Bil je hladen februarski dan. Danes, namreč. Na Prešernov petek. Ker sem kar zgodaj zaključila z delom in ker sem bila ravno v centru Londona (kar je zadnje čase bolj redkost), sem se odločila, da se malo sprehodim po njem. A kot sem rekla, bil je hladen februarski dan.
In tako hodim od postaje Chancery Lane proti postaji Holborn, ko se točno ob meni ustavi avtobus. Hop, in sem že na njem. Nisem točno vedela, kje bom izstopila. Pustila sem, da me nosi, kamor me bo pač odneslo. Pa ugledam skozi okno miceno kavarnico, kjer piše, da imajo najboljšo kavo v Londonu. Ujamem še odprta vrata avtobusa, vletim v simpatično kavarnico (točno nasproti avtobusnih vrat, ki so se že odpeljala naprej), ki je izgledala, kot bi nekdo veliko “špajzo” opremil s starimi klopmi, nabranimi nekje na odpadu.
Kupim kavo – res dobra, pravzaprav odlična – a na moje veliko razočaranje v veliko premali šalčki.Kupim tudi dva “trufla” (truffles – čokoladne kroglice, napolnjene z odlično čokoladno kremo) in se odpravim ven. Za sedet itak ni bilo prostora, ker očitno je kava res tako dobra, da je vedno polna.
Okej, smer Covent Garden. Skoraj sem bila že tam, ko pogledam na desno. Tam vidim stebre Britanskega Muzeja. Hm… si mislim, da mogoče pa grem kako mumijo pogledat, takole za kako urco, samo da se pogrejem, ker že dolgo nisem bila tam (vsaj ne, ko je bil muzej odprt). In vedno se kaj zanimivega dogaja… kaka razstava ali kaj podobnega, pa tudi stalne razstave hodiš lahko gledat leta in leta, pa se še vedno najde kaj novega… pardon, starega… zelo starega.
In tako sem občudovala mojstrovine iz davnine. Poslikave na sarkofagih, inventivnost starih mojstrov pri uporabi raznih orodij, umetelno povite mumije, nakit in predmete. Igrala sem se z raznimi interaktivnimi ekrani, ki te popeljejo v davne čase kot kak časovni stroj. Iz starega Egipta sem se sprehodila po prastarem Sudanu, Levantu, se spustila po stopnicah v antično Grčijo, kjer sem gledala antični YouTube – tiste čudovite grške vaze, črne in oranžne, ki pripovedujejo nešteto zgodb.
Čudila sem se umetelnosti filigranskega nakita, izdelanega z dokaj primitivnim orodjem, na roke, a tako natančno in miniaturno, da sem se morala skoraj z nosom na šipo prislonit, da sem videla vse detajle.
V domiščljiji sem kar videla vse dogodke, ki so botrovali poškodbam raznih čelad, pred mojimi očmi so se sprehajali kralji in vitezi so se borili za svojo izbrano gospo, medtem ko so duhovniki strašili grešnike z zelo grafičnimi slikami pekla in hudičev. Ja, to je bil srednji vek.
Zabavala sem se na razstavi o denarju in občudovala umetelnost urarjev iz 17. stoletja, ki so ure delali v obliki automatona. Natančni in miniaturni mehanizmi raznih ur iz raznih obdobij, so se mi zdeli prav neverjetni. In če samo pomislim, koliko časa so porabili za izdelavo tega neverjetnega strojčka, ki meri čas. Še nikdar se mi ni zdelo bolj zabavno razmišljati o besedni zvezi “loviti čas”.
Ogledala sem si v kamen vklesane “dokumentarce” iz Asirije, Grčije in Egipta, celo uspela prebrati par besed zahvale v antični grščini, zapisani na trijezični Rosetta plošči. Zatopila sem se v prezentacijo digitalne obnove atenskega Partenona, pobarvanega in popolnega, ko me je nekdo potapkal po rami:
“Oprostite, a zdaj zapiramo… prosim, napotite se proti izhodu…”
Ah ja, seveda zapirajo… ura je že gotovo pet. Bo kar fajn, da grem še malo naokoli in potem domov. Izvlečem telefon iz žepa, da pogledam uro in me je skoraj kap… ker ura je bila že 8:00 zvečer. Pregledala sem telefon, da vidim, če ni slučajno zamrznil ali kaj takega… a je deloval odlično. Še celo nekaj zelo prijetnih sporočil sem dobila.
No ja.. odkorakam skozi ogromna vrata, znajdem se med ogromnimi stebri in že sem zunaj… ko hodim proti glavni cesti, kjer naj bi ujela avtobus, se mi korak ustavi pred tajsko restavracijo. Ajd, pa da si privoščim še večerjo, preden grem domov, ker doma se mi ne da kuhat.
Izredno prijazna natakar in natakarica sta mi razložila kar precej “skrivnosti” tajske kuhinje, dobila sem odličen jasminov čaj in gospodična mi je vedno znova dotočila vodo iz prelepega vrča. Privoščila sem si tudi banano s sezamom v kokosovem mleku (toplem! Božansko!) in se končno odpravila domov.
Zdaj pregledujem fotografije, ki sem jih posnela v muzeju in nekaj jih pozložim tukaj za vas.
I'M BLOGGING IT... 