DOBRE VILE D.O.O.

“Prosi Boga in podarjeno ti bo,” pravi moja verna prijateljica.

“Meditiraj in prosi angele, da ti dajo, kar želiš,” svetuje voditeljica angelske delavnice.

“Manifestiraj in Vesolje ti bo dalo, kar si želiš,” me je učila mojstrica Reikija. Pa tudi Paolo Coelho v Alkemistu pravi nekaj podobnega.

“Če veš kako združiti svoj um in svojo podzavest, lahko ostvariš neverjetne stvari! Možgane lahko programiramo na marsikaj,” mi pravi izkušen psiholog in znanstvenik, ki se ukvarja z možgani in njihovim delovanjem, prakticira pa tudi NLP (nevrolingvistično programiranje). In spet, nekaj podobnega sem prebrala tudi v knjigi Jamesa T. Mangana, ko govori o svojih “stikalih” za podzavest.

“Sama ustvariš svoj dan, vsak jutro si reci, kakšen bo in kakšna boš tisti dan,” mi je svetovala moja ‘življenjska voditeljica’, mlado dekle, kateri sem študijski primer za Life Coaching.

“Verjemi, da se bo zgodilo, in se bo!” je bil nekakšen zaključek vsega tega, kar poslušam v zadnjih časih. Hm, ja. Vera. Kaj je to? Vero oziroma tisto čemur bomo verjeli in v kar bomo zaupali, izberemo sami ali pa to za nas izberejo drugi, lahko pa si jo tudi izmislimo. Vsako vero si je nekoč nekdo izmislil in prepričal veliko množico ljudi, da v to verjamejo. In tudi mi se vsak dan, vsak trenutek bodisi pustimo prepričevati drugim (medijem, slavnim osebnostim), ali pa samim sebi. V glavi si delamo scenarije, katerim sčasoma verjamemo. In ti scenariji so večinoma negativni. Torej, zakaj si ne bi izmislili pozitivnih?

Pred dvemi dnevi sem gledala na televiziji show Darrena Browna, tipčka, ki se ukvarja s sugestijo, hipnoterapijo in miselnim nadzorom. Svojo umetnost je razvil do te mere, da so videti kot čudeži. V oddaji Strah & Vera (Fear & Faith, Channel 4) je prepričani ateistki, znanstvenici s psihološkimi prijemi ustvaril “razsvetljenje”. Dokazati je namreč želel, da se da ljudi “spreobračati” na ta način, kar počnejo mnogi čudežni zdravitelji, na primer. Pokazal je tudi novo “zdravilo” proti strahu, na skupini ljudi z raznimi fobijami. Skoraj vsi so se tega strahu znebili, ker so verjeli, da goltajo neke kapsule proti strahu. In po mesecu dni jim je Derren povedal, da je v teh kapsulah cuker in da so totalni placebo efekt. Je pa za prepričevanje in sugestiranje uporabil medije (TV). Ja, ja… vera resnično dela čudeže.

Sama sem usmerjena bolj v “znanstveno” smer, torej potrebujem izkušnje in dokaze, čeprav sem odprta za razne možnosti. Pa sem si rekla, da bom naredila eksperiment in videla kako to gre. Pričela sem z Reikijem, torej tistim, kar sem delno že izkusila na lastni koži in skušala začudeno analizirati, kako to deluje. In rezultati so me prepričali, da zadeva deluje. Vam povem, z lastnimi besedami in iz lastne glave (ja, to je zuzzulofija), kako se uresničujejo želje.

ZGODBA O DOBRIH VILAH

V Dobre vile d.o.o (najdite svojo dobro vilo na http://www.dobrevile.com). vlada precejšnja zmeda. Nekaj jih je, ki mirno opravljajo svoje delo, večina njih pa se zaskrbljeno praska po glavi. V skladišču neuresničenih želja je gužva. Ne zato, ker vile ne bi znale ali zmogle uresničiti vseh želja, ampak zato, ker ne vedo natančno, kaj resnično si ljudje želijo.

Sposobnost branja misli je pri dobrih vilah omejena, pa tudi pretirano bistre niso. In tudi slišijo bolj slabo. Zato jim moramo naše želje sporočati jasno in glasno ter jih naročila čim bolj natančno specificirati.

… … …

Tanja je petnajstletnica, ki si je že dolgo želela kitaro. Zaenkrat še ne zna obračati staršev okrog malih prstov, pa tudi zaveda se, da kitare, sploh tiste električne, stanejo malo premoženje. Pa vendar si je tako želi. Česar Tanja še ne ve, je to, da ima čisto svojo dobro vilo. In Tanjina dobra vila, recimo ji Polonca,  že nekaj časa sliši “Gitara”. In ker je vestna, se takoj loti iskanja primerne kitare.

