Lahko bi dala tudi tisti daljši, baročni, podnaslov: “O vzdrževanju telesne teže v Londonu brez dodatnega zapravljanja denarja za športno opremo, fitness klube, diete, ki delujejo s svetlobno hitrostjo, ipd“, ali “Kako ostati fit v Londonu, ne da bi zapravili niti penija več od tistega, kar morate že itak porabiti na vsakdanje življenje“.

Hm, razmišljam, da mi je preveč udobno v življenju. V bistvu je tako, da odkar ne delam več v pubu, sem nenehno na riti. In to me že kar malo moti. Vsa ta leta sem bila fizično precej aktivna, ker drugače ni šlo. Če si brez denarja, ne moreš na fitness, še celo za jogging potrebuješ dobre superge (kar pa v Londonu ni poceni). In če si vsega tega ne moreš privoščiti, potem bi se lahko vsaj sprehajala vsak dan. No, pa saj sem se.

Še plačana sem bila za “telovadbo” Opis dela: vsak dan sprehajat dva psa po okoliških hribih, najmanj 2 uri zjutraj in 2 uri popoldne, vmes pa skakat  z malo varovanko na trampolinu (lahko bi ji rekla tudi najboljsi osebni trener na svetu), najmanj pol ure, v prostem času pa se peljat z biciklom v 5 km oddaljeno mesto in nazaj, pa sem in tja malo prahu pobrisat po pohištvu, malo s sesalcem zapeljat čez preproga in občasno še kaj spolirat.

Tudi prva leta v Londonu niso bila slaba. Stanovala sem dovolj daleč, da sem vsako jutro šprintala na kratke razdalje do vlaka, da ne zamudim, delala sem v Pubu, ki je fizično tudi kar zahtevno delo, ki traja dostikrat tudi ves dan (dvojni šiht).

Torej, ugotovila sem, da je biti na minimalni plači v Londonu zelo zdravo. Za razliko od sedanje službe, kjer služim malce več, ves dan sedim na stolu, pred računalnikom in pridobivam na kilaži. Pa primerjajmo prej in potem. Seveda gre tu zame in moj način življenja… nikakor ne mislim trditi, da je tole za vsakogar čudovita rešitev in mnogi so se tudi precej bolje znasli od mene (čeprav jih ne poznam veliko, ki so kar “padli” v London, tako kot jaz… brez družinske podpore, obstoječih prijateljev, službe v tujini itd.).

Torej, kako “športati” in prihraniti kar nekaj denarja medtem ko se trudite preživeti v Londonu. Namreč, v fitness centre se moraš včlanit in plačevat članarino. Za jogging si moraš kupit vsaj primerne superge (tudi to je kar drago, če nimaš normalne plače). Večina ljudi gre enkrat ali dvakrat, potem jih pa mine. Tudi način življenja (in predvsem dela) v Londonu je tak, da se moraš kar potruditi, da najdeš primeren čas (in denar). Ampak, za tiste, ki so v Londonu totalno brez denarja, tu je en od načinov, kako biti brezplačno fit.

1. Naselite se nekje dlje od centra. To ima več ugodnosti (z neugodnostmi se tu ne bom ukvarjala) – od cenejše najemnine, do običajno malo bolj oddaljenih avtobusnih, železniških in drugih postaj. To pomeni, da morate do tja hoditi.

2. Poskrbite, da greste od doma resnično v zadnjem momentu. Ker boste morali zelo hitro hodit do postaje, mogoče celo teči. V avtobusu ne boste mogli sedeti, ker bo gužva.

3. Dobro je, da prestopate na čimveč sredstev javnega prometa. Do prvega avtobusa tečete. Potem šprintate na vlak. Nato prestopite na podzemno – najbolje na postaji, ki je precej velika in ima največjo možno razdaljo med vlakom in podzemno. Ko izstopite, naj bi imeli vsaj 10 minut peš do vašega cilja. To pomeni, da če vam je avtobus ravno pobegnil, se vam ne splača čakat na novega.

