ŽIVLJENJE NA IZPOSOJO

Tole je en zapis izpred nekaj let, ki sem ga slučajno odkrila na nekem CD-ju.
Zapis ne odraža mojega današnjega stanja in razmišljanja...
ali pa morda zelo malo...

I haven’t really ever found a place that I call home
I never stick around quite long enough to make it
I apologize that once again I’m not in love
But it’s not as if I mind
that your heart ain’t exactly breaking

It’s just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don’t learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos nothing I have is truly mine

I’ve always thought
that I would love to live by the sea
To travel the world alone
and live my life more simply
I have no idea what’s happened to that dream
Cos there’s really nothing left here to stop me

It’s just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don’t learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos nothing I have is truly mine

While my heart is a shield and I won’t let it down
While I am so afraid to fail so I won’t even try
Well how can I say I’m alive

If my life is for rent…

Dido

V globine se podajam te dni… v globine svojih misli, duše. In ena misel se mi je zasadila, ko si me tako zgroženo spraševal… kako, pa kako moreš tako.. kaj si ne želiš tega in onega… da bi bilo tvoje.. Pri teh letih.. pa nimaš ne avta svojega, ne hiše svoje… še bicikla ne svojega.. vse imaš izposojeno!

“V bistvu nikdar nisem našla mesta, ki bi mu rekla dom,
ker nikdar ne ostanem dovolj dolgo, da bi mi to uspelo,
Opravičujem se, če spet nisem zaljubljena,
pa saj ni, da bi me motilo, da tudi tebi ravno ne bo počilo srce…

Je samo misel, samo misel…

In če je moje življenje na izposojo in se ne bom naučila kupovati,
potem jasno ne zaslužim ničesar drugega, kot dobim,
ker kar imam, ni resnično moje.”

(Dido, Life for Rent)

Ja, pa kaj! In zakaj bi moralo biti vse MOJE. Moja so doživetja, občutki, moj je dotik, svoboda. Želim se gibati, iskati, raziskovati… niti ne toliko sveta okrog sebe, kot sebe v svetu okoli mene. Kot tisti dan na ekskurziji v Palmanovo… mesto v obliki zvezde.  Stala sem prav na sredini trga, v sredini mesta-zvezde in gledala avtomobile, ki so vozili v krogu. In me je začelo odnašati, nekam v višave… počutila sem se vzhičeno. In vrtelo se mi je v glavi, postalo mi je slabo.

Ni mi treba čepeti v SVOJI hiši, se ukvarjati s tem, koliko krame lahko še zvlečem vanjo.. in ko zmanjka prostora ali pa se naveličam, vržem vse ven in grem nabavljat novo… in tako v nedogled. Ni mi treba trepetati vsakič, ko grem na potovanje, če mi bodo vlomili, ukradli to in ono.. vdrli v MOJ prostor. Ker moj prostor je v meni… nihče mi ga ne more ukrasti. Čeprav…

“Vedno sem mislila, da bom želela živeti ob morju,
sama potovati po svetu in življenje živeti bolj preprosto.
Nimam pojma, kaj se je zgodilo s temi sanjami,
ker v bistvu ni ničesar, kar bi me zadrževalo.

Je samo misel, samo misel.”

Saj sem živela ob morju… Potovala sem večinoma na avtoštop. In ljubila ta občutek brezčasja in svobode.
“Svobode?” vidim, kako me prezirljivo pogledaš. Ja, saj.. zate je svoboda dovolj denarja na banki, da lahko v vsakem trenutku izvlečeš kartico iz žepa in plačaš… kaj? Plastične počitnice? Ob bazenu v nekem hotelu, kjer cele dneve poležavajo barbike, žlampajo koktajle in gledajo, s kom bi šle zvečer ven ter s kom se splača seksati, poročiti in potem ločiti. Kjer vse poteka po istem sistemu…

“Do you know how much I’m worth?”
A ti veš, koliko sem jaz vreden? me vprašaš… In to sem dosegel z lastnim trudom in delom.. od nule.. do tega, kar imam zdaj.
Koliko si vreden? Ah, ja… angleži tako rečejo, ko hočejo povedat, koliko služijo. No, jaz nisem toliko “vredna”, če gledamo po bančnem računu, ampak kljub temu me ne moreš kupiti… Za noben denar. In z nobenim denarjem. Spoštujem dejstvo, da si se boril za vse kar imaš. Ampak, si zdaj kaj bolj srečen zaradi tega? Zakaj potem prihajaš na terapijo? Mi govoriš o vseh možnih problemih in skrbeh…
Kdaj si nazadnje sedel na koncu pomola, pomakal nožne palce v vodo in občutil lahkoto prazne glave…. ko ti ni treba razmišljati o ničemer…
Ah… zavzdihneš… nekoč davno… še kot fantič… Zdaj so drugi časi….

