© Igor Mojzes – Fotolia.com

Ta teden sem se veliko naučila o moških in ženskah in dojenčkih…  Saj ne, da prej nisem vedela (vsekakor ne toliko), a trenutno obiskujem tečaj refleksoterapije za plodnost, starševstvo, nosečnost in post-natalno skrb. Tečaj vodi neverjeten gospod, ki je refleksoterapevt, učitelj in doula. Ste že slišali za doule (beri: dule)? V grščini je to ženska, ki pomaga noseči ženski skozi celo nosečnost, jo spremlja pri porodu in zanjo skrbi tudi po porodu. In tale naš gospod učitelj je prav tako doula. Malček nenavadno… kot pravi sam, najbolj zmedena pri tem je njegova žena. On že več ko dvajset let izvaja to svojo dejavnost v kombinaciji z refleksoterapijo, ukvarja se tudi s psihologijo in porodništvo ima naštudirano bolje od babic. Si kar mislim, da je heroj nosečnic!

Kajti one ga kličejo, ko so v skrbeh, ko so preplašene, da ni vse v redu… ko jih boli hrbet, ko so možje nervozni… Gospod obsedeno študira vse v zvezi z žensko psihologijo, anatomijo, tudi moško.. polotil se je tudi bolj duhovne strani (se je pohecal, da je na nekem šolanju – med samimi ženskami – duhovno začutil celo lastno maternico…). Ko me je vprašal (tako kot tudi vse ostale udeležence), kaj pričakujemo od tečaja in zakaj smo tu, sem povedala, da kljub temu, da sem en tečaj za materinstvo že opravila, se na tem področju počutim malo negotovo… večinoma zato, ker nimam s tem “osebnih izkušenj”.

“Tudi jaz ne,” mi je pomežiknil in povedal, da je ogromno babic, varušk ipd. ki nikdar niso imele, niti ne nameravajo imeti otrok, pa se vseeno z njimi ukvarjajo. Nekatere so celo na televiziji! V glavnem, česar nisem izvedela od njega, sem izvedela od kolegic, ki so, razen morda nas treh ali štirih, vse imele precej osebne in izredno različne izkušnje.

V glavnem, tečaj je kar odličen, izredno zabaven in informativen in kar je najlepše – inspiracijski! Jutri je naš zadnji dan in najraje bi kar podaljšala še za kak teden, kajti zdi se mi, da smo se komaj dotaknili pomembnih tem. Pa vendar me je marsikaj presenetilo, ko sem listala učbenik in učne liste. Ker me zadnje čase večinoma moški, tako na skrivaj in v velikih skrbeh, sprašujejo, kaj vem o plodnosti moških, sem se tej temi posvetila še posebej. Sploh, ker so ti fantje iz precej tradicionalnega okolja, kjer se morajo dokazati tudi s tem, da zaplodijo potomca, po možnosti moškega. Povedati moram tudi to, da sem izredno počaščena, ker mi tako zaupajo, kajti če vsaj malo razumem moški ponos in moški ego, je pogovor o tem precej delikatna zadeva.

In kaj pravi naš učitelj o neplodnosti v današnjih dneh… Kot prvo mi je všeč, da je izpostavil marsikateri mit, ki ga imamo o nosečnosti in plodnosti, kot drugo pa mi je izredno všeč, ker je gospod realist in ima dolgoletne izkušnje in ogromno znanja. Je kot neka povezava med medicino in komplementarnimi terapijami, ki se ukvarjajo s temi stvarmi. Vsekakor je res, da se pri ženskah plodnost prične zmanjševati po 32. letu, in da imajo ženske, ki zanosijo v poznejših letih več možnosti za riskantno nosečnost in težave v nosečnosti. Vendar pa na splošno študije kažejo, da imajo ženske med 45. in 50. letom dobre izide z nosečnostjo in da se dobro znajdejo s fizičnim in psihičnim stresom, ki jih prineseta nosečnost in starševstvo. S pomočjo pomožnih reprodukcijskih tehnik (Assisted Reproductive Techniques) so uspešno rodile tudi ženske stare 66 let in ena celo 70 let. Najstarejša ženska, ki je dosegla naravno zaploditev in nosečnost je bila stara 57. let.