Odpravi se ve veliko skladišče, kjer jo receptorka usmeri na oddelek s kitarami. In tu ima Polonca velike težave. Hja, kitara.. a kakšna? Katera? Ogleduje se okrog in opazi eno tako miceno… magnetek za na hladilnik. Detajli so izjemno dodelani, material kakovosten, magnet drži kot v risanki. In barve so fantastične, žive, nekako oddajajo pozitivno energijo. Polonca meni, da bo Tanja zadovoljna s tako kitaro in jo vzame.

Polonca se z navdušenjem pripravi za srečanje s Tanjo. Uredi si pričesko, nadišavi se, malček naliči (ne preveč, Polonca se ponaša z dobro merico okusa). Odloči se za primerno oblačilo za srečanje s Tanjo: kavbojke, majčka z nekakšnim grafitom, primerne čevlje in voilá, pripravljeni smo.

Ko se Polonca “nariše” v Tanjini sobi, opazi da Tanja zamišljeno strmi v strop, ležeč na svoji postelji. Polonca jo dregne s svojo čudežno palčko, a se najstnica ne zgane. “Tanja!” reče Polonca na glas in deklič se zdrzne.

“Hej, kdo si ti? Kako si upaš v mojo sobo brez trkanja?” se namrgodi Tanja.

“Jaz sem tvoja dobra vila, Polonca! In prišla sem ti uresničit največjo željo!” kar žari Polonca.

“Pa dej no… kdo pa še verjame v dobre vile… ” nejeverno, a radovedno odgovori Tanja. Tale ženska ji bo uresničila največjo željo? Mar res? “A potem si mi prinesla gitaro?” vpraša Tanja sarkastično.

Polonca navdušeno prikima: “Zapri oči!” Počaka da Tanja zapre oči in položi mali magnetek v obliki kitare na mizo:”Ta-raaaaaaaa…!”

Tanja odpre oči in ne opazi malega magnetka pred seboj. Ozira se okrog sebe in nato razočarano skomigne z rameni… “Brezveze…. a sploh veš, kaj sem si želela?”

“Kitaro,” ponosno zažari Polonca. “Kitaro hočeš, kajne! Tri dni sem iskala primerno kitaro zate! Lej jo…” pokaže s prstom na magnetek.

Tanja z dvema prstkoma dvigne magnetek in si ga ogleda, nato zavzdihne: “Ma saj je lušna… ampak… no, hvala vseeno…” reče z razočaranjem v glasu in Polonci se v hipu zmrači obraz.

“Kaj ni to tvoja želja? Pa saj sem slišala ‘kitara to, kitara ono… ‘, kaj nisi tega želela?”

Polonci se v očeh nabirajo solze, tiste bleščeče, dobrovilske. In žalostno gleda Tanjo. Tanja pa sedi na postelji, sključenih ramen in gleda v tla. Nato zamomlja:

“Še vedno si želim kitaro, ampak tisto pravo.. električno…”

“Aha, aha… pravo kitaro.. električno… kateri model? Barva? Vzorci? Kakšne strune? Torbo tudi? Ali bi morda kufer?” vpraša Polonca poslovno.

Tanja začudeno dvigne glavo: “Pa kaj mi boš kar naročila kitaro?”

“Ja, ja.. daj mi specifikacijo… sicer bo znalo malo potrajati.. ampak… nekako bomo že…”

Tanja premišlja… ne ve točno katero kitaro bi.. Črna Fender ji je všeč… ampak morda oblika ni čisto prava… hm.. zdaj smo pa v težavah. Pa rabila bi tudi ojačevalnik…

“Sem slišala ojačevalnik?” pravi Polonca.

“Ja, a veš kaj to je..” reče Tanja že malo bolj navdušeno.

“Nimam pojma, ampak v skladišču bodo že vedeli… le specifikacijo rabim… točno to, kar potrebuješ..” čaka Polonca s prstom na iPadu.

“Aaaaammmmmm….. ” razmišlja Tanja. “Ne… mogoče ne bi tega…. aaaammm… hm.. kaj pa če bi… ”

“Dajmo, dajmo Tanja.. pravzaprav, takole se zmeniva… Najbolje da napišeš, narišeš, nalepiš fotko kitare, ki si jo želiš. Potem jo daj nekam na vidno mesto, kjer boš to videla vsak dan… in tako bom tudi jaz lažje prebrala, kaj točno si želiš. In se bo zgodilo… zdaj pa žal moram nazaj, ker imam še nekaj strank…” hiti Polonca že vsa nervozna.

