V življenju je tako, da imaš večinoma občutek, da plavaš valovom nasproti. Potem se naučiš, da gre veliko lažje, če enostavno zajameš sapo in zaplavaš skozi val. Neprimerno lažje pa je, ko gredo valovi v tvojo smer in vse kar moraš storiti je, da ga ujameš. Potem te z veliko hitrostjo nosi tja, tvojemu cilju naproti. In še utrudiš se ne. Le pravi čas se moraš skotaliti na obalo, da te spet ne posrka nazaj v širni ocean.

Ne vem, če sem zavestno ujela svoj val… ali pa sem se znašla na njegovem grebenu, ko me je že nosilo v tisto pravo smer, pa mi nič ni bilo jasno. Razumsko še vedno ne dojemam, sem pa izjemno hvaležna, da se mi želje uresničujejo kar po vrstnem redu. Morda je pri tem res pomagala moja učiteljica Reikija s svojim nasvetom o manifestiranju. Kljub mojemu rahlo ciničnemu skepticizmu imam to srečo, da sem dovolj odprta, da (dostikrat) poskusim tudi kaj, kar se ne sklada z mojim dojemanjem sveta.

In tako sem na digitalno plutovinasto ploščo na ekranu nalepila vse, kar si to leto želim doseči. Prva in najpomembnejša stvar mi je bila služba, v kateri bil imela dovolj časa tudi za razvijanje svojega posla, pa seveda dovolj dobro plačo. Učiteljica je rekla, da moram napisat ali narisat točen znesek, koliko denarja želim dobit za plačo in naj zraven še napišem, ali je to bruto ali neto. Ubogala sem jo in nekje na internetu celo staknila fotografijo točnega zneska moje plače. Pol leta kasneje sem sprejela ponudbo prijatelja, ki mi je ponudil službo za polovični delovni čas… in točno tolikšno plačo, kot sem si jo “narisala”. Obenem se mi je ponudila priložnost, da se preselim v hiško, kar še nisem storila, ker se mi ne zdi “prava”. Uresničila se mi je želja, da spoznam več ljudi, da razširim obzorja, da potujem. In danes sem šla celo pogledat terapevtsko sobo, ki se mi je ponudila, za en dan v tednu, pazi – v centru Londona, prav tam, kjer sem si najbolj želela.

Moja nova služba je podjetje, ki se ukvarja z dobavljanjem kuhinjskih pripomočkov velikim trgovinam in Cash&Carry trgovinam. Moje delo je grafično oblikovanje. Oblikujem embalažo in kmalu bodo moje škatle v trgovinah ene od najbolj razširjenih supermarketov v Veliki Britaniji. Saj ne, da bom zaradi tega slavna ali kaj takega… niti ni važno. Služba mi je zanimiva zaradi veliko reči… samo delo mi niti ni ne vem kako zabavno, čeprav je kreativno. Zanimivi so mi ljudje s katerim delam. Kajti pretežno so tam azijci islamske veroizpovedi. Nekaj je sikhov, hindujcev, pa trije “belčki” smo tudi tam. Stranke so večinoma afričani oziroma afričanke.

In ko se vsi oni pogovarjajo med seboj, mi je blazno zanimivo poslušati o njihovem vsakdanjem življenju. Imamo tudi kuharico, ki vsak dan skuha svežo hrano za vse nas in napeče vsakomur vsaj eno ali dve “palačinki” oz. chapatijev. To dela na roke, eno po eno… vsak dan! Sodelavka, mlada, čebljava ženskica, me uči raznih besed v Urdu jeziku in mi pravi o navadah tukaj in v njeni deželi. Ker se bo čez kak mesec poročila, mi je zanimivo poslušati o tem, kako izgleda, če ti starši izbirajo moža, kako ona gleda na to in kakšni so običaji v zvezi s tem.

Čeprav bi naj po njihovi tradiciji nosila ruto okrog glave je kar malo nečimrna in zaljubljena v modo, tako da nosi ekstremno visokopetne čevlje in je vsak dan oblečena popolnoma v drugačnem stilu ter ima izredno lepe dolge lase. Nora je na avtomobile in zdaj, ko je napolnila 25 let, bo lahko vozila kateri koli avto hoče. Fantje se že držijo za glavo. Veliko privarčujem že na prevozih, čeprav je firma skoraj izven Londona, saj moj šef živi v bližini in nas zjutraj vse odpelje v službo. Pravi, da je tako veliko lažje, saj točno ve, da nihče ne bo zamudil (razen če ne pride do avtomobila), bencina pa porabi enako, kot če se vozi sam. In seveda je avtomobil “ta boljši”… Tako da se prav udobno vozim v službo, če pa ostanem dlje v službi, pa se lahko tudi peljem nazaj domov.

