Portmeirion iz zraka

Po obilnem nedeljskem zajtrku kar nisem mogla dočakati, da se vsedem v avto in se odpeljem soncu naproti. Neka prijateljica mi je že pred časom omenila ime Portmeirion, ki mi je zvenelo nekako pravljično. Slišala sem tudi, da so v njemu v 60-ih snemali nek film ali serijo po imenu Zapornik (wikipedia to imenuje nadrealistična vohunska zgodba), ki ima še dandanašnji v Britaniji skoraj kultni status. Menda sploh ni nobenega zaporedja v epizodah in se jih lahko gleda v poljubnem vrstnem redu.  Siuxie and the Banshes so uporabili Portmeirion v svojem spotu iz 1987. leta – The Passenger. In ker je mestece le slabih 30km od Bangorja, sem se seveda odpravila tja.  Sonce je sijalo, pokrajina je bila prekrasna.. zeleni valoviti hribi, v daljavi lesketajoče morje, po zeleni travi “oblački” (oz. večinski prebivalci Walesa – ovce), na modrini neba oblački, temperature ozračja idealne (ne preveč vroče in nič hladno, prijeten vetrič, ki blago boža razgreto kožo). V avtu prijetna glasba in zabavna družba. In ko sem v tisti jutranji uri skoraj zapeljala v ovce, ki so prečkale cesto, smo pogruntali, da je to menda valežanska jutranja špica, ko gredo ofce v službo (na travnike se past).

Na pol poti se mi je pred očmi odprla skoraj pravljična dolina, obdana z zelenimi hribi. Morala sem kar ustavit avtomobil in izstopit, da se nadiham zraka in napijem čudovitega pogleda. Kmalu za tem pa smo že parkirali v Portmeirionu.
Predvsem me je začudila vegetacija. Tudi tu na severu britanskega otoka raste VSE. Vegetacija je zelo podobna tisti v Istri. Če ne celo bujnejša. In tako me je ozka cestica, obdana s cvetočim grmičevjem pripeljala do obokanega vhoda.

Naj povem malo o Portmeirionu potem pa kar na fotke.
Portmeirion je oblikoval in zgradil Sir Clough Williams-Ellis, projekt pa je trajal 50 let (od 1925 do 1975). Mestece je oblikovano po vzoru na italijanske vasi in je na prvi pogled kar malček kičasto. Vendar pa sta učinek in atmosfera čudovita in skoraj pravljična in precej nostalgična. V bistvu je tako, kot bi izgradili permanentno “sceno” za film. Dandanašnji je Portmeirion v lasti dobrodelne fondacije in je bil dostikrat uporabljan za film in televizijo. Sir Williams-Ellis je zanikal trditve, da je oblika mesta narejena po vzoru na italijansko mestece Portofino, trdil je le, da je želel poudariti lepoto mediteranskega mesteca. V gradnji je uporabil tudi delčke uničenih stavb in dela mnogih drugih arhitektov. Portmeirion ima hiške, pub, kavarne, trgovine, grad, hotel… Je polno mediteranskega rastlinja kot so rododendroni, eksotičnih rastlin, gozdič po katerem se je možno sprehajati ali se peljati z malim vlakcem. Tam so fantastična drevesa, skrite klopice, jezerček… V gozdiču najdem tudi drevesa, na katerih raste denar. Pravzaprav so to drevesa želja in vsak kovanec, ki ga nekdo zabije v deblo, pomeni eno željo. To navado poznajo že od 18. stoletja in v deblih se najdejo tudi kovanci, ki so stari več sto let. Nekakšen ekvivalent metanja kovancev v vodo ali vodnjak, ki ga bolj poznamo pri nas. Navdušilo me je tudi, kako domače so živali (ne samo v Portmeirionu, tudi drugje). Divji zajček, ki je nekaj prežvekoval ob poti, se ni niti malo preplašil, ko sem prišla mimo in je celo dovolil, da ga dobri dve minuti božam. Spoznala pa sem tudi malo, predrzno in zelo sladkosnedno ptičico, ki je meni nič, tebi nič, priletela na krožnik in kljunčkala po tortici.