… … …

Tanja leži na postelji in gleda na plutovinasto tablo na zidu. Zadovoljno se smehlja, popolnoma prepičana, da bo dobila točno takšno kitaro, kot jo vidi na steni. Izrezala jo je iz časopisa in naredila lep kolaž. Celo datum je dodala, ko želi dobiti kitaro… na njen rojstni dan. Sicer ne ve, kako jo bo dobila, če sploh, ampak nekako je prepričana, da bo Polonca že uredila. Mala kitarca – magnetek, je zdaj na njeni lučki. In njen rojstni dan je čez dva dni.

Nato zasliši trkanje: “Tanja, si tu? Lahko prideva z očijem v tvojo sobo? Nekaj se morava pogovoriti s tabo…”

Tanja skoči s postelje in odpre vrata. Starša se spogledata in nasmehneta en drugemu, nekako pokroviteljsko. Tanja se čudi. Mama stopi v sobo in oče tesno za njo, v rokah drži nek predmet, ki ga pa Tanja ne vidi, ker mama stoji pred njim.

“Zapri oči,” reče mama.”In ne drzni si jih odpreti, dokler ti ne rečeva!” Tanja uboga. Sliši neko šušlanje, vzdih očeta, kot da je dvignil nekaj težkega… nato: “Tanja, zdaj lahko odpreš oči!”

Na mizi leži kitara… tigrasta, s temno rdečimi in črnimi progami. Tanja strmi vanjo in ne dojame, v kaj gleda. Počasi, počasi se obrne proti staršema, ki navdušeno zadržujeta dih. Mama se ne more premagati: “Kaj ni točno takšna kot tista na tvojem zidu?” Tanja pogleda.. ja, točno takšna je. Vprašujoče pogleda starša, nato jima skoči v objem!

“Vidva sta super! Pa saj niti ni moj rojstni dan še.. “

“Vem,” pravi oče. “Ampak tvoja mama ni zdržala.. hotela je videti tvoj izraz… zdaj pa nam lahko za tvoj rojstni dan pripraviš nastop…. doli v dnevni sobi je ojačevalnik. Ampak obljubi, da ne bo nepotrebnega trušča in da se boš držala dogovora, kdaj smeš igrati na kitaro… velja?”

Tanja navdušeno prikima, zgrabi kitaro in se vsede na posteljo. Nežno jo boža in se dotika strun. Niti ne opazi, da sta starša zapustila sobo, držeč se za roki.

… … …

Ekola.. torej… da si uresničimo želje, jih moramo točno specificirati, vizualizirati in določiti vse možne parametre – kdaj, koliko, kako… Kot mi je povedal moj znanstvenik (če sem si prav zapomnila), možgani delujejo nekako tako. Podzavest je neomejena.. shranjuje vse, kar doživimo, vidimo, slišimo.. pa čeprav le podzavestno. Zavest pa ima omejen spomin in nekako po enem tednu začne arhivirati. Zato je pomembno našo željo manifestirati na ta način, da jo narišemo, napišemo, naredimo neko vizualno podobo, in jo tudi postavimo tako, da jo bomo vedno videli. Čeprav se bomo čez čas tako navadili, da tudi opazili ne bomo več tiste slike, bo naša podzavest nenehno potiskala to v našo zavest, ki tega ne bo mogla spraviti  v arhiv. In… zgodilo se bo…

Potrjujem na lastnem primeru.

Zuzzulofija za danes končana.

Advertisements

4 responses to “DOBRE VILE D.O.O.

  1. Tudi datume je treba postaviti…. potem se sele pricne dogajat.. 😀
    Cim bolj natancno vizualizacijo je treba izpeljat in potem mozgancki ze oddelajo svoje..

  2. Se popolnoma strinjam, lahko se samo zazremo v svoje življenje in imamo rezultat tega kar razmišljamo in kako razmišljamo oz. kaj smo si prej želeli da imamo kar imamo. Na podlagi tega se pa potem lahko še malce bolj izpilimo, izboljšamo, spremenimo, in si postavimo nove cilje…kako enostavno se sliši, ampak res je tako. Smo, kar mislimo. Ampak na to umetnost zlahka pozabljamo, hvala Zuzzu da si nas opomnila:-)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s