Zmrazilo in pogrelo me je obenem. Glas je zvenel nekako mehko, nežno, začuda tudi zaskrbljeno ter obenem grozeče. Fant je govoril v ‘uličnem’ narečju Londona.

“Pa ti, si okej?”

Imelo me je, da bi se obrnila in mu povedala svoje. Pa so mi po glavi hodili občasni članki, o podivjanih mladeničih, ki ljudi kar na busu napadejo. Ni me imelo, da bi ostala z nožem pripeta na svoj sedež ali kaj podobnega. Po drugi strani pa sem se jezila zaradi sicer čisto upravičenega strahu za lastno varnost in nemoči, da kaj naredim.

“A je spet začel?” se je nadaljeval telefonski pogovor za mojim hrbtom.  “Kaj ti je fotr naredu? Ne skrbi, jutr ga bom orng zrihtu… sesul ga bom.”

Glas je bil pomirjujoč, a zaskrbljen. Rahlo tresoč. Pritajeno jezen. Sedela sem na sprednjem sedežu na zgornjem nadstropju avtobusa. V odsevu šipe pred seboj sem skušala ujeti obraz mladeniča za menoj, pa je fant ležal na sedežih.

“Ne nisem več gangster. Zdaj sem dober….”

…

“A s’ jedla danes? Nisi? Kaj si jedla?…. Zakaj ne morš jest?”

…

“Nočeš jesti, ker potem krvaviš? Ej, pa ne morš tko.. boš umrla, če ne boš jedla. Morš jest.. A ja.. te preveč boli… Dej, reč fotru, ko bo spet začel… “

…

Našpičila sem ušesa in fantov glas mi je segel nekam v želodec.. Tole pa ni gangsterska grožnja.. Začutila sem, da fanta resnično skrbi za dekle. Morda je sestra. Morda punca…

“A greš jutri v šolo? Kdaj se ti začne? Aha, ob 8:25…. “

…

“Kri?”

…

“A ja.. maš menstruacijo.. Si ziher, da je menstruacija? Če fotr… pejt preverit… mogoče ni… moraš preverit. Si prepričana? To moraš stalno preverit… vsakič ko… “

…

Pri srcu me je stiskalo. Čutila sem, da je dekle na drugi telefona v veliki stiski. Nemočna. In jaz nemočna, da bi kaj naredila. Če se ozrem, bom fanta verjetno spravila v zadrego, jezo… Gledam šopek še zaprtih narcis, ki mi jih je podarila prijateljica. Ima me, da bi mu ga podarila za dekle. Ampak potem bi takorekoč priznala, da sem prisluškovala.. da sem slišala… in čeprav sočustvujem, in čeprav fant govori v javnosti o teh problemih, sem prepričana, da bi si želel privatnosti za tak pogovor…

…

“Ok, bova jutri pogledala.. “ potem nekaj šepeta z malo tišjim glasom.

“Si slišala?”

….

Spet stiša glas…

“Ko bo fotr spet začel, vzemi nož v roke.. reci mu.. (šepet)”

…

Zgrozila sem se ob tem nasvetu… ampak, kdo ve, kaj ‘fotr’ počne s tem dekletom… kdo ve, koliko je punca pravzaprav stara.. kdo ve, koliko je že pretrpela… Oči se mi zasolzijo…

…

“Ne skrbi.. jutri pridem… “

…

“AVTOBUS JE NA OBVOZU ZARADI DEL NA CESTI. PROSIM, IZSTOPITE NA NASLEDNJI POSTAJI IN VZEMITE VSE SVOJE STVARI S SEBOJ!”

…

Delam se, da mi je nekaj padlo v oči in jih mencam, da obrišem solze. Niti ne vem, kako in zakaj se me je ta kratki, na pol slišani dialog tako dotaknil.

Spakiram svoje vrečke in torbe.. fanta ni več bilo za menoj, nisem ga uspela videti. Upam in srčno želim, da se bo razrešilo tako, da bo čim manj boleče za dekle na drugi strani telefona. Fantu želim povedati, da je ‘dober’… da razumem.. da ga nimam za gangsterja, le za mladeniča, ki brani sebe in dekle, in morda še koga, od nasilneža, kakor ve, zna in zmore. Vem, da socialne in druge službe ne zmorejo in dostikrat ne znajo pravilno ukrepati v tako velikem mestu… preveč je vsega tega.. veliko preveč.

Sram me je, ker sem ga pri sebi že po prvem stavku, ki ga je spregovoril, obsodila za gangsterja, nasilneža.. In nekako hvaležna sem, da sem imela priliko slišati drobtinice te strašne življenjske zgodbe, ki se odvija na drugi strani telefona, da sem lahko spremenila mnenje…