No, pa da ne nakladam preveč… najbolje je vse to pogledat (v živo, če se da). Nazaj grede je bilo vredno se ustaviti v vasici Nantel s čudovitim jezerom, malo stran z glavne poti. Ko sem kasneje pogledala na satelitske karte, sem ugotovila, da je jezer tam še pa još. A ker je sonce že zahajalo, je moralo kar tole zadostovati. Po krajšem sprehodu in počitku na kamniti klopci ob jezeru, opazovanju ovčjih dirk na naspotnem hribu in poslušanju pasjega orkestra, ki je bil čisto v nasprotju s čudovitim mirom okolice, je bilo treba splezati (seveda) še na hribe iz škrilavca, ki so se dvigali nad vaškimi hišami. Pogled na ogromne kupe naloženih škrilastih ploščatih kamnov me je tako fasciniralo, da nisem hotela dalje, dokler si ne ogledam tega “misterija”. Jasno, da je bil nekje velik kamnolom… In tako sem se prebila skozi goščavo osata na travniku do neke potke, ki je vodila do škrilaste ograje in za tem še na škrilaste stopnice.
Z vrha je bil čudovit razgled na dolino in jezero. Malo me je skoraj spominjalo na  pogled s Slivnice na Cerkniško jezero. Za hrbtom je bila vas duhov. Morda stavbe kamnoloma iz nekega obdobja daleč nazaj, ali pa morda niti ne tako daleč, saj so bili tam parkirani tudi nekateri precej sodobni stroji. Polna vtisov sem se skoraj “odsankala” po škrilastih hribih dol do avta, seveda ne brez nekaj ploščic, ki bodo dobra podlaga za svečke. Na primer.
In po tako čudovitem, vtisov polnem vikendu, sem se zvečer vračala nazaj v London. Nisem vedela, da se bo prav tisti večer začelo dolgo, enotedensko deževje, ki bo sever britanskega otoka na mnogih mestih poplavilo, zaradi katerega bo nekaj ljudi celo izgubilo življenje. Po rajskem vikendu sem doživela pot iz pekla. Tako groznih pogojev na cesti še nikdar nisem doživela. Če sem pričakovala, da bo cesta zaradi ure in dneva prazna, sem se prekleto zmotila. Vozila sem med kolonami kamionov, v dežju, ki je cestišče zalival in naredil skoraj tako nepregledno, kot kakšna megla. Kamioni ob meni so vozili precej hitreje in me še dodatno zalivali s strani. Da ne govorim o tem, da sem dve uri iskala pravilen izhod na ta pravo avtocesto. In ko sem ga že skorja našla, me je zbil nek avto, ki je z veliko naglico pripeljal v krožni promet in se skušal zriniti prav meni izpred nosa v svoj izhod. Takrat me je pošteno sunil v spredno desno stran avta, da je luč obrnilo tako, da je svetila na stran, pod kotom 90 stopinj. Na veliko srečo in čudenje nisem bila prav nič poškodovana, zato pa toliko bolj šokirana, sploh o spoznanju, da voznika ni niti najmanj zanimalo, kako je z mano. Hitro je odpeljal dalje, precej nevarno prehitel še en avto in izginil v noč. Verjetno ni računal na to, da sem v šoku dokaj prisebna in sem si zapomnila registrsko tablico. Če sem štartala iz Wales ob 6. zvečer, sem za pot, ki sicer traja slabih 5  ur, porabila precej več časa. V London, kjer je bilo nebo popolnoma jasno, s enim ali dvemi avti in kamioni na cesti, sem prispela ob 3. uri zjutraj. Vendar mi čudovitih vtisov niti to ni pokvarilo. Na srečo!

Portmeirion iz zraka

 Nekatere fotke so dvojne, a to bom urejala sproti… pomembno je da se vidi, pa magari dvakrat 😀