa još, ker so pričakovali gužvo, najeli dodatno delovno silo v trgovinah, barih in restavracijah, pa vse zaman. Menda so celo objavljali sporočila, kjer so ljudi prosili, naj se vrnejo s počitnic in podpirajo Olimpijado, ker bo šla sicer ekonomija v maloro. Hja no… pred tem pa so nas že vsaj eno leto strašili, da bo v Londonu na milione ljudi, da naj se izogibamo centru mesta in olimpijskim prizoriščem…

Čeprav moram priznati, da je bila organizacija odlična. In da me vedno znova navduši, kako znajo britanci stopiti skupaj, vsem svojim zdraham navkljub. Tudi Olimpijado so izpeljali brezhibno in razen slabega učinka na ekonomijo, je vse štimalo tako kot je treba. In vse to so opravili z nasmehom na ustnicah. Tudi vsi tisti volonterji… menda jih je bilo 17000. Ki so delali brezplačno.

In zdaj sem gledala zaključno prireditev. Z okna sem videla luči, laserje in velikega Zeppelina, ki je krožil nad štadionom, kot velika srebrna riba. Videla sem tudi ognjemet in spremljala vse skupaj na televiziji. Čudovito je moralo biti. Neki moji sostanovalci so odšli v Stratford, kljub temu, da niso imeli kart. Me prav zanima, če so prišli v stadion.

In zdaj mi ostane, da se veselim velikega, lepega parka, ki so ga naredili za Olimpijado. Upam, da ne bo postal zatočišče preprodajalcev mamil, raznih pijancev in gangov. Nekatera olimpijska prizorišča bodo razdrli – sem slišala, da tudi akvatični center, v obliki morskega lista. Škoda.. pa prav fino bi bilo, če bi imelo središče Stratforda tudi športno središče. Olimpijsko vas bodo spremenili v stanovanja in jih prodajali, menda pa je tudi Ikea zakupila zemljišče in bodo gradili Ikea hiške. Se sprašujem, če bodo takšne kot chatel houses na Barbadosu, kjer si jih moraš zložiti sam.

Menda so v Stratford napeljali tudi Eurostar vlak. Kar pomeni, da bom dejansko lahko šla v Pariz peš… od doma in nazaj. Prikladno! Govorilo se je tudi, da se želi Stratford “odcepiti” od Londona in postati mesto zase. Le da mora izgraditi katedralo. Menda brez katedrale ne moreš biti mesto. Čudno, za del mesta, kjer je večina prebivalstva muslimanskega.

Drugače pa se v olimpijskem mestu tudi meni življenje obrača. Na bolje. Malček mi je čudno, ker sem dala odpoved v mojem Pubu. Firma, ki ima vse te pube, v katerih sem zadnjih pet let delala, mi je bila nekako kot drugi dom. Pogrešala bom sodelavce, stranke, klepete, neobremenjenost pri delu, nič stresa. Od zdaj bom pred računalnikom, malček izven Londona in s precej boljšo plačo. Lahko se bom tudi preselila v stanovanjček in si kupila Bromptona (zložljivi bicikl). Veliko tega, česar se lahko veselim.

Udejanjam se tudi “networkinga”, hodim na žure z ljudmi, ki se ukvarjajo s podobnimi zadevami kot jaz (terapije) in tako širim krog poznanstev v “fohu”. Spoznavam čudovite ljudi, ustvarjam popolnoma nove odnose s starimi prijatelji… res, to je leto velikih sprememb. Prijateljica me je celo “prisilila”, da pišem revizije nekih knjig, z mano je naredila že dva intervjuja in upam, da bo takšnole izpostavljanje prineslo nekaj novih strank.

Jutri pričnem z joggingom (po dveh tednih lepega vremena so, seveda, napovedali dež – just my luck!). Ampak grem vseeno. Motivacija mi je tek v dobrodelne namene (bomo začeli s 5km) za fondacijo za raziskovanje raka. In to bo posvečeno hrabremu dečku Jakobu, ki nas je zapustil pred slabim mesecem dni in njegovi družini, moji dragi prijateljici, ki nas je zapustila pred parimi leti, mojemu stricu in še vsem, ki so se borili s to zahrbtno boleznijo.

Zdaj bo treba pa spat… jutri je nov dan, nov začetek, novi izzivi… bolje bo, če bom vsaj naspana.