Morda so.. a pomolov je še precej… nihče ti ne brani, da noge namakaš v vodo… verjamem pa, da je težko izprazniti glavo od vseh skrbi. In ti meni praviš, da si svoboden…

Si bil svoboden, ko si kupil avto in plačeval vse tiste stroške, pa zavarovanje, pa bencin.. in si trepetal, da ti ga bo kdo ali nekaj opraskalo, umazalo.. In ko so ti ga končno ukradli, pa še zavarovalnine nisi mogel dobiti nazaj… si bil svoboden? Ko so ti vlomili v hišo in odnesli ženin nakit… si bil svoboden? Svoj dom si spremenil v prostovoljni zapor… z vsemi alarmi, varnostniki, še na ulico ne moreš sam…

Saj vem.. zavidaš mi. Zavidaš mi, da grem lahko bosa po mokri travi v parku, se namakam pod tušem dežnih kapljic in čakam na grom… Zavidaš mi, da se mi ni treba ozirati na modne direktive, kupovati tisto, kar nosijo že itak vsi, morda v malo drugi barvi, ali malček drugačnem kroju, a vseeno je vse enako. Zavidaš mi, ker se mi ni treba prilizovati tistim, ki so več “vredni” od tebe… ker imajo več denarja in so zato menda “nadmočni”. Zavidaš mi…. in to obrneš v nekaj drugega.. da mi hočeš pomagati, da dosežem več… Več česa? Za kakšno ceno?

In kaj je potem uspeh? Debel bančni račun, en kup plastičnih “platinastih” in “zlatih” kreditnih kartic, katere lahko zlagaš v stolp na svoji mizi… dober avto v garaži, ki vozi 500km/uro (le kje boš lahko vozil tako hitro, ko pa so povsod kamere ob cestah, ki te blicnejo, ko greš že pet km/h prehitro). Kaj ni to tako, kot če bi imel izvrstnega dirkalnega konja s pedigrejem “parkiranega” na dvorišču, kjer ti popase vse grmovje?
Povem ti, kaj je uspeh… uspeh je to, da kljub temu, da greš ti lahko s svojimi karticami in denarjem vsak vikend na Karibe, še vedno prideš k meni. Uspeh je, da mi zaupaš tako osebne, celo intimne stvari o sebi. Uspeh je, ko se mi na koncu z nasmehom zahvališ za urico sproščenega smrčanja v stolu… ko govoriš in govoriš in jaz molčim in pustim, da vlečeš izpod kože trne iz preteklosti.
Saj, ne morem ti ozdraviti telesa, uma, duše… lahko pa ti pomagam, da to storiš sam. Da si to želiš storiti sam. In veš kaj je še večji uspeh? Ko zmorem narediti tako malo… tako malo za nekoga, ki ima vse… pa vseeno ogromno.
Saj ne rečem… fino bi bilo imeti vedno dovolj denarja, da mi ne bi bilo treba misliti na nič… a domnevam, da bi mi hitro postalo dolgčas… veš, ko ostajam tako “skromna”, pravzaprav uživam v lastni iznajdljivosti. Uživam v tem, da se znam imeti fino tudi brez denarja… posedovanja..

Res je… ko imaš enkrat nekoga, ki je odvisen od tebe, tako kot recimo žena, otroci, ostareli starši, je zadeva drugačna. Zavedam se tega. In to me prav gotovo še čaka.

But if my life is for rent and I don’t learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos nothing I have is truly mine

While my heart is a shield and I won’t let it down
While I am so afraid to fail so I won’t even try
Well how can I say I’m alive

In če je moje življenje na izposojo in se ne naučim kupovanja, potem res ne zaslužim ničesar več, kot že imam, ker nič od tega ni resnično mojega,

“… dokler je moje srce ščit, ki ga ne želim spustiti, dokler sem tako preplašena, da nočem niti poskusiti… ” privoščljivo nadaljuješ pesem. In prav imaš… zadnja kitica ji da čisto drug kontekst. Ampak “let it down” ima lahko več pomenov v angleščini.. lahko se nanaša na ščit, ki ga nočem spustiti, ali pa na srce, ki ga nočem izneveriti… Navijam za zadnjo varianto… svojega srca res nočem izneveriti.

A srce je tudi pogum, praviš in me vprašaš, zakaj se bojim poskusiti… poskusiti drug način življenja, tak, kot ga imaš ti.

Hm.. ja.

O tem moram še razmisliti. Res je, da se nekako branim tega, res je, da ne doživljam orgazmov ob pogledu na bogate vile z bazeni, tam nekje ob morju… da ne postanem mokra med nogami, ko ugledam tipa z nevemkoliko karatnim prstanom na roki, pogled na bankovce, zložene po 1000 ne vzburi… Morda pa le poskusim… samo ne pričakujem, da bom to storila z veliko strasti. A morda bi to bil izziv. Nekaj, česar še nisem poskusila. Kaj moram storiti?

Najprej se moraš naučiti prodajati… storiti vse, da prodaš, kar imaš.. za čim višjo ceno… rečeš.

Resno? Kar imam? Tudi svojo dušo, srce, integriteto…. koliko je to po tvoje vredno? vprašam, ko mi z nasmehom kimaš… imam prav, da je tvoj nasmeh malček žalosten?

Ja, praviš, tudi to je del cene, ki jo plačaš, da čez čas bolje živiš…
Bolje.. hm..

Moram prespat… morda pa nisem s tega planeta…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s