Nekaj dejstev o neplodnosti:

Neplodnost je nezmožnost naravne zaploditve otroka ali donositve po enem letu spolne aktivnosti (brez zaščite) ali po šestih mesecih, če ima ženska več kot 35 let (WHO – Svetovna zdravstvena organizacija). Neplodnost se pojavlja v približno enakem obsegu med moškimi in ženskami. Moški faktorji za neplodnost obsegajo približno 1/3 težav z neplodnostjo, prav tako tudi ženski faktorji, preostala tretjina pa so bodisi kombinacija moških in ženskih faktorjev ali pa nerazloženo.

V Evropi in Veliki Britaniji  raste število žensk, ki so brez otrok. 9% žensk rojenih leta 1945 je bilo brez otrok do svojega 45. leta, žensk, ki so do 45. leta brez otrok a so rojene deset let kasneje, pa je 15%. Ta trend je naraščal in leta 2009 je bilo 26% žensk, rojenih leta 1965 brez otrok do leta 45.

Ženskam, ki odlašajo z nosečnostjo se zmanjša zmožnost zanositve in mnoge ženske se poslužujejo tretmajev za neplodnost (recimo IVF). Večina tretmajev se izvaja na ženskah med 30. in 39. letom, pri čemer vodijo evropske ženske. V letu 2002 je bilo opravljenih več kot 324000 tretmajev v 23. evropskih deželah, kar je 12% več kot v prejšnjem letu. Več kot polovica jih je bilo opravljenih v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. V Združenih državah Amerike so v istem letu opravili 115ooo tretmajev.

Okrog 60000 do 70000 dojenčkov na leto se v Evropi rodi s pomočjo teh tretmajev, od katerih sta najbolj popularna IVF (in vitro fertilizacija) in intracitoplazmične injekcije (ICSI – ko je samo en spermij vbrizgan v jajce). Ste vedeli, da je Slovenija druga na spisku umetno oplojenih otrok?

Danska jih ima 4.2%, Slovenia 3.5%, Islandija in Švedska 2.9% in Velika Britanija 1.4%.

Vir: European Society of Human Reproduction and Embryology – ESHRE, European Registers.

V glavnem, da ne dolgovezim… Statistika, ki jo večinoma imamo danes je osnovana na raziskavah več kot 50 let nazaj in od tu izvirajo tudi razni miti o plodnosti in nosečnosti. Življenje žensk pred 50. in več leti je bilo precej drugačno. Dandanašnji se je “mladostna” meja pomaknila naprej, za kakih 20 let,  in če so ženske nekoč pri 50. že veljale za starke, so danes “stare” šele pri 70. Marsikatera babika še takrat izgleda enkratno, če dobro skrbi zase.

Torej, na kaj je treba paziti, preden se odločimo, da zaplodimo otroka. Kot prvo je dobro preveriti svoje zdravje. Pomembno je ustanoviti, če imamo hipotiroidizem (slabo aktivno ščitnico), če ledvica in jetra delujejo dobro in da so vsi hormoni na mestu. Policistični sindrom jajčnikov (PCOS) lahko naredi velike težave pri zanositvi, tako kot tudi druge “ženske” težave. Velik krivec za neplodnost pri ženskah sta tudi prevelika ali premajhna teža in preveč telovadbe ter nepravilna prehrana. Koliko telovadbe je preveč? Ugotovitve nekaterih epidemioloških študij je, da več kot 7 ur aerobne telovadbe na teden lahko povzroči težave pri ovulaciji, pri ženskah na IVF pa je več kot 4 ure telovadbe na teden povezano z slabšim izzidom. (Vir: http://www.livestrong.com/article/419193-exercise-estrogen-levels/)

Zanimivo je bilo slišati, da je PCOS, pa tudi PMS, posledica tega, kako se ženske sprejemamo. Smo zadovoljne s tem da smo ženske, izražamo svojo ženstvenost, ženskost, žensko naravo? So si naši starši želeli fantka, pa smo bile pomota? So nas vzgajali kot fantka? Znamo sploh izraziti svoja čustva, čutenja, želje, ali pa se podrejamo drugim?

