Mojca nam je pripravila izjemno presenečenje za 8. marec. Pustovanje! Moj najljubši “praznik”, ali kako bi temu rekli.. Takoj sem se polotila iskanja ideje za masko. In jo zacela delat tri ure pred žurom, seveda. Ni izpadla prav dobro, ampak vsaj potrudila sem se namaskirat. Bila sem Zlobna pasta (le da nisem imela časa, da bi svojo tubo tipogafsko okrasila). Za podporo organizatorki Mojci, ki je opravila izjemno delo, sem žur objavila tudi na spletnih straneh za srečanja. Tako sem sprintala še tablice z napisom skupine in s prijateljico, umetnico Caroline, sva takoj po opravljenih formalnostih na recepciji, odšli po pripadajočo nagrado – pravi slovenski krof.

Ni se se jih dalo zgrešiti, ker so tako lepo dišali! Sledil je kozarec slovenskega Merlota, pa potem še golaž s polento. Mikalo me je tudi kislo zelje s kranjsko klobaso in krompirjem, pa ne maram klobas. Potem sem se lepo vsedla za mizo, postavila svoje tablice na razstavo in kmalu so se mi pridružili člani skupine srečanj. Zanimalo jih je vse o pustovanju. Zakaj je posebno, kdo ali kaj so Kurenti, kaj predstavljajo, kakšna je to tradicija… Z veseljem sem razložila, ampak ne vem, če so me v tistem hrupu slišali. DJ je vrtel glasbo iz domačih in sosednjih logov, mi pa smo plesoč čakali na Kurente.

Imeli smo to čast, da je prišla cela grupa Kurentov in hudič iz Ptuja samo na našo fešto. Priznam, da tako od blizu jih še nisem videla.. tako  blizu, da se jih lahko dotaknem. In ko so končno prišli na sceno, se je pričela prava norija. Po dobrih 15 minutah sem bila že prešvicana, ampak oni so še kar skakali in ropotali z zvonci. Res je, da je moja kondicija precej pošla, ampak tile fantje jo pa imajo na pretek. Ko so prišli z letališča, so se v polni “bojni” opremi sprehodili tudi po centru Londona in verjamem, da se jih je marsikdo prestrašil. Namreč, niso bili najavljeni. Našemljeni so se vozili tudi s podzemno in kolikor poznam Londončane, so se izredno zabavali. Grozno mi je bilo žal, da sem bila takrat v službi in nisem tega doživela. No, morda pa drugo leto.

Zapel nam je tudi Zoran Predin in mi smo tulili zraven dobro nam znane pesmice. Meni se je v glavi nekaj premaknilo… kakor vedno za Pusta (samo da ga že dolgo let nisem praznovala, pa sem pozabila na ta občutek). V glavnem, čisto sem se znorela… brez kakršnih koli inhibicij. Tako zelo, da mi je razpadla moja maska. Ob polnoči, ko so razglasili nagrade, sem dobila tretjo! Za trud. Sem bila zelo hvaležna, da so to cenili, kljub temu, da je bila maska resno spacana skupaj. Ma ok.. Bomo drugo leto bolje.. Ostale nagrade so pripadle Tavžentroži s Cockto, Partizanu, Cezarju, nečemu iz Harry Potterja… in beneški maski v svileni obleki, ki bo uživala v termah v Sloveniji en vikend.

V glavnem, Pust je bil uspeh. Drugo leto bomo pa spet… resnično upam. In morda čez nekaj let celo začnemo rajat na Trafalgarj Square-u.. tam kjer praznujemo novo leto s Kitajci, Diwali z Indijci, Ramadan z muslimani, meditiramo za svetovni mir, kar tako… se sprehajamo med turisti.. občudujemo plesalce na rollerjih pred National Gallery.. In zakaj ne bi še pustovali? Tako, čisto zares. Morda nas nekoč obiščejo Laufarji, pa prileti s Slivnice tudi čarovnica Uršula… pač, z enotedensko zamudo, saj ni pomembno.. Važno je, da se žura.

Že razmišljam, v kaj bi se napravila… Brokoli? Kaj bolj trapastega? Bomo videli.. idej je ogromno.. in časa zaenkrat tudi…

Fotk žal nimam prav veliko, ker mi je odpovedal telefon… Organizatorki Mojci pa zahvala in “svaka čast”…