4. Če imate službo kot je moja (delate zvečer ali ponoči, med vikendi oz. vedno, ko imajo vaši prijatelji čas, da gredo ven – zapravljat denar), ne boste imeli časa posedati ali zapravljati denar, torej lahko tudi pri minimalcu precej prihranite. V pubu jeste in pijete v službi po nižjih cenah, dostikrat tudi brezplačno. Imate tudi brezplačno savno (stroj za pomivanje kozarcev), telovadbo z utežmi (krožniki tehtajo vsak vsaj 1kg – brez naložene hrane, naložite pa si jih ene 3 ali 4), vaje za motoriko in ravnotežje (ko nosite pladnje s kozarci po totalno nabasanem pubu), možgansko telovadbo (blagajniški primanjkljaj ti trgajo od napitnine, zato moraš hitro računati in paziti, da je vse OK), vaje za samo-obvladovanje (za to poskrbijo nekateri gosti), “anger management” (nadzorovanje jeze), “conflict management” (obvladovanje konfliktov), pa še firma zahteva, da se nenehno izobražuješ in te matra z raznimi izpiti. Aha, pa običajno moraš tudi vleči pijačo iz kleti (kište s polnimi steklenicami, lifta seveda ni), menjati sode s pivom, pometati in čistiti… Odlična, pa še plačana telovadba.

5. Če se voziš s podzemno, je dobro poznati, katere postaje imajo veliko gužve in stopnic (recimo Covent Garden, Holborn, Lancaster Gate, pa še nekaj bi se jih našlo… tudi Westminster ni slab, Waterloo pa je tako velik, da kar precej prehodiš). No, kadar je gužva in se ti ne da čakat na lift, kjer se spet zgužvaš s skupino ljudi, greš po stopnicah (moj rekord – Covent Garden… mislim, da jih ima ene 192). Če se ti ne da čakat v vrsti za tekoče stopnice, greš spet po normalnih.

6. Odkar so vpeljali mestne bicikle, je seveda telovadba veliko lažja. Ni pa rečeno, da je kaj bolj zdrava, saj se nadihate smoga, medtem ko čakate na semaforje.

7. Super je tudi to, da je London eno tako odprto mesto, kjer se dosti tega dogaja na prostem in brezplačno… lahko se pridružite skupini “bobnjarjev” v parku, ali skupini, ki igra nogomet s frizbijem (izredno zabavno), ali pa se enostavno sprehajate v nedogled.

8. Moja osebna “fora” je bila vedno, da nikdar ne grem domov po isti poti, po kateri sem odšla od doma. Tako marsikaj odkrijem okoli sebe.

9. Dodatno plačano razgibavanje je tudi sprehajanje tujih psov. Eden od boljših služb, če imate seveda radi živali.

10. Greste v mega shopping in seveda nimate avtomobila – nosite težke vrečke v rokah. Poskusite svoje obtežene roke odmakniti od telesa… vsaj 5cm. In tako hodite nekaj časa… musklfiber garantiran. Ali pa vrečke zgrabite tako, da imate pesti obrnjene navzgor in “kvihtajte” pred seboj (zelo podobno kot v Fitness centru).

11. Hitro hodite in si polglasno prepevajte – ko pričnete loviti sapo, ste lahko prepričani, da izvajate aerobno/kardio telovadbo in kurite špehec.

Priznam, da vse tole zgoraj precej pogrešam. Moja nova služba je sedečki pred računalnikom. Sicer izziv za možgane, za telo pa prav nikakršen. Pa še toliko sem izven Londona (prav na robu), da težko ujamem kar koli, kar se dogaja v Centru. V službo me pelje šef ali njegov brat, ki živi v bližini in običajno poberejo vse svoje delavce, ki živijo bodisi v bližini ali nekje ob poti. Na ta način nam prihranijo precejšnje potne stroške, zmanjšajo zamude in pridobijo lojalnost svojih zaposlenih (to pomeni, da so tudi delavci pripravljeni narediti malo več od “predpisanega” v zahvalo, ne da bi jih šefi za to posebej prosili). Tudi sama vcasih posedim malo dlje v službi, ker če grem sama domov, mi to vzame dobro uro in pol časa, morda celo dve in več (če zamudim vlak, ali pa če vlaka ni), denar za karto (ker smo izven območja, kjer veljajo londonske prevozne kartice) in zmrzovanje na postaji sredi ničesar. Tako pa počakam, da tudi šefi zaključijo in se potem udobno peljem domov z njimi. Pa sem spet na riti.

Zato pa so vikendi moji – za potepanja, obiske, raziskovanje ipd… Tudi si lahko privoščim, da prihranim nekaj denarja za svoje zložljivo kolo. Če bo vse po sreči, bom spomladi kolesarila do železniške postaje, in potem spet od železniške do službe in nazaj. Lahko bom kolesarila tudi v mesto in če me ujame dež, zložim bicikl in grem na bus. Ni kaj.

Pa tudi izlete si lahko privoščim… in si jih.. celo malo dlje. Planiram kak škotski vikend poleti.. pa mogoče kak irski. Je treba vse pogledat, kajne.

V bistvu je vse OK!