Pri moških je treba preveriti število in gibljivost spermijev, saj se je kakovost sperme v današnjem času izredno zmanjšala. Na to lahko vpliva veliko faktorjev, kot so prehrana, premalo gibanja, plastična embalaža (vsebuje xenoestrogene, ki prehajajo v hrano in tako tudi v naš organizem), ogromno število toksinov (alkohol, cigarete, droge in kombinacije le teh). Tudi dolgo sedenje v avtomobilih (ki imajo dostikrat tudi ogrevane sedeže) in v pisarnah, ko fantje “gnezdijo” na svojih jajčkih (katerih temperatura mora biti nižja od telesne) in jih s tem grejejo ter “zakuhajo” spermo, ima lahko vpliv na plodnost. Omenjene pa so bile tudi neke raziskave, ki ugotavljajo, da tudi mobilni telefoni, ki jih marsikateri moški nosi v (prednjem) žepu hlač prav tako vpliva na kakovost spermijev.

Refleksoterapevtske tehnike za starševstvo

Tehnike, ki nam jih je pokazal naš učitelj, so enkratne in zelo drugačne od “ortodoksnih” refleksoterapevtskih tehnik. Nekako bi jih lahko imenovala tudi “meditativna refleksoterapija”, saj sem se resnično počutila, kot da meditiram. Odneslo me je nekam drugam. Tehnike se izvajajo s celim telesom in z gibanjem, izredno pomembno pa je tudi počutje terapevta. Mora se počutiti dobro in to prenašatu tudi na klientko (ali klienta). Tehnike imajo hecna in zabavna imena, namenjene pa so točno določenim stanjem. Več ali manj so posvečene tudi anksioznosti, ki jo doživlja najbrž vsaka ženska med nosečnostjo.

Vsekakor je obdobje nosečnosti za terapevta najlažje, saj večinoma točno vemo, kaj lahko pričakujemo, kakšne spremembe v telesu, koliko časa običajno trajajo in kdaj se bo vse skupaj končalo. Najtežje je za terapevte obdobje pred nosečnostjo, če obstaja možnost, da je par neploden, saj nikdar ne vemo, kako se bodo stvari odvijale, odvisne pa so od marsičesa. Drugo najtežje obdobje za terapevte pa je post-natalna doba, saj se strokovnjaki tu ženskam posvečajo veliko premalo. Za obdobje po porodu natančno vemo edino to, kdaj se začne, ne moremo pa vedeti, kdaj se bo končalo.

Spodbujani smo bili, da smo ustvarjalni pri naših terapijah, da uporabljamo intuicijo, čitamo govor telesa, poslušamo, na kakšen način se naša klientka ali klient izražata. Tudi merjenje časa naj ne bi bilo pomembno, saj moramo delati z občutkom… kadar menimo, da je potrebno dlje časa, pač podaljšamo… drugič spet zaključimo, ko menimo, da ima človek dovolj…

Jutri nas čaka veliko prakticiranja. Že pripravljam prste, saj nam je učitelj obljubil krče! No ja, vsi tam smo izkušeni refleksoterapevti, pa mislim, da smo kar vajeni tega dela in da krčev ne bo tako veliko. Zato pa komaj čakam, da bom “model” svojim kolegicam in kolegom in da nove tehnike preizkusim tudi na lastnih stopalih.