Sodelavec je indijec, ki je do ušes zaljubljen v svojo italijanko, ki je utrgana na vse indijsko. Je blodna in modrooka, precej čednega izgleda, a ukazovalna, ljubosumna in odlično kuha. On mi pripoveduje o hindujskih navadah in običajih in povabljena sem, da se v novembru udeležim praznika Diwali, ki je nekaj kot indijski božič. Danes imamo prosti dan, ker muslimani praznujejo Eid… in moji evropski in angleški prijatelji so mi kar nevoščljivi, za prosti dan več. Seveda bomo prosti tudi za božične praznike in vse tiste uradne.

Danes sem šla pogledat tudi sobico, ki so mi jo ponudili za moje terapevtsko delo. En dan v tednu. Ni ravno poceni, a odlična lokacija, da razvijem posel. Namreč moj cilj je napovedati vojno stresu. Hja, saj vem, da ga nikdar ne bom uničila. Saj je za kaj tudi dober. A v okolju, kjer večinoma delajo pravniki, računovodje, trgovci, delničarji itd. si lahko obetam ogromno človekov v stresu. In precej dela. Torej me čaka še to, da razvijem promocije in oblikujem svojo ponudbo.

Imam tudi novo klientko, ki ima menda mutiplo sklerozo. Je v zgodnjih 30. in mamica izjemno luštne triletnice, ki mi je danes prav pridno pomagala zlagati kremice iz torbe, pokriti svojo mamico z deko, preveriti, če je stol dovolj udoben… Čisto zares je zaslužila plačilo v obliki treh reklamnih balonov, ki sem jih pozabila vzeti iz torbe preden sem šla k njim. Moja MS klientka je moja prva stranka s takšno zdravstveno diagnozo in zato mi je zelo zanimivo opazovati učinke refleksoterapije na njeno počutje. Mislim, da bom z opisom terapije celo prislužila nekaj KPD točk (KPD = kontinuirani profesionalni razvoj – obvezno za vse terapevte, ki so člani kake profesionalne organizacije).

Izkušnje si pridobivam tudi na “Crkljalnih dnevih”, ki jih je letos kar precej. To so dnevi, katere lahko ljudje organizirajo sami (recimo “crkljalna žurka” za dekleta, ki se dobijo v stanovanju ene od njih in povabijo terapevte in kozmetičarje/-ke, da jih malo pocrkljajo. Dostikrat pa crkljalne dneve organizirajo tudi podjetja, bodisi za zbiranje denarja za dobrodelne namene ali pa kot team bonding dogodke. Tudi na te crkljalne dneve nas pride več terapevtov in nudimo krajše tretmaje. Plačani smo malček manj ali pa nič, zato pa imamo pravico deliti svoje vizitke potencialnim strankam ali pa prodajati kakšne produkte v zvezi z našo terapijo (recimo masažna olja, kremice, kake pripomočke itd.), od česar zadržimo ves zaslužek zase.

Tudi letos sem delala na enem od največjih sejmov komplementarne in alternativne medicine – CAM Expo. Pomagala sem demonstrirati delavnice refleksoterapije za dojenčke drugim refleksoterapevtom, ki si s tečajem pridobijo tudi certifikat za poučevanje. Zanimanja je bilo veliko, z gospo, ki je razvila to metodo, pa sem se zmenila, da da začnem razvijati to metodo tudi na Hrvaškem in v Sloveniji. Torej mi v naslednjem letu ne bo dolgčas. Odlično je bilo tudi za spoznavanje raznih kolegov z drugih področij, srečevanje s starimi prijatelji in uspela sem celo zbrati nekaj ljudi iz naše skupine Srečanja. In končno sem uspela nabaviti tudi dodatno opremo, katero sem si ogledovala vsako leto na prejšnjih sejmih, saj sem uspela privarčevati dovolj denarja v vsem tem času. Zdaj sem ponosna lastnica grelne torbe za masažne kamne in shiatsu blazine, katero lahko uporabljam sama ali pa jo “posodim” svojim strankam, imam pa tudi lušno zalogo ušesnih svečk.

Glede na to, da sem se večino prejšnjega leta počutila kot medved, ki je spomladi preslišal budilko, se mi zdi prav neverjetno, v kakšnem zagonu sem zdaj. Resnično sem ujela val, zdaj pa moram paziti, da ne padem z njega. Novembra opravim še tečaj ušesne refleksoterapije, kar lahko uporabljam v kombinaciji z ušesnimi svečami. Juhej!

Torej, to so novičke z mojega konca. Ker me sprašujejo, kako da se nič ne javim, kako da me nikjer ni… Evo, upam, da je radovednosti zadoščeno…

Pridem kmalu!